Tumgik
#v petek zvečer
formulalakana · 4 months
Text
Tumblr media Tumblr media
Diamanti Nace (x)
146 notes · View notes
jokeroutsubs · 3 months
Text
🎈🍰Nace Birthday Special🍰🎈
Nace Jordan's interview for Suzy magazine, published 14.06.2024. English translation by drumbeat and @beeoftheanxieties, proof read by TWT klamstrakur.
📝ENG Translation: Joker Out's Nace Jordan: 60 Kilograms to Happiness
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Twenty-nine-year-old Nace Jordan is considered one of the most emotional, thoughtful, and responsible Slovenian musicians.
Tumblr media
CAPTION: He’s spreading tolerance and respect to everyone.
He was the last one to join the group of four highly admired young men, but that doesn't mean he's the fifth or the spare wheel. His inspiring story makes him a great role model for teenagers, showing that working on yourself is worthwhile, because you never know when an extraordinary opportunity will come your way. After making a major change in his lifestyle, he got rid of past burdens to focus on a bright, melodic future. With the loving support of his girlfriend, the first signs of a family are already visible. They've been joined by Pino, an adorable dachshund, who brought new responsibilities and lots of joy.
Tumblr media
CAPTION: Joker Out gained a first-class member with Nace.
INTERVIEWER: How quickly did you feel accepted as fully fledged member, considering you were not a co-founder of Joker Out?
Nace: Initially it might have appeared as if I instantly took on the role of bass guitarist with confidence, although deep down I was quite confused. The guys already had their banter, even a kind of a jargon I didn't feel familiar with. They are after all five years younger than me, almost a different generation. But they have welcomed me in a very embracing way, we have started to develop a communal story and we have become a unit. Even after we had recorded 'Carpe Diem' and I was offered a permanent place in the band, I was still haunted by the feeling that I might not be perceived easily as a part of the band by the most devoted fans.
Was Eurovision your ultimate test?
Sort of. I was told I aced it, and as a fill-in member, it made me happy when the decision to welcome me into the family was final. The whole idea was to first try and see how compatible we were, without any pressure or expectations. On stage, it was obvious that we were a perfect match. But I tended to hold back when it came to the bigger decisions. Bojan is, after all, the frontman, the dominant one, so I didn't want to interfere with the pre-established dynamics. It was only after the Eurovision euphoria was over that a new era began and with it the most precious gift - the appreciation of the entire group. They are exceptional young individuals, extremely talented, and they wanted someone who could feel their vibe and bring them together, not tear them apart.
This opportunity has come as a reward for your challenging personal journey, a tremendous transformation of body and spirit. How has this affected your self-image?
I am still trying to work on myself. I have lost 60 kilos and broken free from the shackles of a troubled adolescence, when the slightest deviation from the average is frowned upon. It is unimaginable that you can lose so many kilograms, one whole person. It was gradual. After the first ten, you are overcome with excitement. Your reflection in the mirror gets nicer by the week, you gain confidence in yourself and see that it is not difficult to follow your goal. I gained an unstoppable will to keep going, and the most extraordinary things started to happen. I got to play in the backing band of the popular show ' V petek zvečer' ('Friday Night'), and then realised a childhood dream when I managed to join a band as skillful as the Jokers. A time came when I walked around with a huge smile on my face and I hoped that it would not fade from my face for a long time to come. At the same time, I was driven to give it my best shot, because I simply couldn't let this opportunity slip away.
Tumblr media
You have used the dark times of COVID for something bright, inspirational. When did you decide you were tired of living in a bigger body?
The stomach pains were the first indicator that I had to roll up my sleeves and work on myself. I had always been chubbier, but I got saved by my height because the kilograms were evenly spread. I was able to exercise, go hiking, [and] be active in water sports, particularly wakeboarding. I wasn't immune to the looks of naysayers, that someone with so much weight could move so capably. I had reached a point where I no longer felt comfortable. I didn't like myself, the walks were getting more and more exhausting, I didn't have a girlfriend for a while, which was a big motivation to change my lifestyle. At the beginning, I was embarrassed to work out in front of others. Would they be thinking, 'What is this fatso doing here now'? So at home I would climb up and down the stairs from the basement to the attic. For half a year, every evening. First for 15 minutes, then I progressed to 45. It seemed like a waste to ruin this effort with unhealthy food, so I changed my diet. I eliminated all the guilty pleasures and after the first 20 lost, I decided I was ready to train outdoors. By running. It might not have been the smartest idea because of my knees, but it all worked out well in the end. Something that I resented for a long time became my norm. To this day, I still enjoy putting on my running shoes to clear my mind. Whenever my mind is in a frenzy, running saves me.
Humans are really odd, shallow creatures. We can't see what's underneath the excess weight. It was only after you have transformed that the requests for more collaborations started coming in. How did you manage to heal these emotional scars from the entertainment business, where the physical appearance still takes precedence over the heart?
That's the hardest part, not to lose faith in yourself. You question your self worth because of the labels the public has stuck on you. Of course, the medical aspect of excess weight is the first signal for a radical change. The results would be significantly better, if people around us were more sparse with negative comments and dismissive attitudes towards anything that is not to their liking. I must confess that I have never felt better than I did after saying goodbye to cigarettes, alcohol, and, for a period, even meat. Imagine you are carrying a 60 kilogram backpack. And then you put it down. A different world opens up.
In all this, music has been your most faithful companion and supporter. Would it have been possible to go through all this without it?
The power of art is amazing. The bass guitar is my lifelong love. Even if I was a butcher or a carpenter, I would play and create for myself. We are used to these kind of stories in the movies, where after a difficult ordeal you find yourself in the midst of your teenage dreams. After the third concert with the Jokers, a girl came up to me and confided that she was contemplating suicide, but our songs had saved her. She thanked us for taking the time for our fans and talking to them. Their honesty is a sign that you are part of something great. The power of music goes beyond the limits of our imagination. There are countless similar confessions. This realisation is also therapeutic for us. You receive confirmation that you are doing something right.
