#baskija

[poesiamagdalenadermisek]

Vitoria, Baskija

🇭🇷Nakon posjeta Zaragozi produžila sam na sjever Španjolske u glavni grad pokrajine Baskije, Vitoriju. Ta dva grada dobro su povezana autobusom, tako da nema brige kako doći ako se nema auto. Grad ima manje od 300 000 stanovnika, što ga smješta na 2. Mjesto po veličini u Baskiji (iza Bilbaa). Na baskijskom grad nosi ime Gasteiz i upravo to je razlog što svugdje stoji  Vitoria-Gasteiz kao naziv grada.

U Španjolskoj grad slovi za najzeleniji jer ima najviše zelenih površina: 42m2 po osobi. Zasad prvi grad koji sam posjetila a da je stvarno prilagođen biciklistima, budući da većina gradova u Španjolskoj nema puno biciklističkih staza.

Dojam koji sam dobila je nešto potpuno novo i drugačije od Španjolske na koju sam navikla. Šetajući ulicama, pogotovo starim gradom, u jednom trenutku sam imala dojam kao da sam u Austriji ili Bavarskoj xD Upravo taj moment iznenađenja mi je potvrdio frazu: kad baš ništa ne očekuješ, iznenadit ćeš se. Od Vitorije nisam apsolutno ništa očekivala upravo zato jer mi nitko nije pričao o gradu, nitko mi nije predložio da ga odem posjetiti. A na kraju sam ostala potpuno oduševljena gradom i odsada sam ja ta koja svima govori kako je to grad koji treba posjetiti bar jednom u životu.

Grad djeluje kao bajka, neki potpuno novi i neviđeni dio Španjolske, svojim ulicama jednostavno te zove da uživaš u šetnji a njegovi parkovi mame te da zastaneš i uživaš u prirodnoj ljepoti grada. Mogu reći da od 3 velika grada u Baskiji, Vitoria kod mene zauzima 2. Mjesto, odmah nakon San Sebastiana. Od danas je Baskija kod mene 100% posjećena (bar 3 najveća grada) ✔

🇪🇸Después de visitar a Zaragoza, me fui otra vez al norte de España, pero esta vez a la capital de País Vasco, a Vittoria-Gasteiz. En euskera/ vasco se dice Gasteiz para Vittoria y por eso la ciudad tiene, digamos 2 nombres. La ciudad tiene cerca de  300 000 habitantes y es la segunda ciudad más grande de Pais Vasco, detrás de Bilbao.

La ciudad me sorprendió ya que tiene muchos carriles bici, así que se podía ver mucha gente montando la bici por toda la ciudad. La impresión que tuve es que se trata de una España diferente de la que estoy acostumbrada a ver. Por un momento tuve la sensación como si estuviera en Austria o Baviera. La ciudad me gustó muchisimo pero la verdad es que nadie me habia hablado de ella antes.

La ciudad es preciosa, te trae y mi consejo es que hay que dejarse llevar por la belleza de los parques que la ciudad ofrece. Puedo decir que de las 3 ciudades más grandes de País Vasco, Vittoria ocupa número 2 para mí, justo detrás de San Sebastián. Ahora doy  ✔ a todo el País Vasco (por lo menos he logrado visitar las 3 ciudades más grandes de la Comunidad autónoma),

[toticiklist]

16. dan, sobota, 25. 7. 2020: San Sebastian - Gorliz, 122 km.

17. dan, nedelja, 26. 7. 2020: Gorliz - Santander, 136 km.

Saj ne vem, kako bi začel ... Včeraj, preden me je od utrujenosti zmanjkalo, sem uspel sestaviti uvodni del zapisa na temo bolečine in njenega sprejemanja in ga shraniti, zdaj pa ugotavljam, da je izginil. Danes lahko torej govorim o najhujši izmed bolečin - ob izgubi besed. Namreč, v vseh teh urah osamljene vožnje na kolesu človek izmenja veliko besed - s sabo, kolesom, cesto, gorami, morjem... besed, ki dolgo časa odmevajo v glavi, ko jih premlevaš, vrednotiš, se sprašuješ in si hkrati odgovarjaš. Mnogokrat se med njimi porodi ideja, ki jo razvijaš in obračaš, da dobi smisel in strukturo. Pod vplivom čustvenega odziva na dogajanje, okolico, se porodijo velike stvari. V tistem trenutku bi potreboval samo list papirja, da bi z njim, kot z mrežo za ribolov, nekajkrat zamahnil po zraku in ujel vse te besede v istem vrstnem redu, kot so bile zamišljene. Pa se ne zgodi. Gledaš jih, kako se rojevajo in gledaš jih, kako se poslavljajo, vrtiš pedala in jih s stegnjeno roko zaman poskušaš uloviti. Ne bo jih več nazaj, zdi se ti, kot da si izgubil del sebe, ki nikoli več ne bo enak, kot je bil v tistem trenutku. Po smrti od človeka ostanejo le njegove ideje in kako bo od mene sploh kaj ostalo, če jih niti zdaj nisem sposoben obdržati... Večer. Bolečina ob gledanju v zrak s prazno glavo. Niti utrinek navdiha, niti zrno spomina. Vse je šlo.

