#upanje

[goevol44]

Danes praznujemo Dan upora proti okupatorju, praznik, ki nas spominja na pogum in vztrajnost naših prednikov v boju za svobodo. To je dan, ko se poklonimo tistim, ki so tvegali vse za lepšo prihodnost.

Hkrati pa je to tudi dan upanja. Upanja v svet, kjer so mir, spoštovanje in svoboda samoumevne vrednote. Upanja v prihodnost, ki jo bomo gradili na temeljih sodelovanja in medsebojnega razumevanja.

[jokeroutsubs]

Thank you to everyone who watched the premiere of our interview with Joker Out!

If you missed it, you can rewatch it here:

Here's the full message from the Slovenian team that our interviewer read out to Joker Out.

FULL TEXT:

Dragi Bojan, Kris, Jan, Jure, in Nace!

The Slovenian branch of JokerOutSubs wants to send you a warm hello. Over the past year, the five of you have made us proud to be Slovenian and have given us an opportunity to share our language and culture with the world.

Our translation group, which was created in May 2023, has grown and developed a lot since then, and we now feel bonded, like a family. We all agree that no matter what happens in the future, we are staying friends for life, and we are infinitely thankful to all of you for bringing us together.

You probably don’t even realise it, but by being your genuine and sincere selves, you are having a profound influence on Slovenian society that will be felt for years to come. You’re making us believe that there is hope for future generations to be more loving and accepting towards one another, and towards themselves.

You’re not only doing this through your music, but through your entire public presence. You are not afraid to speak about your struggles with mental health. You are not afraid to sign a pride flag on the evening news, or to sport it on stage in front of thousands of people. You are not afraid to fight toxic masculinity through your stage outfits, artistic expression, and through showing off your vulnerability, compassion, and love for one another.

These things might be taken for granted in some other countries, but for Slovenian fans, you are the much needed breath of fresh air that we’ve always longed for. Thank you for changing all of our lives for the better.

Hvala, da ste z nami, in hvala, da nam dajete upanje na boljši jutri. Radi vas imamo, vaši JokerOutSubs

[komouri-official]

1st Victim: Ella Upanje

“Rule #1: Don’t Sing.”

“Mute Ella” -Pahkitew Woods

^somewhat graphic writing ahead!^

Ella was a positive girl who wanted nothing more than to share her voice with the world. She tried to make friends with everyone, share her voice with them, and there was even a boy she fancied. But how? How is she supposed to sing now if her throat was slit and her vocal cords have been ripped out?

The killer hated her singing.

How sad.

The one thing Ella adored more than anything was taken from her in an instant.

Because you, Chris,

Left her.

She rustles around in the dead leaves.

She can no longer speak.

She can’t call out anymore.

She can’t sing anymore.

You walk through the woods. It’s quiet. Far too quiet.

To break the silence, you begin humming. Humming soon turns into singing.

How foolish you were to break the silence with singing.

She hears you. How come you can sing and she can’t? It’s not fair.

Someone so selfish. So crude. Yet your voice is so nice. It’s not fair.

Once you hear the dead leaves rustling, run.

Get out of the woods.

Now. 

Your voice is so pretty.

Once she has a hold of you,

She will do to you as the killer did to her.

Soon, she will have your voice.

___________

New ones every tuesday!!

[protoindoeuropean]

This song (which I view more as a poem with an instrumental accompaniment tbh) has been on my mind a lot these past few months – and even longer. And as it's the cultural holiday today, it seems fitting to post it. {Youtube link}

Generals by Tomaž Pengov | Generali

Hey, merchants of fiery plague, | Hej, trgovci z ognjeno kugo, you keep the gates of history, | vi ste vratarji zgodovine, you are the monarchs of our time | monarhi našega časa and sowers of eternal silence. | in sejalci večne tišine.

You hold too much in your hands, | Preveč držite v svojih rokah, if only you didn't wave them, | da ne bi vsaka vaša kretnja, weaving black shrouds for the people, | črnih prtov ljudstvu tkala, whose every hope you're selling to hell. | in vsako upanje v pekel prodala.