Have you ever wondered why you play music at all?
Many times. The doubts of who will listen to my work, or now our work, are a constant in the career of a professional musician. But if you put your heart first, you quickly get the confirmation that we are not just pretty boys on stage, but individuals with depth and a message.
As a teenager, what motivated you to follow your aspirations?
I wanted to be like my cousin. He is five years older than me and he had his own band. He introduced me to foreign bands, like Led Zeppelin. It sounded rather innocent, but it was the start of a profound passion. Recently, Jan, the guitarist, and I were talking about the role models who have defined us. I told him that there must be an aspiring young teenager in Slovenia who looks up to him and has begun strumming the strings because of him. I am convinced that we have brought a breath of fresh air to the local scene and given a boost to young bands who are not yet established. It is very healthy to encourage others, to be each other's support and competition. I didn't feel that before.
When did you first feel that the stage was your everything?
We had a kind of talent show at the school camp. I wanted to sing the ballad 'Behind Blue Eyes' by The Who, but the teacher wouldn't let me because it wasn't an appropriate song. I cried with sadness, so she mellowed down. I took advantage of her faith, put on my sunglasses and a headscarf. That's when something stirred inside of me. Finally, now that we are touring Europe and are excited to discover how the power of music brings people together, I am calmed. Even as a kid I stood my ground and I am grateful to my stubbornness for getting me this far.
You have a strong bond with your mother. How does she keep track of your exceptional progress?
She is proud to say that she is my biggest 'fan'. She was happiest at Eurovision, which she has always followed. It was the first time she was able to experience it live, she and Bojan's mum cheered loudly and I have to admit that it's the greatest thing to be able to make the most important woman in your life happy. It has only strengthened our bond. We have a trusting, friend-like relationship, but first and foremost she is my mum, with all the worries and all the loving helpfulness. I was not a typical child and she had to endure all my whims. She was constantly encouraging me to take up a sport, but I preferred to stay at home and draw. She tolerated my struggles at school because she knew I wasn't like the others and allowed me to develop to my full potential. My younger sister is also responsible for making me who I am. Her kind words are a balm for a wounded soul.
Have you always wanted to be a musician?
As a child, I had two things in mind - to be a zoo manager, because I love animals, and to be a singer, even though I later swapped the microphone for a guitar. Sculpting fascinated me. In short, expression through art.
Your love for animals has lasted. You have a three-month-old dachshund named Pino in your lap.
Finally! I've been longing for a puppy for so many years, and dachshunds are one of my favourite breeds. If music hadn't drawn me in, I would certainly be a vet. One summer break I was helping out at a wildlife sanctuary instead of playing with my friends. It was a wonderful experience.
You are away from home a lot. How do you maintain your long-distance relationship with your girlfriend?
Some people reassure us that technology helps because we can see each other through the camera. But it is not the same. It's important that all my loved ones and dear ones, meaning my girlfriend, my mum, my family, and my friends, believe in our work and are willing to sacrifice time with me so that I can follow my dreams. But we are in constant contact with each other and we let each other know how much we love each other all the time.
Tumblr media
~ -~ - ~ - PLEASE DO NOT REPOST, AND IF YOU QUOTE, PLEASE LINK BACK TO THE ORIGINAL POST!
90 notes · View notes
gorindol · 2 years
Photo
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Cres, Lošinj, Crikvenica in Krompirjeve počitnice
Aktivni dopust med Krompirjevimi počitnicami s sto petinšesdesetimi kilometri in dobrimi štirimi tisoči višinci
Cres in Lošinj Trail
V petek po službi se z Vali odpeljeva na Mali Lošinj. V soboto in nedeljo sta tam dve tekmi, sobotna na Lošinju, nedeljska na Cresu.
Po Lošinju naredim 21km v času 2:15:00 in osvojim 23. mesto.
Po Cresu naredim kilometer in pol več v času 2:26:07 in osvojim 24. mesto.
Skupno osvojim 15. mesto v času 04:41:07
Na Lošinju ostaneva še do torka in tam odtečem še slabih tridest kilometrov.
Ljubljana in Crikvenica
V torek se vrneva v Ljubljano, ker mora Vali v sredo v službo. Jaz imam dopust do ponedeljka. V sredo tečem po Šentviškem hribu do Medanskega hriba, počasi in v čisto jesenskih razmerah. Sonce in odpadlo listje. Zvečer se odpeljem v Crikvenico. V četrtek se odpravim do Novega Vinodolskega. Tja po zgornji poti imenovani Žajbljeva pot. Nazaj pa ob obali, kjer je pot sicer markirana a ne vedno jasna. Naredim štiriintrideset kilometrov in porabim skoraj šest ur. V petek se vreme poslabša in skoraj cel dan dežuje. Do Jadranovega po stezi valov naredim triindvajset kilometrov. Popoldne se pripelje še Vali.
V soboto in nedeljo tečem še do Kačjaka in Selc.
1 note · View note
toticiklist · 4 years
Text
31. dan, nedelja, 9. 8. 2020: Castelo Branco - Évora, 170 km.
V petek zvečer sem se v vasici pod zvezdnato goro odpravljal na večerjo v poprej izbrano restavracijo, nakar mi dobesedno v trenutku, ko se pojavim pred vrati, kot v kakšnem slabem filmu, pred nosom obrnejo napis: Zaprto. Ne preostane mi drugega, kot da iščem naprej, čeprav izbira ni ravno velika. Pogledam v sosednji lokal, ki je majhen, skozenj, mimo šanka, vodi hodnik na majhno leseno teraso v ulici, s tremi improviziranimi mizami. Prazen lokal s poceni hrano zame pomeni samo eno: tukaj boš jedel dobro, obilno in postregli te bodo kot človeka. Tako je splet naključij spet hotel, da sem spoznal domačina Antonia, lastnika, za katerega sem šele pri izbiranju sladice ugotovil, da govori nemško, saj je 15 let delal v Hamburgu. Vidno zadovoljen, da lahko po dolgem času prebudi svoje znanje jezika, prične pripovedovati o času, ki mu je ostal v zelo lepem spominu, o tem, da je dolga leta delal v Eiscaféju in o nesrečnem koncu, ko so ga odpustili zaradi pljučne bolezni.