Spomnim se, da sem pisal o sočutju do lastnega telesa, da ga moraš potolažiti, ko joče, ga poslušati, ko izpove svoje težave. Če ostaneš gluh, prenese svoje trpljenje nate. Dalo mi je še eno priložnost. Ve, da je moja glava preveč trmasta, preveč odločena, in v vsem zanosu nehote pozabi nanj. Ne bo se več ponovilo, obljubim. In tudi predal se ne bom. Če bi razmišljal o predaji, bi ostal doma na kavču. Zjutraj je še malo skelelo, dokler se noga ni segrela. Potem je nisem več čutil. Tetive. Ali je bila krema, počitek, trakovi, lepa misel ali preprosto njena dobra volja. Ni važno, bolečine več ni, te. Spet lahko hodim, spet lahko plešem na kolesu. Počutim se močnega, kot sem bil prek Alp. Razmišljam, da brez bolečine take stvari enostavno nimajo smisla. Če ne zaboli, nisi dal vsega od sebe, ne misliš resno, se nisi prepustil trenutku in dejanju, nisi niti pokukal, kaj se skriva za to kožo, za tem mesom, za tem srcem. Lahko kar ostaneš doma. Uživaš v varnosti in udobju svojih navad, ki te prepričujejo, da je to tvoj smisel, da si za to delal, garal, se odrekal - da se vsak dan vstaneš z isto nogo, pred spanjem umiješ zobe, se pokriješ z rjuho in se prepričuješ: "Srečen sem, nič mi ne manjka."

Baskija me je navdušila. Pokrajina, kjer te z ene strani osvajajo zeleni, z gozdovi poraščeni griči, z druge te poljublja brezmejni ocean, ki se lesketa v soncu in spreminja svoje modre odtenke kot luči na božičnem drevesu. Dežela zagriženih kolesarjev - ne mine minuta, da se ne bi na nasprotni strani ceste pojavila skupina petih, šestih, desetih... Pa ob tem ne mislim tistih nedeljskih, zdajbompaenkratvmesecunamojemravnokarkupljenembicikluzatrijurjevsempokazaldaimamkoloindašportamnahard, kolesarjev, ampak prav resnih rekreativcev, ki jim je to način življenja. Peljem se tudi skozi Gerniko, ki bi bila, če ne bi doživela tistega nemškega terorja, zgolj še eno prikupno baskovsko mestece, ki jih na poti srečaš ogromno. Prvo pravo doživetje oceana. Skok v večerno ognjeno vodo, ali bolje rečeno sprehod, saj se peščena plaža vleče še dobrih 50 metrov v vodo. Odtisi podplatov v čvrstem, mokrem pesku, bela pena ob udarcu valov, oranžno sonce, ki se poslavlja za hribom v daljavi - in moj krvav trebuh. Ko pomolim telo iz vode me zmrazi, hitim, da se segrejem. Za nekaj dni imam dovolj. Dokler se ne zaceli.

V Kantabriji se pokrajina ne spreminja preveč, le da postaja še bolj dramatična, plaže še veličastnejše in zaledje še bolj valovito. Na poti začenjam srečevati pohodnike s palicami, velikimi nahrbtniki in škornji, ki sledijo modrim znakom s podobo sonca. "Buen camino!" Ne, ne...jim sam pri sebi odvrnem. Nisem na Caminu." Čeravno si mislim: "Nisem na Vašem Caminu." Vsak izmed nas gre svojo pot pri iskanju in vsak nosi s seboj bremena - oni na hrbtu, jaz na kolesu. Pa vendar ne bo nihče zares dosegel svobode ali zveličanja... Vse dokler ne bo gol stopil na vrh gore, globoko zajel zraka in miže zakričal v nebo, da bo njegov primitivni glas razkadil oblake in njegov odmev razklal valove oceana. Preveč nosimo s seboj, na sebi in v sebi. To je ironija človeka in obenem njegova patetika.

Preznojim se tam, kjer se najbolje počutim - na klancu. Tukaj vladajo mir, spokojnost kravjih zvoncev na sosednjem pobočju in sokoljih kril, ki rišejo temne sence na modrem platnu. Z zelenega vrha seže pogled v vse smeri. Barvna paleta, ki te obdaja, priklene tvoj pogled in zazreš se v neki drugi čas, v otroka, ki se radostno igra na ozki cesti, nevedoč, da obstaja svet zunaj teh planot. A se ne ustaviš predolgo. Mesto kliče. Postelja pod streho, toplina medlih luči izza oken in človeških glasov, ki zapolnjujejo vsak kotiček ceste. Življenje - takšno in drugačno.

[jutarnjiglasnik-blog]

Ljudski lanac od 202 km za samoopredeljenje Baskije

Oko 175.000 ljudi, kako su naveli organizatori, napravilo je danas ljudski lanac od 202 kilometra kroz španski deo Baskije, zahtevajući pravo na samoopredeljenje te oblasti. Foto: Tanjug/AP/Alvaro Barrientos

Lanac ljudi sa baskijskim zastavama povezao je gradove San Sebastijan i Vitoriju preko grada Bilbao, uz podrpku stranaka i sindikata.

Baskijska grupa “Gure Esku Dago” (Sve je u našim rukama)…

[djmophatt]

Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija] was an American artist of Haitian and Puerto Rican descent. Basquiat first achieved fame as part of SAMO, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s, where hip hop, punk, and street art cultures coalesced. By the 1980s, his neo-expressionist #paintings were being exhibited in galleries and #museums internationally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992. #jeanmichelbasquiat #bhm #morethanamonth #herstory #history #america #merica #murica #usa #unitedstates #justice #blackhistory #africanamerican #art #blackhistorymonth #artist #africanamericanhistory https://www.instagram.com/p/Btq7-Q2ndEk/?utm_source=ig_tumblr_share&igshid=c5ijvcv3cwqa

[selfportraitsofcolor]

Jean-Michel Basquiat Self-Portrait US (1984) Acrylic and oilstick on paper mounted on canvas [Source]

Wikipedia says:

Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was an American artist. Born in Brooklyn to a Haitian father and Puerto Rican mother, Basquiat first achieved notoriety as part of SAMO©, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s where the hip hop, post-punk, and street art movements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internationally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992.

Basquiat’s art focused on “suggestive dichotomies”, such as wealth versus poverty, integration versus segregation, and inner versus outer experience. He appropriated poetry, drawing, and painting, and married text and image, abstraction, figuration, and historical information mixed with contemporary critique.

