#Etzikoak

[totalsubjektivni]

Imam vonj po strupu, a ne zaradi rož

„Nimam se za preveč morečo osebo. / A včasih me zajame malodušje. / Kaj hočemo, vse se spreminja. / Stari sošolec se bo v kratkem poročil / s punco iz opusa; / drugi že več kot devet mesecev na morju / ilegalno lovi ribe; / devet mesecev; cela nosečnost, / morda je postal v trebuhu morja človek, / kar mu v materinem ni uspelo. / Včasih me zajame silovito malodušje, / kajti ko tvoja samota trči ob mojo, / me zaboli. / Ta občutek je podoben, kako bi rekel, / tistemu, ko pri enaindvajsetih letih odkriješ, / da so deklice, ki so imele devet let, ko smo jih mi imeli / trinajst, / zdaj stare sedemnajst. / Odkritju na koncu nenadne in divje noči, / da tisto jutro krivde in tiste nežne prsi, / za katere si nikoli nismo drznili pomisliti, da bodo zrasle, / niso več naše. / Ne vem, če se tako povedano razume. / Da se zavedamo tega in onega, / da smo izpraznili že vse kozarce naše naivnosti. / Da izgubljamo največjo srečo zaradi čisto majhne napake: / zato so drobne napake najbolj boleče. / Velike ne toliko. / Lahko se zvijemo v gubo in živimo v njih / ali pa krožimo okoli njih. / Kaj sicer narediti / z napako, ki ni večja od krila žuželk? / Smeh je edina terapija / za stvari, ki so nas skrbele. / A tudi to ni dovolj. / Kakor tudi ne z rjuhami pokrita ogledala, / da bi bili nevidni. / Predvsem to. / In da smo vse, kar izgubljamo v življenju, / izgubili, ker že dolga tega nismo v pravem času uresničili / pregovora, pozdrava / ali zarotniške / poteze.“

Harkaitz Cano: Poezija je izmišljija (in en rog)

To je bila pesem, ki jo najdemo v zbirki Etzikoak: Antologija sodobne baskovske književnosti, ki je izšla leta 2006 v zbirki Antologije Vilenice. Baskovska literatura je namreč zelo mlada. Polna pričakovanj o novih bralcih in novih poslušalcih zvena poezije in proze. Uporna literatura dežele polne nasprotij in zavednosti. Nacionalizma. Želje po lastni državi. Želje po spremembah. Zato ne čudi, da se tudi skozi poezijo in prozo čuti duh pokončne drže, suverenosti in originalnosti literature, ki mi je tuja, a zaveje kot svež vetrc odkritja, ki ga čakaš. Čakaš pač literaturo, ki bi te „napadla“, soočila s samim seboj, s pogledom nečesa, kar se zdi eksotično, a hkrati tako znano in razumljivo. Ali kot reče v spremni besedi Jose Mari Olaziregi: „Bujenje ježa, skrivnostne živali, ki se brani tako, da se zvije v klobčič z bodicami, je odlična prispodoba razvoja književnosti v baskovskem jeziku.“ Ali bolje – poezija je kladivo, ki je imelo nalogo tolči po zaspanih vesteh. Še lepše besede pa pri opisu te književnosti uporabi pisatelj in esejist Joseba Sarrionandia, ki reče, da književnost ni bila barvna, bolj podobna risbi. „Vseeno pa ostajajo čudovite samotne rože, ki se nenadoma prikažejo v prozi, kot v razpokah na asfaltu.“ Prav omenjeni pisatelj je tudi središče mojega zanimanja v tej antologiji. Znan predvsem po hibridih oziroma mešanicah literarnih zvrsti. Trenutno živi neznano kje, saj je bil pet let zaprt v zaporu zaradi svojega sodelovanja z Eto. Njegovi eseji in dnevniški zapisi, ki jih najdemo v zbirki, so pretanjeni vpogledi v psiho človeka, ujetega v času in prostoru, ki diha barve svojega naroda, a hkrati trpi zaradi zatiranja, ki še vedno traja. Diskriminacije in poniževanja, ki ga doživlja politični zapornik. A ne ustavi se le pri tem. Njegovi poetični zapisi namreč sežejo do bajk, legend, mitov, dotaknejo se celo slikarstva, filma, glasbe. Vse z občutkom človeka, ki ve, kaj je življenje in svoje izkušnje prelije na papir. Prodorno razmišljanje polno simbolov in metafor, ki nosijo tudi močan baskovski kulturni, jezikovni in ekspresionistični pečat. Poleg njega naj omenim še enega začetnikov „modernizma“ v poeziji in prozi – gospoda po imenu Jon Mirande. Ne le da z njim uvedejo antologijo, temveč jo zapečatijo v smeri provokativnosti in nečesa, o čemer se ne bi smelo govoriti niti v knjigah. Govora je o pedofiliji, tabuju, ki zaznamuje njegov roman Varovanka, ki govori o prepovedani ljubezni med starejšim moškim in mladim dekletom. Roman primerjajo s slavno Lolito in niso daleč od resnice. Med poeti pa naj omenim vsaj mlado pesnico Miren Agur Meabe (njeno pesem sem že včeraj zapisal na blogu), ki se dotika predvsem erotizma, ljubezenske poezije in sodobne utesnjenosti. Vse v vsem je zbirka sijajen uvod v književnost, ki ujame čas in prostor ter preslika realnost nacije, ki najbrž nikoli ne bo mogla živeti izpod oblastništva velike matere Španije.