Večer se zavleče, ob pogovoru o življenjskih zadevah pride na plano njegova dobrosrčnost in skromnost, ki bi pregovorno naj bila tako značilna za Portugalce. In vedno bolj se mi dozdeva, da Antonio deli podobno usodo z mnogimi sonarodnjaki - to je, neke vrste nežno melanholijo, ki pa nikoli ne postane prav patetična, kvečjemu daje prostor za razmislek. In to stanje duha zame razkriva tudi veliko paradoksalnost te dežele in teh ljudi. Narava se je namreč odločila, vse svoje bogastvo odvreči na ta košček zemlje, dati vso lepoto, ki jo premore, ljudem, ki jo znajo spoštovati, a obenem od nje ne morejo preživeti. In ta - ne bom je ravno poimenoval revščina, ampak življenje na robu zadovoljevanja osnovnih potreb, je nekako neločljivo povezana s tem močnim čustvom. Kipi, ki jih srečuješ po mestih, nikoli niso postavljeni v ponosnih in samozavestnih držah, so prej zaprti vase, razmišljujoči, velike osebnosti prikazujejo kot preproste ljudi, katerih kotički ustnic nikoli ne dosežejo ušes. In v to sivkasto, ampak nikoli črnogledo melanholijo, udarjajo žive barve, ki tako značilno krasijo fasade hiš, vrata in okna, kot da bi z njimi odganjali črne misli o prihodnosti in si rekli: "Naše srce bo živelo tudi, ko bo telo umiralo."
Na vasi je predvsem po lokalih še moč videti pristne prizore, ki opazovalca pomirjajo in ga obenem odpeljejo v nek drug čas. Pri mizi nasproti sedi star gospod z živozelenim lovskim klobukom, košatimi brki in rdeče-modro karirasto srajco, ki počasi lista dnevni časopis. Pri sosednji mizi se otrok, čigar azurno modra majčka ga skrije pred prav tako modro pobarvano kamnito ograjo, igra s plastičnim kamionom in se smuka okrog mize, medtem ko mama obrača strani včerajšnjih novic, njene ustnice so zamišljene in rahlo nasmejane. Moška družba pri mizi ob oknu radostno klepeta med nedeljsko kavico, izstopa možakar z očali in kričeče rumeno polo majico ter ročno izdelano usnjeno torbico, ki leži na mizi. Eksplozija barv v preprosti sliki, ki jo človek spregleda, če se ne očisti misli in poskuša zgolj opazovati trenutka.
Žal pa paradoks te družbe postane še večji, ko doživiš staro jedro malo večjega mesta, kot je na primer Évora. Mesto sem izbral zato, ker me je spomnilo na žal že pokojno in meni ljubo pevko Cesario Évoro, ki sicer ni izhajala od tu, ampak je vseeno postala ena bolj vidnih izvajalk v portugalskem jeziku. Namreč, ozke, kamnite ulice, s starimi, rumeno obrobljenimi fasadami še pričajo o nekih minulih časih, ampak vsakršen duh te "stare" kulture je izginil in mesto je postalo - no, kot pač vsako zgodovinsko mesto dandanes, katerega dejanska kulturnozgodovinska vrednost se izgublja v taktični in zagriženi bitki - kdo lahko lepše zapakira in dražje proda svoj drek. Ne padam več na te fore, čeprav sem bil sladoleda v kornetu res potreben in ker ni bilo izbire, hja ...
Sem pa užival v bolj tradicionalni hrani v majhni stari restavraciji na obrobju jedra, z belo-modrimi stenskimi ploščicami in lesenimi, ročno izdelanimi eksponati. Ljudje, ki še edini ohranjajo pristno kulturno izkušnjo, "stradajo" in čakajo goste, medtem, ko se kazalec počasi obrača iz dneva v dan, medtem, ko se dve ulici stran ob orgiji kulinaričnih in modnih užitkov odvija dvojna igra laži ljudi, ki stojijo v vrsti, da poljubijo stopala Mefistu. Na zahodu nič novega, bi rekli. Prosti trg, bi rekli. Svoboda odločanja. Pa vendar - je to res edini svet, ki mislimo, da nam je ostal?
Dlje, kot se vozim po vseh teh raznolikih pokrajinah, ponižno občudujem vso resnico in resničnost, ki jo imamo ves čas pred nosom, a se je ne naučimo videti, po poti na novo spoznavam vrednost elementarnih stvari, ki hranijo život, opazujem, kakšno moč imajo lepa beseda, nasmeh in nepovratna usluga, kljub jezikovnim, kulturnim in ostalim preprekam, toliko bolj verjamem oz. sem celo prepričan, da ni. Vedno bolj me zalezuje strah pred vrnitvijo v to stvarnost, kjer je svoboda telesa in duha zgolj slogan na reklamnem panoju, ki me prepričuje, da je pot do nje plačljiva in jo dosežem le, če sledim znanstveno podkrepljenim normam dobrega življenja modernega človeka, kjer so telesna kondicija, modrost, smisel za umetnost in znanost, naravovarstvo, poštenost in dobrota prave modne muhe, vredne objave na Instagramu.