Basquiat used social commentary in his paintings as a “springboard to deeper truths about the individual”, as well as attacks on power structures and systems of racism, while his poetics were acutely political and direct in their criticism of colonialism and support for class struggle. He died of a heroin overdose at his art studio at age 27.

[annamariadolac]

Azurna obala, Baskija

Nice

Iz Zg krećemo prije 8, prolazimo Sloveniju, ulazimo u Italiju i konačno upoznajem sve njene sjeverne pokrajine, Friuli Venezia Giulia, Veneto, Emiglia Romagna, Lombardia, Piemonte i na kraju, najljepša, Liguria, sa liticama koje se spuštaju u more i brojnim gradićima na brežuljcima koji podsjećaju na našu Istru. Nakon 8,5 sati vožnje spuštamo se u Nicu, veća je od očekivanja, ali brzo dolazimo do centra, parkiramo za 3,5 Eura po satu i već smo na najpoznatijoj promenadi, Engleza. 

Puno ljudi, trče, rolaju, izležavaju se na plaži. Krećemo malo obići grad, prolazimo kraj Palače pravde, a zatim prema crkvi sv. Nikole. Gledamo arhitekturu grada, svidjaju nam se zgrade s brojnim francuskim balkonima i plavim tendama. Grad je dosta čist, preko kolodvora konačno se približavamo crkvi, koja podsjeća na moskovski Crveni trg. Stižemo taman na misu, malo zavirujemo unutra, ali nas miris tamjana odbija pa bježimo van. Drugim putem spuštamo se opet prema moru i po promenadi, gledajući vodopade na brdu, idemo prema autu. Nešto preko 100 km dijeli nas od Hyeresa. Brzo to prolazimo i oko 8,30 smo kod Drageca.

Hyeres

Grad je puno veći od očekivanog. Prijepodne šećemo starom jezgrom do kuće na brdu izgradjene pred gotovo sto godina, od bogataša i mecena, koja je okupljala poznate ljude tog doba, a i danas predstavlja oličenje moderne arhitekture. Bazen, dvorana za skvoš, sunčalište u vrtu i hlad za toplije dane. 

Prije ručka malo se kupamo u Mediteranu, more je čisto i bistro, a plaža s malo pijeska, malo kamenčića, još i sad mi je pijesak u cipelama. Kupamo se na poluotoku do kojeg vodi prirodna cesta, tzv. tombolo, što je rijedak fenomen. Poslijepodne idemo u Sanary, slatko mjesto s lukom i kapelicom na vrhu brda, sve u cvijeću i mirisnom bilju. Prije večere još šećemo lukom u Hyeresu, a onda uživamo uz bazen i u pogledu na grad.

Bornes des mimosas, Grimaud i St Tropez

Lokalnom cestom uz more idemo do B des mimosas, prekrasnog malog mjesta na brdašcu, šećemo i uživamo u pogledu na zelenilo i more u daljini. Obzirom da nije proljeće, nema mimoza po kojem je ovo mjesto dobilo ime, ali ima bugenvila, palmi, maslina..Mimoze su dovežene iz Južne Amerike, iako im je postojbina Australija. Borna kaže da je tajna šarmantnig izgleda mjesta u cvijeću i prozorima. Nastavljamo do Grimauda, umjetno napravljene luke, replike Venecije s brodovima koji su parkirani ispred kuća svojih vlasnika. Nakon ručka kratka vožnja do St Tropeza, koji nas je razočarao. 

Od glamura nije ostalo ništa, osim dućana poznatih kreatora i pokoje jahte, ali sve skupa ništa posebno. Vraćamo se kući i popodne trčanje i kupanje do večere, kao i uvijek odlične i obilne, s prekrasnim pogledom na Hyeres.

Aix en Provence

Nakon 2 sata vožnje po gužvi na autoputu, stižemo u Aix. Sladak gradić, ali unakažen štandovima s kineskom robom u glavnoj ulici. Osim toga, u tijeku je velika rekonstrukcija centra, taako da od radnika i bušilica, nismo mogli uživati u ambijentu. Brzo ga napuštamo i krećemo prema Baskiji.

Baskija, Bilbao

Nakon 8 sati vožnje stižemo u Bilbao. Baskija nas je odmah oduševila izgledom, strme zelene planine dominiraju, vožnja po kanjonu izmedju njih bila je pravi doživljaj. Brzo nalazimo smještaj uz rijeku Nervion, kvart nije nešto, ali apartman je odličan, pa smo zadovoljni. Autom krećemo do Getxa vidjeti Puente Colgante, najstariji viseći most na svijetu. Sad je star 125 godina, a izgradio ga je Eiffelov učenik, uz njegovu pomoć. Za 0,4 Eura prelazimo visećom gondolom u kojoj se voze ljudi i auti na suprotnu stranu rijeke, Portugaletu. 

Kuće su jako lijepo uredjene, sve izgleda otmjeno, mnoštvo ljudi trči uz rijeku. Brzo se istim putem vraćamo u Getxo, šećemo parkom, gledamo spomenik koji prikazuje kako je industrija pokorila Neptuna, boga mora. Getxo je uvijek bio otmjeni dio grada, to se vidi i danas. Odmah po dolasku osjetili smo ljubaznost Baskijaca, čovjek je izašao iz auta kako bi nam pomogao riješiti naplatu parkinga. Umorni od puta, odlazimo kući na večeru i planiranje sutrašnjeg dana.

Ujutro se podzemnom koja ima samo 2 linije pa je vrlo jednostavna vozimo do st. Moyua, najbliže Guggenheimu. Muzej je najbolje obići ujutro dok smo još odmorni. Već na izlasku iz metroa zaljubljujem se u Bilbao. Mnoštvo zelenila, malih parkova, klupa na svakom mjestu, sve je čisto i mirisno. Šećemo do Gugga, već izvana se divimo cvjetnom psiću Jeffa Koonsa. Psić koji predstavlja punu radost (pas i cvijeće je ono što ljudi najviše vole) trebao je biti samo privremena instalacija, ali su ga ljudi toliko zavoljeli  da je ostao zastalno. 