Between vivid dreams of joyful strides, | Med žive sanje srečnih korakov, between desire and its existence, | med željo in njeno resničnost, you cast your stony shadow, | pada vaša trda senca, crippling it all into stillness. | da vse pohabi v nepremičnost.

cont. ↓

Hey, generals, from behind your shades, | Hej, generali s temnimi očali, look at your starving peoples, | poglejte svoja lačna ljudstva, everybody knows what you've done, | vsi vedo, kaj ste storili, it's written in the earth what you've betrayed. | in v zemlji piše, kaj ste izdali.

You claim a certain past, | Lastite si neko preteklost, you stomp over whatever you find foreign, | teptate vse, kar vam je tuje, you deny worlds not your own | zanikate tuje svetove, and replace every day one old god or another. | in vsak dan menjate stare bogove.

Your laughter brings tears beyond count. | Vaš smeh so solze neštetih. Among the frescoes of unknown faces, | Med freske neznanih obrazov, you write down your commands | pišete svoja povelja, with flags of defeat as your gowns. | in se oblačite v zastave porazov.

You are the judges of your time, | Vi ste sodniki svojega časa, who else but time can judge you, | kdo drug kot čas lahko vam sodi, only the wounded lives of many, | le ranjena življenja mnogih, who are locked in your freedom. | ki so zaklenjena v vaši svobodi.

[bojanambrozic]

Fuzija - slepo upanje človeštva

Sem zelo hudo bolan. Zato mi oprostite malo mojega pesimizma za prihodnost. Že od nekdaj podpiram jedrsko energijo pridobljeno iz klasičnih fisijskih jedrskih elektrarn. Le te imajo v primerjavi z drugimi viri energije veliko prednosti: so varne, učinkovite, nimajo ogljičnega odtisa in proizvedejo veliko količino energije na enoto površine, ki jo zavzamejo. Zatakne se le pri vprašanju njihove…

[radiogornjigrad]

NESKONČNO

Mesto in neskončno nebo poezije ( hrepenenje, upanje, čudeži ) Ime pesnika, pisatelja, esejista urednika Marijana Grakalića je dobro znano slovenskim literarno novinarskim krogom. V začetku devedesetih je veliko objavljal tudi v Sloveniji, a prozni in pesniški teksti se bolj pogosto rojevajo v svet zadnjih nekaj let. Izbor poezije Neskončno je zgolj drobec iz Grakalićevega obsežnega opusa, ki ga…

[besedar]

beseda dne: vedrina

veder - se nanaša na vreme ali razpoloženje. lahko tudi poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže (vedra sreča, vedro upanje ...)

nekam priti v vedrem

[thelonelyghostinyourattic]

Ljubljana

tvoje najbolj depresivne stvari lol, samo slovenščina!!!!!

Na meji

multilingual + tist o meji

Gradec

pesmi o lucy ki niso ble included pod najbolj depresivnimi? tist kar ostane + upanje!!!

[komouri-official]

Details: Ella Upanje, 1st Victim

^somewhat graphic writing ahead!^

-After the second day on the island, Sky discovered an unidentified body in the woods. This is the reason Chris left before Ella’s departure.

-On the fourth day, Ella was skipping in the woods singing, trying to forget about her situation. She thought that whoever killed the person they saw earlier had left, plus it was broad daylight.

-The killer heard her singing and could not stand it. They pounced on her from behind with a machete in hand.

 -Ella being panicked, dazed, and confused had no time to react. She tried to scream for help but the killer had their hands around her neck, preventing her from doing so.

-The killer’s grip tightened on her neck, suffocating her until he heard a crack, breaking her neck.

-In a fit of rage, the killer slashed her throat and tore out her vocal cords. After this, they dragged her into a pile of dead leaves and left her there.

Her body was found by Beardo.