Ampak, v slogu dežele, s katero se iz dneva v dan počutim bolj povezan, do katere na vsakem kilometru čutim občudovanje, ko izkazuje svojo lepoto in modrost, naj bo to sporočilo sebi in cilj mojega potovanja, ki se ne konča v Lizboni - prenesti vse, kar me je pot naučila, v pore vsakdanjika, ki naj postane del te poti.
500 kilometrov v naslednjih treh dneh - zadnji preizkus volje in moči. Nimam več nobenih dvomov v lastno telo.
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
2 notes · View notes
filtrmag · 5 years
Text
Sobota na Hintertuxu v znamenju Metal Battle Night Rail Contesta
V soboto vreme na Hintertuxu v začetku dneva ni pretirano sodelovalo in vrh ledenika je bil zavit v meglo, ki je ni uspel razpihati niti močan veter. Žal je zaradi kombinacije obojega, zopet odpadlo tekmovanje Werni Stock Invitational, ki ga je že v petek odpihnil veter. Smo pa kljub vsemu zvečer doživeli odlično predstavo snowboarderjev, ki so se pomerili v spektakularnem Metal Battle Night Rail Contestu.
Tumblr media
Sobota ni postregla s preveč prijetnim vremenom, a je najtežje pogoje kljub temu ogromno ljubiteljev snowboardinga izkoristilo za testiranje snowboardov in opreme, ki je bil vse dni dogodka Hotzone Park Opening na ledeniku Hintertux na voljo vsem, ki jih zanima katere novosti bodo najbolj priljubljene znamke ponudile v prihajajoči sezoni.
Tumblr media Tumblr media
Kljub vsemu, pa se je zvečer na parkirišču pod ledenikom premierno odvil pravi rail show, kjer se je za prestiž zmag v večih kategorijah borilo 30 snowboarerjev in snowboarderki. Tekmovalno skupino so sestavljali povabljeni profesionalci ter nekaj tistih, ki so si na petkovih kvalifikacijah izborili mesto med trideseterico.
Tumblr media Tumblr media
Zajetna množica ljudi se je zabavala ob norih trikih, ki so jih tekmovalci izvajali na umetno izdelanem snežnem stopnišču s tremi raili. Najdrznejši se niso zadovoljili le s ponujenim in so drsenje preizkušali tudi na ograji ob robu objekta.
Tumblr media Tumblr media
Soustanovitelj podjetja SANE! Snowboarding, ki je bilo glavni pokrovitelj tekmovanja Metal Battle Night Rail Contest, je dogodek komentiral: “Prvi SANE! Metal Battle na dogodku Hotzone Opening je bil neverjeten! Nor opening nori tekmovalci, najboljše vzdušje in navsezadnje najboljša otvoritev, ki smo jo kadarkoli doživel za najbolj nor začetek nove sezone.”
Tumblr media Tumblr media
Na koncu so domov nagrade odnesli Leon Gütl, ki si je prislužil naziv Best Downrail Trick Award in sicer za trik Switch Backside 270 – 270 Off. Oskar Fritzsche si je s ponosom nadel ogrlico z napisom Best Pole Jam Trick Award, ki mu je pripadla za trik Switch 50-50 to Ollie North (One Foot). Nagrada The Best Doublekink Trick Award je odšla k Marvinu Salmini za trik Cab Hardway 270 to Fakie. Olimpijka Silvia Mittermüller in španska snowboarderka Marina Alonso sta si razdelili edino nagrado v ženski kategoriji Overall Impression Award for the ladies.
Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Kot se za Hotzone Hintertux opening spodobi, je v koči Hohenhaus Tenne sledila nora zabava. Tokrat seveda v znamenju 15. obletnice tega dogodka in ob glasni glasbi in polno nabitem plesišču, se je večer prevesil v jutro. Ko se je v okolici ledenika že začelo daniti, so tisti najbolj vztrajni komaj odhajali proti domu ali pa kar naprej, naravnost proti smučišču.
Tumblr media
1 note · View note
otroskidresi · 3 years
Text
otroški nogometni dres Salah pogovarjal z Alliaftom
otroški nogometni dres Salah pogovarjal z Alliaftom v ponedeljek, preden ga je pustil na strani, ki je v torek remizirala z Italijo. Angleški menedžer je novinarjem povedal, da ima 21-letnik težave s fitnesom, vendar The Times razume, da nekdanji trener Middlesborougha je prav tako želel poudariti, da Alli izbora Anglije ne more jemati kot samoumevnega.
Kaj je Alli storil na klopi proti Nizozemski, da bi razdražil SouthgateUprava Anglije naj bi bila "nezadovoljna" z nezrelim vedenjem Allija na klopi med prijateljsko zmago v petek zvečer nad Nizozemsko. igra ", kot piše The Times. To bi lahko dobro pojasnilo, zakaj je bil neizkoriščen nadomestek proti Italiji. Allija je Anglija od nastopa kot najstnika leta 2015 23 -krat premagala in dosegla dva zadetka za svojo državo.
Zdi se gotovo, da bo na letalu za Rusijo - nogometni kompleti  a si zasluži mesto na začetni XI? Sporočite nam, kaj mislite, tako da spodaj pustite komentar.
0 notes
dusancolaric · 5 years
Text
Day 6 + 7 - A week in review (#1)
Tumblr media
You cannot outrun obesity
Kljub temu, da tedna še ne bo konec ko bodo najbolj zvesti to brali, bom zaradi prikladnosti, strnil vikend vtise in pregled tedna v skupno objavo.
Sobotno jutro je bilo produktivno, zgodnja ura z Aljažem je bila učinkovita in precej naporna. Če ste sledili Instagram story-ju v petek, ste opazili,  da sem v enem obroku zaužil približno 700 kakovostnih kcal. Trajanje prehranjevanja s pripravo je bilo 8 minut. Na durgi strani sem v soboto za 686 kcal potreboval 1 uro in 16 minut. Skoraj 10 krat več časa. Hmmm...mislim, da je bistvno lažje ne zaužiti kot pa potem biti primoran to trošiti.