Ulazimo u muzej i gledamo ogromnu hobotnicu čija se veličina uopće ne može spoznati, tek kretanjem,po muzeju, vidi se koliko je ogromna i ulazi u sve "pore". Ima zanimljivih radova, od klasičnog postava do izložbe kineskih umjetnika, čije su instalacije isto zanimljive. Na zadnjem katu su "klasici" Gugga Rothko i ostali sa svojim monokromatskim radovima. Izvan muzeja su Koonsovi kromirani šareni tulipani, Maman, ogroman pauk koji predstavlja protektivnu majku, fontana koja povremeno ispušta maglu, keramički pijetao... Gugg mi se jako svidio, Gherryjevo djelo impresivno je izvana i iznutra. Na izlasku nas čekaju performeri, malo ih gledamo pa idemo dalje. 

Odmah uz muzej je veliki most, a mi nastavljamo do Zubizurija, pješačkog Calatravina mosta, koji je poseban, pa se malo fotkamo dok nas ljubazni Balbi zaobilaze. Slijedeća stanica je Arthaxa uspinjača. Tri minute vožnje do prekrasnog brda s pogledom na grad. Gore vlada mir, odlično je za šetnju, ali nemamo puno vremena pa se istim putem nakon fotografiranja i pijenja vode na pumpi (po gradu ih ima dosta), vraćamo u donji grad na ručak. Mislav nam nalazi restoran Lasa, gdje odlično ručamo, uz fino domaće crno vino, iz Rioje.

Poslije ručka motamo se po Gran via i obavljamo malo šopinga, blizu je ministarstvo zdravstva, još jedno djelo moderne arhitekture, koje je jako posebno. 

U blizini je i podzemna stanica, zapravo centar (šoping, kino, izložbe) koji je preuredio Philip Stark, pa i to odlazimo vidjeti. U prizemlju je 14 stupova iz raznih razdoblja, jako zanimljivo. Ne zadržavamo se dugo, nego najkraćim putem (čitaj kroz sumnjive kvartove, jer i toga u Bilbau ima) odlazimo prema Casco viejo, starom dijelu grada. Dolazimo do najveće natkrivene tržnice na svijetu, Ribere, ali obzirom da je već kasno popodne nije u punom pogonu, pa se samo kratko zadržavamo. Kroz sedam ulica ispunjenih dućanima sa suvenirima šećemo do Arriaga trga s kazalištem, usput gledamo jako lijep željeznički kolodvor, katedralu, a na Plaza nueva sjedamo i gledamo mnoštvo djece kojima ogroman trg služi kao igrališre. Ljudi sjede okolo pa i oni, po potrebi sudjeluju u igri. Odmah kraj trga su stepenice koje vode do parka gdje je gradska vjećnica, ali Garmin pokazuje da smo napravili već preko 20 km, pa ovaj put odustajemo od penjanja. Još malo glavinjamo gradom, Borna je usput našao i knjigu pjasama na baskijskom za svog prijatelja, u antikvarijatu, a Ivor mu je pomagao sa sporazumijevanjem jer prodavač ne zna engleski. Malo sam knjigu prolistala, jedina riječ koju razumijem je marihuana?! Istim putem metroom se vraćamo kući, usput u kvartu kupujemo sir, pa doma s vinom imamo večeru. Malo planiramo za sutra i brzo odlazimo na spavanje.

Mundaka, San Sebastian

Ujutro krećemo do Mundake, surferskog raja, gdje je lijevi val jedan od najboljih na svijetu. Prolazimo kroz Getxo i divimo se prekrasnim vilama i pripadajućim vrtovima. Za oko 45 min seoskim cestama, stižemo u Mundaku. Surferi su već u moru i čekaju povoljne valove da bi ih zajahali. Tek sam tad shvatila zašto se zove lijevi val, dolazi uvijek s lijeve strane jer tako vjetar puše. 

Malo gledamo surfere, obavljamo šoping za uspomenu u surferskom dućanu, a onda oko 1,5 sat vožnje do SS ili na baskijskom Donostije. U SS parkiramo blizu Conche, kažu, najljepše europske plaže. Prvo izgladnjeli odlazimo na ručak blizu katedrale, krijepimo se sangrijom, onda šećemo do Casco viejo, koji je skoro identičan onom u Bilbau. 

Uz glavni trg ima mnoštvo pintxos barova, kažu da su ovdje najbolji pintxosi, ali siti smo, pa produžujemo do plaže. Na Cervantesovom trgu slikamo don Quihotea i njegovog vjernog slugu, malo iz daljine promatramo dvorac i okolna brda, a onda na plažu. Pješčana je, puna ljudi, ali ima tuševe i pipe za pranje nogu od pijeska na izlasku. More je čisto, toplo, valovi su ogromni i nastaju naglo, a najjači su u plićaku, tako jaki da gaće padaju i naočale lete. Uživamo u kupanju, poslije ležimo na pijesku, a onda polako u Bilbao. Nabrzinu se spremamo i autom odlazimo u centar na večeru. Nalazimo super bar u centru, sve je puno ljudi, odlična je atmosfera. Klopamo pintxose, pijemo pivu i sidar, jabukovaču koja se mora točiti s visine, nije nas baš oduševila, ali pintxosi su bili odlični. Još malo se vozikamo po gradu, prolazimo kraj stadiona Atletica u kojem mogu igrati samo Baski, a koji je ogroman, prelazimo odlično osvjetljene mostove i divimo se arhitekturi grada, širokim ulicama, trgovima, fontanama, spomenicima, zelenilu. Već s navigacijom u glavi brzo dolazimo doma i spavanac. Apartman (Pier 8) je u Erandeu, predgradju Bilbaa, uz rijeku Nervion, zgrada je nova i prekrasna, apartman trosoban, s dvije kupaone, lijepo uredjen. Pogled na rijeku je smirujuć, kvart je još u renovaciji, ali u centru mjesta ima dućančića i barova, a podzemna je 5 min. od apartmana. Ispred zgrade je i besplatan parking, a za manje od 5 min. je izlaz na autoput. Cijena za 3 noćenja oko 2000 kn. Ujutro odlazimo u bar na pintxose, kavu i svježi sok od naranče. Opet se čudimo kako konobarica ne razumije ili ne želi razumjeti engleski?! Već u 8,30 smo na autoputu prema Grenobleu.