[pasijonke]

Ivan Hribovšek (1923-1945) ::: Stoletnica rojstva

Prelivajo se barve kakor misli, na jabolku se sončna luč razbija. Na vse strani prše stekleni drobci, zabada se mi v kožo melodija.

Nad mizo zrak ko gosta tekočina v velikih valih proti nam se plavi, v presledkih jabolko med njimi niha, ustavlja trudno v luči se krvavi.

V tesnobi in nemiru trepeta tu sredi mize kot izrezano srce, počasi topla kri čez rob curlja.

Z dlanmi zajemam, ustnice si močim, nato se tiho sklonim preko mize in sladko upanje od sile ločim.

[Ivan Hribovšek, Jabolko na mizi]

19. junija 2023 bi pesnik Ivan Hribovšek praznoval sto let. Njegov občutljivi glas je bil za vedno nasilno utišan pozne pomladi 1945, ko še ni bil dopolnil niti 22 let. Kot tisoči drugih nasprotnikov komunizma je tudi on padel kot žrtev maščevalnih besov partizanov nad domobranci, s prevaro poslanih iz Vetrinja v Jugoslavijo. Slikar Marijan Tršar ga je nazadnje videl v koncentracijskem taborišču na Teharjah.

V počastitev stote obletnice rojstva Ivana Hribovška (1923-1945) je Knjižnica A. T. Linharta v njegovi rodni Radovljici pripravila niz dogodkov v spoštljiv spomin na svojega tragičnega Orfeja:

četrtek, 1. junij 2023, ob 19. uri KNJIŽNICA IVANA HRIBOVŠKA  predstavitev monografije o zapuščini iz knjižnice pesnika Ivana Hribovška, ki jo hrani domoznanska zbirka v Knjižnici A. T. Linharta

1. junij–15. avgust 2023 »POVEDAT PRIDEM, KO JO BOM OBUDIL« dokumentarna razstava ob stoletnici rojstva avtorja razstave: prof. France Pibernik in dr. Janez Zaletel (KD Sotočje Radovljica); pregled knjižnega gradiva iz Hribovškove knjižnice je pripravil mag. Jure Sinobad.

1. junij–15. avgust 2023  ENA JE PESEM  razstava liričnih in refleksivnih pesmi Ivana Hribovška

[bojanambrozic]

Sončni vzhod

Slikal sem lep sončni vzhod izza Srednjega vrha nad Preddvorom. Danes sem star točno 35 let. Naj bo ta vzhod kot upanje, ki vzhaja – moja ena in edina želja, da bi se pozdravil. Najlepša hvala moji dragi Petri in vsem domačim, ki v tem izredno težkem obdobju ves čas, 24 ur na dan, skrbite zame!

[homeosloven]

Ljudmila, sweetheart, what the fuck is this supposed to mean? a imamo kakega kriptografa, da mi tole razvozla?

[matejzeleznik]

Slovenian Spring song.

[totalldonbosko]

[nikiv]

Manična depresija

Za moment v knjiżnici dobim podarjen nasmeh, ki je na mojo bolezen imel efekt podoben v smislu tistega čudežnega v svetem pismu pri gobavcu, ki je posledično od dotika Jezusa ozdravljen, ter s tem povlečen iz te njegove globoke luknje. Upanje mi riše takšne slike zacelitve rane. Seveda ne ostanem popolnoma odrešen kot pacient v stari verski zgodbici, ker se mi takoj začne vračati nenehni uničevalec uravnoteženosti. Če pa zamižim pomen obeh dejanj, ugotovim, da imata dogodka soroden cilj in ta je v bistvu izboljšanje kvalitete življenja osebe, ki trpi zaradi razloga krutega naravnega zakona svoje nesreče. Ali to v svojem primeru mogoče narobe občutim namen osnovne prijaznosti samozavestnega človeka? Začnem se zavedati. Nasmeha ni bilo in počutim se zmedeno. Nekajkrat v mislih iščem dokaze,da bi um lahko ponovil lažni dogodek, ko se spomnim, da moram vzeti še vsakdanjo tableto X. Ko sem zapuščal kraj zbranega znanja, je sonce izginjalo za horizontom, dokler ni ostala le tema noči, kateri so nasprotovale ulične svetilke.