Prva dva dneva sta bila O.K. in nič več.  Determiniranost, ki je temeljila na valovih novoletnih zaobljub in primernih zalogah glikogena je počasi popustila nekje v sredo zvečer. Že takrat sem med telovadbo opazil, da ne gre več tako kot bi moralo. Nizka količina ogljikovih hidratov  v hrani resnično dodatno zamegli um pri naporu. Vsak premik po telovadnici je bil izredno naporen. Zadeva se je dodatno stopnjevala v četrtek in petek, ko sem se že zbujal lačen. Resnični dvom oz. bolje kaj mi je bilo tega treba odnos sem doživel v petek zgodaj popoldan. Vsi znaki lakote in s kavo nagrižena sluznica želodca sta mi dali vetra.
Noč je najbolj temna tik pred zoro. V soboto težav praktično ni bilo več. Deluje, da se je telo prilagodilo in je lakote manj, a nikoli povsem ne izgine. Skomini so večni problem, težave rešujem, da se jim izogibam v velikem krogu.
It’s not enough that we do our best, sometimes we have to do what’s required* or what did I learn this week?
Intermitent fasting (postenje) je znanstveno, vsaj na živalskih modelih in po posameznih primerih, dobra zadeva. Koliko direktno deluje na izgubo telesne teže in ali bo kakšna razlika, me niti ne zanima. Osebno iščem vzrdžen model, katerikoli že bo.
Zdi se mi, da je zadeva precej zahtevna za začetnike - zahteva disciplino in železno voljo pri upiranju očitnim znakom lakote. Izredno dobro  potrebno planirati obroke, še posebej kadar je človek telesno aktiven.
Opazil sem še, da grizljanje hrane med obroki nosi veliko energetsko breme. Menim, da če bi omejili tj. bi se odpovedali prehranjevanju med večjimi obroki, lahko bistveno lažje uravnavali telesno težo. Koliko kalorij je npr. v kavi z mlekom, kjer je lahko pri štirih kavah to že eno jabolko itd.
Naučil sem se tudi, da je za izgubo ali ohranjenje telesne teže nujna vsaj delna dnevna priprava obrokov hrane. Dobrobiti je več - od tega, da priprava hrane troši energijo, do tega, da se porcije in živila lahko kontrolirajo, hkrati pa se vzpostavlja odnos do hrane in hranjenja. If you want something done right, do it yourself.
Plan za naslednji teden?
Tumblr media
Mogoče bi lahko šel malo na kolo, zgleda da bo sonce. Obožujem globalno segrevanje, sori Greta.
*Winston Churchill
0 notes
jokeroutsubs · 1 year
Text
Nace Jordan on the cover of Slovenian tabloid Lady (22 February 2023)
Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Nace Jordan from the band Joker Out
"They even impressed grandma Marija"
Nace Jordan is not a new name on the Slovenian music scene, as his bass guitar can be heard in many songs by various music artists, and we also spent some time with him on the entertainment show 'V Petek Zvečer' (On Friday Night). But he, of course, is having the time of his life since he became an indispensable member of the hottest music band in Slovenia at the moment, our Eurovision representatives, Joker Out.
"The rest of the guys tell me that I can just chill and be happy because I joined them now when they're having the best of times," says Nace Jordan, who can't hide his excitement about becoming a member of Joker Out. "I'm very positive by nature and I find something good in everything, and coming into the band is definitely one of the best things that has happened to me." He also feels a little troubled about it, though. "What if someone says that now that Nace has come into the group, it's going downhill. You never know, that's just how I think," he says self-critically, but he has nothing to fear. Bojan Cvjetičanin, the singer of the group, knew who he was calling when he invited him for a coffee. "Having jumped into some bands before as a substitute, I knew it could be very difficult. Especially if there are some disagreements in the band. So I first asked Bojan if they had had a fight. And him confirming to me that they didn't was the decisive factor that made me accept the invitation," says the 28-year-old from Kranj.
Tumblr media
Caption 1: Nace Jordan is the newest and the oldest member of the band Joker Out.
From dreams to reality
Nace joined the band with a wealth of musical experience, as the description of his work states that he is a musician, bassist and producer. But he started -like most young people- with the dream of becoming a singer. "I loved to sing when I was little and I always said I would be a singer when I grew up. Then my cousin, Miha Zore, also a musician, inspired me to pick up the guitar for the first time.
At home, they didn't want to buy it for him because they were convinced that his first enthusiasm would soon pass. Then he found his mother's old guitar at his grandmother's house, and he practised so hard that his parents relented. However, he switched to bass guitar quite early on, because he realised that there was a shortage of bass guitarists in this country. He says he is self-taught, but he has had some very good mentors, including Primož Grašič, Matej Hotek and Englishman Scott Devine, who has one of the biggest bassist schools on YouTube today. There are also his musical friends Denis Beganović - Kiki, a renowned multi-instrumentalist from the Primorska region, who played with Magnifico for a long time, and his drummer colleagues David Morgan, who plays with Avtomobili, and Anže Langus, who he says believed in him, supported him and opened many doors for him. "I'm grateful to all of them for passing on their knowledge and encouraging me," he says modestly, adding that he also had a hand in writing down the tunes. "That's why they call me a musical jukebox. I am lucky that I learn a tune quickly and remember it quickly. Today, for example, I still know all 200 songs, including quite a few German shlager songs, that I played on a cruise ship one summer, by heart."