Carcassonne

Dvorac s dvostrukim zidinama, jedan od najvećih na svijetu i druga po posjećenosti  znamenitost u Francuskoj (prva je, naravno, Eiffelov toranj). Śećemo uzbrdo uz brojne restorane i dućančiće. Ručamo, skuplje, a manje fino, nego u Španjolskoj, pada i vazica za uspomenu, koja je na vrhu 50% jeftinija. Trud se ipak treba nagraditi. Ja sam više fascinirana okolnom prirodom, Snjeguljice i sl. nikad me nisu previše zanimale. 

Još cca 350 km do Grenoblea, samo sad uz gužvu na francuskom autoputu, koj počinje oko Tolousa. Španjolski autoputi su poluprazni, ali usprkos tome vozi se uz ograničenje brzine od 130 km/h kojeg se svi drže. Naša registracija u Francuskoj je osvanula na displeju na autoputu uz upozorenje o prekoračenju brzine. Nadamo se da će na upozorenju ostati.

[vaseljenska]

Баскија, Фландрија, Шкотска... Ко све жели независност?

Баскија, Фландрија, Шкотска... Ко све жели независност? http://www.vaseljenska.com/vesti-dana/baskija-flandrija-skotska-ko-sve-zeli-nezavisnost/

[agrego9]

Sever Španije in nato Rodellar #4

Po avstrijskih in švicarskih bolderjih je sledilo plezanje na štrik v Španiji. Organizacija je bila zahtevna, saj je bil soplezalec Robi z avtom že v Franciji (služba). Na koncu se je vse lepo izšlo - iz Milana sem letel do Bordeauxa, kjer sva se dobila z Robijem. Hitro sva krenila proti Španiji in zvečer prišla do kraja Villanueva de Valdegovija (pokrajina Baskija), kjer sva naslednja dva dni plezala. Dežela na severu Španije je zaradi oceanskega podnebja zelo zelena, temperature pa tudi poleti nekje med 20 in 25 stopinj :)

En dan cajta sem porabil tako, da sem se igral turista. Katedrala xy.

Dobrodošli v plezališču Villanueva de Valdegovia ;)

Sm dobu prjatla, k mi je pomagu nosit del opreme :)

Se je skriu xD

Po dveh plezalnih dneh, sva krenila naprej. Proti zahodu - točneje v dolino La Hermida. Ozka dolina La Hermida ima ogromno (“manjših”) plezališč ter potencijala za nove sektorje. Večinoma je plezarija kapničasta, najdejo pa se tudi rahlo previsne plate, če hočeš malo spočit bicepse. Tu se da spati takorekoč na črno, samo da je dovoljeno :) Z Robijem sva se pridružila nekaj kamperjem na desni strani reke v gozdu, kjer sva ostala 5 dni.

Na poti do La Hermide, sva srečala čudaka?!

Plezališče Rumenes. Tko si predstavljam Kalimnos.. Bo treba it preverit, če je res :)

Plezališče Inferno! Super stena - kapniki :)

Inferno = kapniki, dobre smeri, naravna skalna okna v ozadju in pod tabo dolina z reko v kateri se ohladiš, ko prideš iz pekla :)

Ko sva se naveličala kapnikov (nisva se) in do krvi zdrsala kolena zaradi zatikanj ob kapnike, sva se odločila, da je čas za premik. Krenila sva še zahodneje - do plezališča Teverga, kjer sva ostala naslednje 6,5 dni. Tudi tu je free camping, z gratis elektriko, tuši in wc-ji. Dlje ko sva bila tu, bolje nama je bilo in kar ostala bi, če nebi v “kamp” prišli cigani s trampolini zaradi napovedanega 4 dnevnega glasbenega festivala.

Na poti do Teverge sva se ustavila ob oceanu.

Par sektorjev v Tevergi. Tu je vse - od previsov do plat, od kapnikou do sloperjeu :) Smeri so res lepe!

Najin prijatelj Laska. Tko zgleda plac za šotore :)

Z zahajajočim soncem ožarjena stena. Zanimivi vzorci..

Ko sva splezala vse projekte (zadnji dan je šlo - De swing 8a), sva krenila proti Rodellarju, kjer sva plezala zadnjih 10 dni. Tu smo se dobili s Štefanom, Petro in Pablotom :) Občutno topleje je bilo, ampak tudi tu se je po parih dneh ohladilo, tako da smo uživali. Rodellar je res zakon! Tu sva imela celo osebnega fotografa Štefa, ki je skrbel za lepe fotografije. Večina spodnjih slik, je njegovih.

Na poti do Rodellarja, en selfi :)

Tope Gama 7c v sektorju El Vaso!

Preveč plezu - zrabu plezalke - kupu nove - jih je blo treba unosit xD

Robi med OS poizkusom v smeri Aquest any si 7b+.

A Crabita 8a v sektorju Ventanas. Najboljša linija!

Poslikana med uspešnim uzponom. Pripravljam se na zadnji del :)

Še ena za na konec. Jezero Embalse del Ebro na poti do La Hermide.