P.S. Prvič sem nekaj napisal(Izgovor 1.).Slovenščino sem imel v srednji šoli 3,4 letnik popravne(Izgovor 2.). Besedilo je izmišljeno. V naslovu je star izraz manična depresija zdaj to stroka imenuje bipolarna motnja. Uporabil sem prvega, ker se mi sliši bolje. Kljub verskim referencam ateist. Primerjavo z gobavcem sem ukradel povedano podobno ampak v drugem kontekstu z podcasta novinarja Richarda Lewisa.

[toticiklist]

21. dan, četrtek, 30. 7. 2020: Gijon-Ribadeo, 155 km.

Sedaj se že toliko poznam, da ko se zjutraj oz. dopoldan vsedem na kolo in naredim tistih prvih nekaj obratov, točno vem, ali bo dan dober, ali klavrn. In pri včerajšnjem izvajanju rituala prilagajanja riti in počasnemu segrevanju nog, sem začutil, da me nič ne bo moglo zaustaviti. Saj me tudi ni smelo, etapa je bila namreč dolga in zahtevna, za nameček pa so se vsi asturijski vremenarji prejšnjo noč očitno tako nažgali, da se jim je zasvetilo in so sklenili, da bi pa naj naslednje jutro vendarle posijalo sonce izza oblakov. Ko sem stal v dolini in gledal vršace z dolgo sivo brado, ki je prekrivala celo nebo, sem vedel, da bom lahko srečen, če bom na Covadongi videl vsaj kravji drek na cesti, čeprav sem nek žarek upanja še vedno imel v sebi, da se bodo oblaki na vrhu umaknili vsaj za par dobrih fotk, kot na prejšnjih vzponih.

Po uvodnem segrevanju na dokaj prometni glavni cesti, sva z zlatolasko kmalu zavila s poti, na ozko cesto, ki je vodila v srce džungle. Znašla sva se povsem sama, v tišini, ki sta jo prekinjala zgolj veter in bučanje potoka. Zdelo se mi je, kot da s čolničem počasi plujeva po reki skozi vlažni amazonski pragozd in čakava, kdaj bo priletela kakšna puščica iz zasede. Cesta se je nežno začela vzpenjati, megla se še ni spustila do nižin, zato so se kmalu začeli izrisovati okoliški hribi. Vladala je popolna spokojnost, nobenih duš naokoli, bilo je, kot da bi bogovi vrgli siv obroč okoli gore, da se ne bi širila in si človek sploh še ni drznil stopiti v to divjino. Bila sva popolnoma sama, noge so začele plesati, srce poskakovati in vzpenjala sva se s takšno lahkoto in mehkobo, kot slikar s čopičem potegne črto po platnu. Kot, da bi bil ta trenutek rojen za naju, bila sva sklenjena v objem, ki ga nobena sila ne more razdreti, kot Klimtova ljubimca, pod zlatim plaščem. Vse okrog naju - zeleno morje, brezmejno kot ocean, v daljavi žarek božanske svetlobe pade na goro, ki se zasveti kot svetilnik sredi meglene gladine. To so bili najbolj navdihujoči trenutki celotnega potovanja, vsak krik se tukaj zaduši v gostih krošnjah, noben človeški pogled te ne uzre, izgubiš se v bremejnosti vesolja in hkrati postaneš njegov nenadomestljiv člen. Ko čutiš moč v nogah, ki ti daje samozavest, ko ne čutiš bolečin ali lakote in imaš popoln nadzor nad kolesom in telesom, povrhu pa te okolica obdaruje s svojimi panoramami in mirom, postane kolesarstvo čaroben šport, ki mu ni enakega.