Nace earned his first real money from music when he went to play on a cruise ship at the age of 18. "At a jam session in Kranj, I met musicians who told me about working on the ship. I auditioned and was selected. We then cruised the Baltic with Maja Založnik and others and played," he says, easily recalling those days. It is much harder when he has to remember all the musicians he later worked with as a bassist. "I have fond memories of working with Katarina Mala. I loved playing with Samuel Lucas and his band. I accompanied Nina Pušlar a few times. I consider it an honour to have worked with Elda Viler. And I could go on and on." But he prefers to stop, because he really doesn't want to forget anyone, and he admits that he will miss his musical friends from V petek zvečer (On Friday Night), with whom he had a great time for two years. He is now saying goodbye to them, as he would not be able to bear being on two ends at the same time. At the same time as saying goodbye to the show, he is also saying goodbye to the hat that has been his trademark for many years. "I put that hat on my head for the first time in 2013 and people liked it so much that they kept asking me about it. Then it started annoying me because I realised that people thought I was bald. So I took it off, because I have a fine haircut," he explains with a laugh, running his fingers through his hair.
Tumblr media
Caption 2: "The real passion is not the music, it's the people you make it with, play it with. And that's what I've got now," says the satisfied Kranj inhabitant. PHOTO: Primož Lavre
Night jogging
As befits a true Gorenjska inhabitant, Nace also likes to ski, but this winter that is not an option. "Just recently, Bojan and I, who is a keen snowboarder like me, were talking about how good it would be to go skiing. But we really can't afford it this year, because it would be unwise to get injured before Eurovision," he says. He still has some sporting activities to do despite Eurovision. "Apart from skiing, I really like swimming, badminton and running. The latter is still the one I do the most, but I'm probably the funniest runner in the world. I'm the slowest and the latest. I like to run between 11 p.m. and midnight. This stayed with me from the days when I was much heavier, and I felt awkward running in the daytime. But I really enjoy running," he admits. Since he's sculpted his physique, he also enjoys looking in the mirror. Nace finds it easy to talk about the period when he was chubby, but he prefers to explain that he feels much better since he started to pay attention to his diet due to health problems. "When I started to watch what I ate, the weight just melted off. I found a lot of useful things online and I've put together a lunch menu of seven dishes that I really like." Nace mostly cooks for himself, but he is also very grateful to his mother Darja for helping him now that he is busy. Even though they have not always been enthusiastic about his musical pursuits, his family has always been there for him. "I listened to them for a long time, wondering 'When will our Nace find a job?', but now I know they are happy for me. They see that I enjoy what I do, that it's such a big part of me that I can't do without it. And just the other day at lunch, my grandmother Marija said: 'Well, now we're going to have a celebrity in the family too?'" he tells, laughing.
Tumblr media
Caption 3: He enjoys being on stage because he is always 100% ready to perform.
Article by: Simona Dakič Nemanič
Scans and translation by: @kurooscoffee
135 notes · View notes
zabenundfliegen · 6 years
Text
Picaburek // november 2018
Tumblr media
Kadar grem zvečer po dolgi plaži, najraje bosa, tudi ko me peščena zrna že hladno zbadajo v podplate in mi veter z algastim vonjem zavija okrog ušes, vedno v pesku kaj najdem. Velikokrat je kakšna izgubljena drobna igračka, ki jo mali čuk z veseljem sprejme kot gusarski zaklad iz morja. Februarja, recimo, občudujem modro-vijoličasto-roza smrtonosne želatinaste lepotice – meduze portugalske ladjice. Drugič naletim na rumene spužvice in temno rdeče, skoraj črne alge. Danes je bila plaža preplavljena z od vode napihnjenimi kaktusovimi okončinami z dolgimi bodicami. »Vedno kaj najdem,« rečem sosprehajalcu. »Kdaj tudi kakšno roko utopljenca?« me v šali vpraša. Uf, v resnici velikokrat pomislim, da se mi utegne zgoditi ravno kaj takega, srh me spreleti in zoprno misel brž porinem v tiste globočine, kjer se potikajo misli podobne sorte. Ampak zanimivo, kaj, kako tile žalostni ostanki kaktusov spominjajo prav na odtrgane okončine utopljencev. Le od kod jih je naplavilo, zadeva izgleda kot pravi kaktusji masaker. Rahlo nedomače občutke mi spravljajo na plano, pa saj so samo kaktusi, nenazadnje, uf ...
»Tamle je morje zalilo prehod, greva malo po vrhu, potem pa spet nazaj na pesek?« »Mah, ne ... enkrat, ko si za silo spraviva pesek z nog in se nama malo posušijo, kar bo v tej vlagi precej težko, se nama ne bo več dalo broditi po mrzlem mokrem pesku ...« Brez oklevanja sprejmem pragmatično-neromantični predlog. »A greva do smreke, a je predaleč?« »Ja, kaj se pa zamudiva.« Tam, čisto na koncu dolge mestne plaže je nakupovalni center v obliki piramid, tja so že pred kakšnimi tremi tedni med palme postavili velikansko kovinsko konstrukcijo v obliki smreke, zdaj pa nekako čudno psihedelično utripa, kot bi bilo nekaj malo narobe zvezano. »Od te smreke lahko človeku še slabo rata! No, dajva jo slikat. Potem pa greva domov.« (Na drugem koncu taiste plaže tudi že stoji podobna smreka, le na elektriko je še niso priključili. Lansko leto so ji na vrh poveznili svetlečo rdečo zvezdo, kar se mi je zdelo kar špasno. Dejstvo veliko pove o neobremenjenosti glede določenih barv in določenih oblik na določenem teritoriju. Kakorkoli, letos je zvezda modra.) Noro, in ljudje že obsedeno kupujejo darila za praznični novoletni čas. »Danes je še kar črni petek, ne? Pa je že ponedeljek! Folk nakupuje zato, da bi čimveč prišparal. Če ni to usekano ...« Pretekli petek sem se prvič v življenju zavedela »črnega petka«. S taksijem smo se zvečer peljali na otvoritev razstave lokalnega kiparja in v nasprotni smeri je nastal totalen zastoj. Taksist, ki je seveda slišal, da se čudimo tolikšni koloni (in taksisti tukaj radi in veliko, tako kot v splošnem tukajšnji prebivalci, govorijo), nam je jel razlagati o super ugodnih televizijah ne-vem-že-katere znamke pa o nekih tudi-ne-vem-katerih telefonih, ki da jih hodijo ljudje kupovat v ravno tisti šoping center, kjer stoji tista stroboskopsko utripajoča smreka. »Ja, saj jaz sem imel srečo, sem šel že danes zjutraj kupit, takoj, ko so odprli, so že bile take vrste, komaj sem še dobil! Pa cel vikend bojo tavelike trgovine odprte do polnoči!« Huh, pa še polna luna je, ljudem se še dodatno trga. »Mi pa že ne bomo, kaj?« »No, jaz bi šel vseeno nekaj pogledat ...« » ... Hm, saj jaz moram pa tudi kupit sestavine za torto. Samo, da na sestavine za torto najverjetneje ne bo popusta.«
Prišli sta malo mačkasta sobota in nedelja, ko me je celo rahlo prijelo sonce, za tem pa smo jedli školjke, rake in torto ter pili viski in belo vino. Danes zjutraj so nam iz velike trgovine pripeljali dva sesalca, ki sta bila skrivnostno naročena v zadnjih dvajsetih minutah »črnega petka«, včeraj, v nedeljo ponoči. En je okrogel in mu je ime Rumba, drug izgleda kot nekakšno medplanetno futuristično orožje in mu je ime Samba. Mali čuk se je z njima ukvarjal skoraj ves dan, z gusarskim zakladom, ki mu ga je prineslo morje.