[vanity6ix]

Jean‑Michel Basquiat (French pronunciation: [ʒɑ̃ miˈʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was one of the most important American artists of the 20th century. He first achieved notoriety as part of SAMO, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams iovements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internan the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s where the hip hop, post-punk, and street art mtionally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992. (at Tyler Perry Studios)

[celebratehandmadecrafts]

Yesterday, I was introduced to the name of #michaelbasquiat. I love art, all sorts of art, I've been to many museums here in #LA and #NYC. I also took and various art classes (lecture and hands-on such as #ceramics) in #college. Yet, i somehow missed #basquiatsart... I didn't know about him or his art; so I researched his name and art. ● Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was an American artist.[1] Basquiat first achieved fame as part of SAMO©, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side ofManhattan during the late 1970s where thehip hop, post-punk, and street art movements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internationally. TheWhitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992.● Yet, I don't see much of his art out. Attached, are some #handmade #pendants that I made yesterday with his #art. Once ready, I will turn these into #necklaces and more...

[the-magalie-fan]

Jean MICHEL Basquiat- gone too soon - A painting (the Skull) by one of our own Jean Michel Basquiat was sold today for over $110 million in NY, - Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was an American artist.[1] Born in Brooklyn to a Haitian father and Puerto Rican mother, Basquiat first achieved fame as part of SAMO©, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s where the hip hop, post-punk, and street art movements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internationally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992.

[touthaiti]

Haiti rock - A painting (the Skull) by one of our own Jean Michel Basquiat was sold today for over $110 million in NY, - Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was an American artist.[1] Born in Brooklyn to a Haitian father and Puerto Rican mother, Basquiat first achieved fame as part of SAMO©, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s where the hip hop, post-punk, and street art movements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internationally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992. #touthaitinews #touthaiti

[stereotypegoham]

Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was an American artist.[1] Born in Brooklyn to a Haitian father and Puerto Rican mother, Basquiat first achieved notoriety as part of SAMO©, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s where the hip hop, post-punk, and street art movements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internationally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992. (at The Broad Museum At Downtown Los Angeles)

[selfportraitsofcolor]

Jean-Michel Basquiat Self-Portrait US (1982) Pen, pencil, paper [Source]

Wikipedia says:

Jean-Michel Basquiat (French: [ʒɑ̃ miʃɛl baskija]; December 22, 1960 – August 12, 1988) was an American artist. Born in Brooklyn to a Haitian father and Puerto Rican mother, Basquiat first achieved notoriety as part of SAMO©, an informal graffiti duo who wrote enigmatic epigrams in the cultural hotbed of the Lower East Side of Manhattan during the late 1970s where the hip hop, post-punk, and street art movements had coalesced. By the 1980s, he was exhibiting his neo-expressionist paintings in galleries and museums internationally. The Whitney Museum of American Art held a retrospective of his art in 1992.

Basquiat's art focused on "suggestive dichotomies", such as wealth versus poverty, integration versus segregation, and inner versus outer experience. He appropriated poetry, drawing, and painting, and married text and image, abstraction, figuration, and historical information mixed with contemporary critique.

Basquiat used social commentary in his paintings as a "springboard to deeper truths about the individual", as well as attacks on power structures and systems of racism, while his poetics were acutely political and direct in their criticism of colonialism and support for class struggle. He died of a heroin overdose at his art studio at age 27.

[vecernjak]

Madrid zabranio referendum o nezavisnosti

Madrid zabranio referendum o nezavisnosti

Španjolski parlament odbacio je velikom većinom glasova zahtjev za održavanjem referenduma o nezavisnosti Katalonije, a predsjednik te autonomne pokrajine Artur Mas poručio je kako to neće zaustaviti njihove planove da referendum održe 9. studenog.

Nakon sedmosatne rasprave u utorak navečer, protiv katalonske peticije za održavanjem referenduma o osamostaljenju glasovalo je 299 zastupnika, 47 ih…

[totalsubjektivni]

Imam vonj po strupu, a ne zaradi rož

„Nimam se za preveč morečo osebo. / A včasih me zajame malodušje. / Kaj hočemo, vse se spreminja. / Stari sošolec se bo v kratkem poročil / s punco iz opusa; / drugi že več kot devet mesecev na morju / ilegalno lovi ribe; / devet mesecev; cela nosečnost, / morda je postal v trebuhu morja človek, / kar mu v materinem ni uspelo. / Včasih me zajame silovito malodušje, / kajti ko tvoja samota trči ob mojo, / me zaboli. / Ta občutek je podoben, kako bi rekel, / tistemu, ko pri enaindvajsetih letih odkriješ, / da so deklice, ki so imele devet let, ko smo jih mi imeli / trinajst, / zdaj stare sedemnajst. / Odkritju na koncu nenadne in divje noči, / da tisto jutro krivde in tiste nežne prsi, / za katere si nikoli nismo drznili pomisliti, da bodo zrasle, / niso več naše. / Ne vem, če se tako povedano razume. / Da se zavedamo tega in onega, / da smo izpraznili že vse kozarce naše naivnosti. / Da izgubljamo največjo srečo zaradi čisto majhne napake: / zato so drobne napake najbolj boleče. / Velike ne toliko. / Lahko se zvijemo v gubo in živimo v njih / ali pa krožimo okoli njih. / Kaj sicer narediti / z napako, ki ni večja od krila žuželk? / Smeh je edina terapija / za stvari, ki so nas skrbele. / A tudi to ni dovolj. / Kakor tudi ne z rjuhami pokrita ogledala, / da bi bili nevidni. / Predvsem to. / In da smo vse, kar izgubljamo v življenju, / izgubili, ker že dolga tega nismo v pravem času uresničili / pregovora, pozdrava / ali zarotniške / poteze.“

Harkaitz Cano: Poezija je izmišljija (in en rog)