"Zlatka, si pripravljena? Do vrha se ne ustavljava...", ji naznanim pod vznožjem v Covadongi, ko začutim dinamit v nogah. In tako je tudi bilo. Kljub trumam turistov, ki so se odločili za lažjo pot, z avtobusi in taksiji po ozki cesti, dežju, ki je dodatno močil že tako popolnoma vlažen zrak, mrazu, ki se je krepil, ko je vsa voda stekla za hrbet in v kateri je rit plavala ves čas, odsekih, kjer se naklon po dva ali tri kilometre ni spustil pod 10%, gosti megli, v kateri je pogled segel do zgolj 20m in kravam ter kozam, ki so ležerno prečkale cesto, sem po dobri uri stal na vrhu in si v tej neskončni sivini predstavljal jezera in gorsko idilo, ki jih obdaja. Gledal sem vse te turiste in se načudil. Hodili so po poteh, fotografirali, se zbirali na panoramskih točkah in navdušeno opazovali to čudo narave. Ali vidijo nekaj, česar sam nisem sposoben? Ali se jim razodevajo vse te lepote, medtem, ko sam tavam v megli? Ni mi bilo jasno, notranji glas pa mi je pravil: "Zgini s te gore, čimprej." Zato sem hitro spil "un americano" in se podal v ... nič. Kmalu sem postal tako premražen in prezebel, da prstov, ki so stiskali bremze, nisem več čutil. Vsa voda, ki se je zbirala na moji koži, je zaledenela in me družno z vetrom tako mrazila, da sem se začel tresti. Predse nisem videl nič in zavedal sem se, da se ne smem obotavljati, sicer bo po meni. V dolini sem zavil v eno izmed gostiln, se skušal pogreti s piščančjo juho in vročo vodo, a ni šlo. S tresočo roko sem dvigoval žlico za žlico, pogled je bil okamenel, a vseeno dovolj priseben, da je iztisnil iz sebe tistih par španskih besed, ki so pričarale polno mizo. Potreboval sem kakšno uro, da sem vsaj malo prišel k sebi in čakalo me je še dobrih 80 kilometrov, še en enourni klanec, in, za sladico, ker si pač ne morem pomagati, ko načrtujem poti- dvokilometrski vzpon po ozki vinski cesti, z rampami čez 20%, in mokrim listjem po asfaltu, da se zadnje kolo zavrti v prazno, ter nikoli umirajoče upanje, da je soba v mestu še prazna. Ampak na dober dan, kot je bil včeraj, so to zgolj prdci, ki neslišno izginjajo v vetru.

Ko sem danes stopil na pedala, sem vedel, da je zajec pokuril baterije. Moje telo je ostalo prazno, nobene moči, nobene volje, počasno drgnjenje verige čez hribovito pokrajino, psihična tortura, pri kateri se ti sama cesta reži v nos, ko te pošilja gor in dol, znova in znova. 150 kilometrov sprintov. Čakam, da se prikaže kak norec, da me zbije z avtom, me s kolesom vred zabriše v skale in odbije v morje, da me odreši muk. "Buen camino" slišim vedno znova... ne da se mi več, ignoriram jih, delam se, kot da jih ne slišim, ostanem tiho. Razmišljam o nalepki s prekrižano školjko, ki bi si jo zalepil čez čelado, da bodo končno enkrat za vselej dojeli ... pizdim čez cesto, kolo, hribe, romarje, sebe ... Naj cela Asturija ve, kje je Balkan! Ustavim se na pečini. "Se sploh zavedaš, kje si? Si pogledal to obalo, te skale, te divje valove, to brezmejno obzorje? Čutiš in vidiš vse to, ali si prišel igrat mučenika, za bogvekoga?" Tišina, ki govori. Rezerviran hostel, do osmih se moram pojaviti tam. Gledam uro, kilometre... ni šans...vklopim rezerve, za katere še sam nisem vedel, da obstajajo, vozim kot obsedenec.... to je zgodba za kdaj drugič. Prispel sem. Ne, nočem štemplja! Morda kladivo, ali revolver. Topel tuš, sekret, večerja na mizi, ledena voda v grlu. Vse je na svojem mestu. Jutri bo krasen dan.