Po večernem sprehodu, naplavljenih kaktusih in neprijetno utripajoči smreki sva že skoraj doma. »O čem boš pisala tokrat?« »Najbrž o picabureku, ki sem ga zadnjič spekla. Sem že začela pisat. Ko sem ga pripravljala, mi je hodilo po glavi vse sorte. Na Kanarcu pečem picaburek. Kleni Slovenci komentirajo, da se mi itak vidi, da sem iz Velenja. In ne samo to, vidi se mi tudi, da imam bajno bogate starše, da ga lahko takole serjem po tujini, »umetnica«. Nekaj v tem smislu. Nekaj jo omejenosti in širini, nikoli zares ne vem, kam me vodita misel in beseda, vedno pa nekam v pravo smer. Ponavadi pa sem prijetno presenečena.«
0 notes
gorindol · 3 years
Photo
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
7 dni, 100 milj in 12.000 metrov vzpona.
V sedmih dneh sem tekel osemkrat z namenom kar najbolje natrenirati hitre vzpone. Ne nujno tekaške, saj sem vedel, da bom v Španiji v kance hodil.
V nedeljo sem od doma šel čez Šentviški hrib do Mednega, čez Savo na Grmado in Šmarno goro, še čez Straški hrib in spust v Črnuče. Trideset kilometrov in tisoč višincev.
V ponedeljek sem opravil tri vzpone na Planino nad Vrhniko in naredil šestnajst kilometrov in tisoč tristo vzpona.
V torek je bil na vrsti Zvoh. Od spodnje postaje gondole, preko plaže na vrh in potem spust čez Krvavec na Kriško planino in nazaj do avta. Slabih štirinajst kilometrov in dobrih tisoč štiristo višincev. Zvečer sem šel pa še z Amfibijci na Rašico.
V sredo sva z Silvotom osvojila Kamniško sedlo. Za enajst kilometrov in tisoč tristo višincev sva potrebolval tri ure.
V četrtek sem se na Krim odpravil iz Strahomerja. Gor po Kramarci, dol mimo Ledene jame do Jezera, gor na Sveto Ano, malo zgubljanja in vzpon do razcepa za Strmec, po katerem sem se spustil nazaj do avta. Naredil sem dvaindvajset kilometrov in tisoč šeststo vzpona.
V petek se spet dobiva s Silvotom. Cilj Tolsti vrh. Zapeljeva se do Tržiča in vzpneva na vrh. Spustiva se v Gozd in še enkrat vzpneva na Kriško goro. Potem pa nazaj v Tržič na pivo. Narediva skoraj sedemnajst kilometrov in tisoč osemsto višincev.
Za soboto sem si prišparal še najtežji trening v tednu. Šest vzponov na vrh Slivnice. Maraton z tri tisoč metri vzpona in spusta. Potreboval sem dobrih sedem ur in si pred zadnjim spustom privoščil pivo v planinskem domu.
0 notes
filtrmag · 5 years
Text
Petek na Hintertuxu v znamenju filmov in deklet
Petek je nad ledenik Hintertux prinesel sonce in v lepem vremenu, se je obetal odličen dan, prav za vse udeležence otvoritve snežnega parka Betterpark. Ker je petek namenjen predvsem dekletom, so ga začele z jogo, na višini 2600 metrov, nadaljevale pa še višje, v snežnem parku, na treh tisočakih. Prav tako so se v parku odvile tudi kvalifikacije za Metal Battle Night Rail Contest, ki ga bo v soboto zvečer gostil SANE! Snowboarding. Petkov večer je bil rezerviran za filme in zabavo, saj je sledilo vse tisto, po katerem ta dogodek večini, vedno znova ostaja med najljubšimi.
Tumblr media
Dekleta so dan na vse zgodaj začele z jogo, ki so se je lotile na višini 2600 metrov. Pod vodstvom Dani Seiringer so se dodobra ogrele in pripravile na Girls Shred, kjer jim je nasvete v parku delila Tini Gruber. 
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Nebo nad Hintertuxom je bilo v petek v izjemnih barvah in večina obiskovalcev se je težko odločala, ali bi v svoj objektiv raje lovila udeležence kvalifikacij za sobotni Metal Battle Night Rail Contest, ki ga bo gotsil SANE! Snowboarding ali bi telefone in fotoaparate raje usmerili v temno nebo iz pod katerega je sonce sijalo v najlepših barvah.