To je bila pesem, ki jo najdemo v zbirki Etzikoak: Antologija sodobne baskovske književnosti, ki je izšla leta 2006 v zbirki Antologije Vilenice. Baskovska literatura je namreč zelo mlada. Polna pričakovanj o novih bralcih in novih poslušalcih zvena poezije in proze. Uporna literatura dežele polne nasprotij in zavednosti. Nacionalizma. Želje po lastni državi. Želje po spremembah. Zato ne čudi, da se tudi skozi poezijo in prozo čuti duh pokončne drže, suverenosti in originalnosti literature, ki mi je tuja, a zaveje kot svež vetrc odkritja, ki ga čakaš. Čakaš pač literaturo, ki bi te „napadla“, soočila s samim seboj, s pogledom nečesa, kar se zdi eksotično, a hkrati tako znano in razumljivo. Ali kot reče v spremni besedi Jose Mari Olaziregi: „Bujenje ježa, skrivnostne živali, ki se brani tako, da se zvije v klobčič z bodicami, je odlična prispodoba razvoja književnosti v baskovskem jeziku.“ Ali bolje – poezija je kladivo, ki je imelo nalogo tolči po zaspanih vesteh. Še lepše besede pa pri opisu te književnosti uporabi pisatelj in esejist Joseba Sarrionandia, ki reče, da književnost ni bila barvna, bolj podobna risbi. „Vseeno pa ostajajo čudovite samotne rože, ki se nenadoma prikažejo v prozi, kot v razpokah na asfaltu.“ Prav omenjeni pisatelj je tudi središče mojega zanimanja v tej antologiji. Znan predvsem po hibridih oziroma mešanicah literarnih zvrsti. Trenutno živi neznano kje, saj je bil pet let zaprt v zaporu zaradi svojega sodelovanja z Eto. Njegovi eseji in dnevniški zapisi, ki jih najdemo v zbirki, so pretanjeni vpogledi v psiho človeka, ujetega v času in prostoru, ki diha barve svojega naroda, a hkrati trpi zaradi zatiranja, ki še vedno traja. Diskriminacije in poniževanja, ki ga doživlja politični zapornik. A ne ustavi se le pri tem. Njegovi poetični zapisi namreč sežejo do bajk, legend, mitov, dotaknejo se celo slikarstva, filma, glasbe. Vse z občutkom človeka, ki ve, kaj je življenje in svoje izkušnje prelije na papir. Prodorno razmišljanje polno simbolov in metafor, ki nosijo tudi močan baskovski kulturni, jezikovni in ekspresionistični pečat. Poleg njega naj omenim še enega začetnikov „modernizma“ v poeziji in prozi – gospoda po imenu Jon Mirande. Ne le da z njim uvedejo antologijo, temveč jo zapečatijo v smeri provokativnosti in nečesa, o čemer se ne bi smelo govoriti niti v knjigah. Govora je o pedofiliji, tabuju, ki zaznamuje njegov roman Varovanka, ki govori o prepovedani ljubezni med starejšim moškim in mladim dekletom. Roman primerjajo s slavno Lolito in niso daleč od resnice. Med poeti pa naj omenim vsaj mlado pesnico Miren Agur Meabe (njeno pesem sem že včeraj zapisal na blogu), ki se dotika predvsem erotizma, ljubezenske poezije in sodobne utesnjenosti. Vse v vsem je zbirka sijajen uvod v književnost, ki ujame čas in prostor ter preslika realnost nacije, ki najbrž nikoli ne bo mogla živeti izpod oblastništva velike matere Španije.

Umetnost redko spreminja svet, poskrbeti pa moramo, da svet ne spreminja nas. Ali je moč umetnosti vseeno podcenjena? Precenjena? Če že ne drugega, umetnost spremeni posameznika, bistri in utrjuje njegov pogled na svet, povzema socialno in družbeno zavednost, kriči po revoluciji – pa čeprav le na papirju z besedo ali v filmu s podobo. Kriči verze in slika vizualije, za katere bi včasih rad umrl. Za katere bi se rad boril, ko svet izginja v plamenih. Ali pa se tako le zdi. Ko svet izginja v vojnah, lakoti, neenakosti, diskriminaciji, zavračanju, neposlušnosti, kljubovanju naravi ali pač hiti v recesije, ki človeštvo požene v temačne čase brez vesti, ozaveščenosti in na rob nepismenosti. Vse to poskuša doseči in preseči španski film November (letnica 2003, režija Achero Mañas). Film o revoluciji brez revolucije. Film, ki se zdi resničen, a je le kvazi-dokumentarec na meji igranega in v polju improvizacije, v katerega bi rad verjel. V katerega bi se potopil, ko na meniju ne bi bilo Ane Desetnice. Ko bi spontanost in karneval zavzela ulice ter s pomočjo uličnega gledališča v ljudeh izvabljale gnev, strah, smeh, jezo, potrtost, veselje, zaskrbljenost in rajanje. Vse skupaj – pa čeprav le za trenutek. Go gledaš film se namreč zdi, da letnice ob robu ekrana in predstave improviziranega, anarhističnega uličnega teatra izgledajo sveže, realistično, iztrgane iz konteksta vsakdanjosti. Takšna naj bi umetnost bila preden je začela prodaja svoje telo za denar – svobodna, razigrana, družbeno kritična, politično naperjena, spontana akcija brez cenzure in omejitev, breztežnostna ladja na razburkanem morju različnih svetov in ideologij, zgodovinsko zapletena meditacija na sodobnost in preteklost. Vse to je ekipa gledaliških samoukov, ki postavijo šolanje in profesionalno kariero igralca na klin, ter spišejo manifest, v katerega nikoli ne bi vdrl vonj po zelencih, nihče ne bo pristopil k „pravi“ igri laži in sprenevedanja, nikogar ne bo zamikala slava in sistemska prostitucija, vsi si bodo delili veselje do zbujanja ljudi na ulici iz dremeža in sanj, v katerega jih potiska ujetost življenja in omejitev državnih organov. Zakone si pač pišejo sami, razdirajo jih skozi preplet svobodomiselne medigre absurda in reakcije na vse, kar jih obkroža. Kar jih vodi. Pa naj bo to terorizem, medijska manipulacija, revščina, invalidnost, kraljev govor, hipiji, nuklearna vojna in oboroževanje itd. Socialno zavedni dokumentarni teater, ki prisili k razmišljanju. Pa čeprav le v filmu.

Angleži in Španci so imeli v preteklosti en velik kamen spotike. Reče sem mu Gibraltar. Doživel je že vse, videl še več. To ti je jasno že takrat, ko si pogledaš sijajen mali dokumentarec La Roca (letnica 2011, režija Raúl Santos). Burno preteklost, ki ga veže na bratsko mestece na španski strani – kraj po imenu La Linea. Povezana sta bila bolj kot sta si španska in angleška vlada sploh hotela priznati. Med obema mestoma so potekale trgovske poti, „švercanje“ robe, ki je omogočila, da so prebivalci nekoč umetno ustvarjenega kraja na robu revščine – že omenjenega mesteca La Linea – živeli v blagostanju in obilju. Nekoč sta se čez mejo pretakala kava in tobak, ujeta v oblačilih ali kolesih ženic, drugič so robo prenašali dobro dresirani psi, ki so omogočali zaslužek španski strani. A ni ostalo le pri tem. Veliko Špancev se je poročali z ženskami iz Gibraltarja, poleg tega pa je velika večina prebivalcev mesteca hodila v službo na drugo stran ter si tam ustvarila obrti, trgovine in še marsikaj, kar je prinašalo zaslužek. Kraja sta se med seboj oplajala, bila prava krvna brata. Ali bolje – sestri, ki sta dojili istega otroka. A Gibraltar je že med vojno pristal na robu. Hitler ga je hotel za novoletno darilo izročiti generalu Francu, ki si je za časa svojega življenja prizadeval, da bi bil Gibraltar del Španije. Nič več angleška kolonija, ki bi mu parala živce. In potem se je zgodilo usodno leto 1969, ko so zaprli meje in pustili več kot 30.000 ljudi brez hrane, vode in kakršne koli komunikacije s celino. Ne le to. Ograja je ločila družine. Može od žena, otroke od staršev, babice od vnukov, strice od tet. S tem Franco ni „ubil“ le življenja in medsebojne koristi, temveč pustil globoke rane, ki se jih preživeli spominjajo še danes, ko z grenkim priokusom pomislijo na 13 let izolacije. „Mešane“ družine so se nato srečevale le ob nedeljah – pa še to oddaljene veliko metrov za železnimi vrati, ki so bila edina prepustnica besed, ločenih objemov in skritih poljubov. Ko leta 1982 meja pade in se kraja ponovno povežeta, družine pa združijo po letih ločenosti, dokumentarec s takimi fanfarami poudari legendarni dogodek, da se ti zarosijo oči. Pač. Film igra na čustva in to počne prekleto dobro. Na čustva zgodovinskega spomina, ki dokazuje, da nima smisla ločevati brata od brata in sestre od sestre, temveč se moramo pogovarjati o miru brez meja in umetno ustvarjenih konfliktov, ki podžigajo strasti malega človeka. Gibraltar bi bil lahko danes španski, če ne bi bilo toliko gorja in zamer, ki tlijo v srcih prisotnih, ki se še danes bojijo vsega, kar spomni na celino.

Nacho Vigalondo je leta 2007 prodrl na svetovno filmsko sceno z nepozabnim izdelkom Timecrimes, ki je združeval fantastiko, triler in dramo na prav poseben način in se lotil potovanja skozi čas preko vprašanja posameznikove identitete. Čas je takrat tekel nekoliko nekonvencionalno in zazankano, v njegovem novem filmu Extraterrestrial (letnica 2011) pa se skorajda ustavi. Ob novem izdelku so bila pričakovanja visoka, a te na koncu pusti bolj hladnega kot si si upal priznati. Ne ustavi se le čas, ustavijo se tudi tvoja čustva do nečesa, kar naj bi pomenilo osvežitev znanstvene fantastike. Extraterrestrial v svojem naslovu sicer skriva vesoljčke in invazijo na Zemljo, ki jo nikoli videna bitja izvedejo nekega lepega, sončnega dne, a film ima z sci-fijem toliko skupnega, kot imam jaz skupnega s predsednikom vlade. Torej – nič. Vesoljska ladja že lebdi nad mestom, ki je izpraznjena planjava brez žive duše, ki so ubežale pred grozo, a za naše junake življenje teče dalje brez pravih pretresov. Skoraj. Sploh, ko ugasnejo vsi telefoni, internet in televizijski sprejemniki, teorija zarote pa se naseli med štiri junake – fanta, punco, ljubimca in debelušnega soseda -, ki se igrajo svojo „vojno“. Med seboj in s svetom. A to pol toliko ni pomembno, kot je pomembna ljubezenska zgodba, ki zacveti med dvema tujcema po prekrokani noči, ko še sama ne vesta, ali sta se ljubila ali ne. Kar sledi je zmešnjava za zmešnjavo. Zelo podobna mentorju režiserja, ki se skriva v podobi Alexa de la Iglesie, ki je zasadil svoje čekane – čeprav posredno – v tole romcom pošast, ki straši le samo sebe. Ne. Ni sci-fi. Niti ni triler. Niti ni misterij. Kaj šele drama. To je preprosta, nevpadljiva, a dopadljiva romantična komedija, ki se je pobratila z drugimi galaksijami in spila čaj s tatovi teles. Taka, ki ji je opoldanska siesta še preveč stopila v glavo. Lahko preskočiš.