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Preko sito kvalifikacij so se uspešno prebili Alexander Klerud, Isar Oesterhus, Jack Errichiello, Ken Pöllu, Freddy Klatschow in Marina Alonso, ki se bodo na sobotnem nočnem tekmovanju pridružili povabljenim tekmovalcem.
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
Popoldanski del dneva je bil namenjen že tradicionalnemu filmskemu večeru, ki se vsako leto odvija v Tux centru. Ogledali smo si 8 daljših in krajših filmov ali video klipov ter se nasmejali komentarjem v Tuxu prisotnih snowboarderjev, ki nastopajo v njih. 
Tumblr media Tumblr media Tumblr media
In zabava? Zabave so vedno ene najbolj (ne)pozabnih delov tega dogodka in Vorglühparty, ki se je odvijala v Kleine Tenne je bila zares divja. Večina stalnih obiskovalcev snežnega parka je tokrat na plesišču dočakala jutro in videti je bilo, da jih prav nič ne skrbi, da je bilo tekmovanje Werni Stock Invitational, zaradi močnega vetra, iz danes prestavljeno na prihodnje dni.
Tumblr media Tumblr media Tumblr media Tumblr media
1 note · View note
otroskidresi · 4 years
Text
otroški dres Arsenal z lastnim imenom  Ta kone
otroški dres Arsenal z lastnim imenom  Ta konec tedna je tretji teden premierligaške akcije, vse pa se začne danes zvečer. Gost Aston Villa Everton v nocojšnjem obračunu, a velik spopad konec tedna se odvija na Anfieldu, ko Liverpool nastopa proti Arsenalu. Obe strani imata 100-odstotni rekord doslej je Jurgen Klopp s strani premagal Norwich in Southampton, medtem ko so moški Unaija Emeryja premagali Newcastle in Burnley.
Ta konec tedna mora nekaj dati, saj bi lahko eden ali oba izgubila popolna začetka. Tukaj je naša velika predogled Premier lige za konec tedna, z nekaj nasveti GIVEMEBET-a na poti! Petek otroški dres  Aston Villa proti Evertonu Vrnitev v Premier je bila težka dobrodošlica Liga za Aston
0 notes
bojanambrozic · 7 years
Text
Vsako leto v maju poteka ultramaraton UTVV v Vipavski dolini. Tudi sam beležim že tri udeležbe na tej tekmi. Ker gre za nore razdalje, so letos organizatorji pripravili serijo vodenih treningov po progi. Na enega teh treningov sem bil tudi jaz povabljen, da v živo  delim izkušnje s proge. Zbrali smo se v petek zvečer v  vasi Razdrto. Potem pa smo se po skupinah odpravili na 20 oz. 30 km dolg krog čez Nanos.
Najprej sem se pridružil skupini, ki je šla daljšo progo. Potem pa me je na Lovski koči na Nanosu začelo zebsti in sem se priključil skupini, ki je šla krajši krog. Sneg je bil na vrhu Nanosa večinoma spihan do travnate podlage. V zatišnih legah pa se je sneg udiral do kolen. Noč je bila popolnoma jasna. Zvezdnato nebo je krasil Orion, ki je večino časa lebdel točno nad vrhom Nanosa. Zaradi polne Lune pa se je na odprtem terenu videlo celo brez naglavne lučke.  V dobri družbi so mi kilometri zelo hitro minili. Upam da se vidimo še na kakšnem podobnem treningu.
Za fotografije se zahvaljujem Iztoku Snoju, ki nas je požrtvovalno spremljal celoten večer.
Štart (Foto: Iztok Snoj)
Foto: Iztok Snoj
Nanos
Foto: Petra Ropret
Mraz je
Lunin halo
Cesta na na Nanosu
Analiza treninga
Trasa treninga
Nanos ob polni Luni Vsako leto v maju poteka ultramaraton UTVV v Vipavski dolini. Tudi sam beležim že tri udeležbe…
0 notes
lonkazaslonka · 7 years
Text
DRUŽENJE PRI JASLICAH
Tumblr media
Ob koncu starega leta je prav, da se srečamo, si stisnemo roko in zaželimo srečo v novem letu. Člani in prijatelji Društva Lonka Stara Loka smo se v petek, 29. decembra 2017, zvečer zbrali pri jaslicah na Starološkem trgu, na druženju ob čaju in kuhanem vinu. K prijetnemu vzdušju je pripomogel družinski trio Volk Folk iz Ilirske Bistrice, zaradi bolezni očeta Romea tokrat kot duo: Nina je igrala oprekelj (brano) in tržaško diatonično harmoniko (plonarco), Gregor, ki sicer igra na violino (škant), pa je poprijel za kontrabas (bas) in kitaro. Oba sta tudi zapela in se s pesmijo poklonila Novorojenemu v jaslih.
0 notes
peterjancic · 7 years
Text
RTV: Fašisti so med nami
RTV: Fašisti so med nami
Veliko presenečenje bo, če programski svet RTVS danes predčasno ne odstavi direktorice televizije Ljerke Bizilj. Da se generalni direktor Igor Kadunc mora znebiti Biziljeve, ker ta noče odstaviti urednice Jadranke Rebernik, je 20 programskih svetnikov izglasovalo že pred tedni. Kadunc, kot mi je v petek zvečer sam povedal v intervjuju, sploh ni imel izbire. Vmes je Biziljevo skušal prepričati,…
View On WordPress
0 notes
jokeroutsubs · 1 year
Text
ENG SUB Is Bojan the perfect son-in-law? from 'V petek zvečer' (Friday Evening)
'V petek zvečer' (Full Bojan cut) premieres THIS Friday at 8pm CET!
youtube
97 notes · View notes