Umetnost redko spreminja svet, poskrbeti pa moramo, da svet ne spreminja nas. Ali je moč umetnosti vseeno podcenjena? Precenjena? Če že ne drugega, umetnost spremeni posameznika, bistri in utrjuje njegov pogled na svet, povzema socialno in družbeno zavednost, kriči po revoluciji – pa čeprav le na papirju z besedo ali v filmu s podobo. Kriči verze in slika vizualije, za katere bi včasih rad umrl. Za katere bi se rad boril, ko svet izginja v plamenih. Ali pa se tako le zdi. Ko svet izginja v vojnah, lakoti, neenakosti, diskriminaciji, zavračanju, neposlušnosti, kljubovanju naravi ali pač hiti v recesije, ki človeštvo požene v temačne čase brez vesti, ozaveščenosti in na rob nepismenosti. Vse to poskuša doseči in preseči španski film November (letnica 2003, režija Achero Mañas). Film o revoluciji brez revolucije. Film, ki se zdi resničen, a je le kvazi-dokumentarec na meji igranega in v polju improvizacije, v katerega bi rad verjel. V katerega bi se potopil, ko na meniju ne bi bilo Ane Desetnice. Ko bi spontanost in karneval zavzela ulice ter s pomočjo uličnega gledališča v ljudeh izvabljale gnev, strah, smeh, jezo, potrtost, veselje, zaskrbljenost in rajanje. Vse skupaj – pa čeprav le za trenutek. Go gledaš film se namreč zdi, da letnice ob robu ekrana in predstave improviziranega, anarhističnega uličnega teatra izgledajo sveže, realistično, iztrgane iz konteksta vsakdanjosti. Takšna naj bi umetnost bila preden je začela prodaja svoje telo za denar – svobodna, razigrana, družbeno kritična, politično naperjena, spontana akcija brez cenzure in omejitev, breztežnostna ladja na razburkanem morju različnih svetov in ideologij, zgodovinsko zapletena meditacija na sodobnost in preteklost. Vse to je ekipa gledaliških samoukov, ki postavijo šolanje in profesionalno kariero igralca na klin, ter spišejo manifest, v katerega nikoli ne bi vdrl vonj po zelencih, nihče ne bo pristopil k „pravi“ igri laži in sprenevedanja, nikogar ne bo zamikala slava in sistemska prostitucija, vsi si bodo delili veselje do zbujanja ljudi na ulici iz dremeža in sanj, v katerega jih potiska ujetost življenja in omejitev državnih organov. Zakone si pač pišejo sami, razdirajo jih skozi preplet svobodomiselne medigre absurda in reakcije na vse, kar jih obkroža. Kar jih vodi. Pa naj bo to terorizem, medijska manipulacija, revščina, invalidnost, kraljev govor, hipiji, nuklearna vojna in oboroževanje itd. Socialno zavedni dokumentarni teater, ki prisili k razmišljanju. Pa čeprav le v filmu.

Angleži in Španci so imeli v preteklosti en velik kamen spotike. Reče sem mu Gibraltar. Doživel je že vse, videl še več. To ti je jasno že takrat, ko si pogledaš sijajen mali dokumentarec La Roca (letnica 2011, režija Raúl Santos). Burno preteklost, ki ga veže na bratsko mestece na španski strani – kraj po imenu La Linea. Povezana sta bila bolj kot sta si španska in angleška vlada sploh hotela priznati. Med obema mestoma so potekale trgovske poti, „švercanje“ robe, ki je omogočila, da so prebivalci nekoč umetno ustvarjenega kraja na robu revščine – že omenjenega mesteca La Linea – živeli v blagostanju in obilju. Nekoč sta se čez mejo pretakala kava in tobak, ujeta v oblačilih ali kolesih ženic, drugič so robo prenašali dobro dresirani psi, ki so omogočali zaslužek španski strani. A ni ostalo le pri tem. Veliko Špancev se je poročali z ženskami iz Gibraltarja, poleg tega pa je velika večina prebivalcev mesteca hodila v službo na drugo stran ter si tam ustvarila obrti, trgovine in še marsikaj, kar je prinašalo zaslužek. Kraja sta se med seboj oplajala, bila prava krvna brata. Ali bolje – sestri, ki sta dojili istega otroka. A Gibraltar je že med vojno pristal na robu. Hitler ga je hotel za novoletno darilo izročiti generalu Francu, ki si je za časa svojega življenja prizadeval, da bi bil Gibraltar del Španije. Nič več angleška kolonija, ki bi mu parala živce. In potem se je zgodilo usodno leto 1969, ko so zaprli meje in pustili več kot 30.000 ljudi brez hrane, vode in kakršne koli komunikacije s celino. Ne le to. Ograja je ločila družine. Može od žena, otroke od staršev, babice od vnukov, strice od tet. S tem Franco ni „ubil“ le življenja in medsebojne koristi, temveč pustil globoke rane, ki se jih preživeli spominjajo še danes, ko z grenkim priokusom pomislijo na 13 let izolacije. „Mešane“ družine so se nato srečevale le ob nedeljah – pa še to oddaljene veliko metrov za železnimi vrati, ki so bila edina prepustnica besed, ločenih objemov in skritih poljubov. Ko leta 1982 meja pade in se kraja ponovno povežeta, družine pa združijo po letih ločenosti, dokumentarec s takimi fanfarami poudari legendarni dogodek, da se ti zarosijo oči. Pač. Film igra na čustva in to počne prekleto dobro. Na čustva zgodovinskega spomina, ki dokazuje, da nima smisla ločevati brata od brata in sestre od sestre, temveč se moramo pogovarjati o miru brez meja in umetno ustvarjenih konfliktov, ki podžigajo strasti malega človeka. Gibraltar bi bil lahko danes španski, če ne bi bilo toliko gorja in zamer, ki tlijo v srcih prisotnih, ki se še danes bojijo vsega, kar spomni na celino.

Nacho Vigalondo je leta 2007 prodrl na svetovno filmsko sceno z nepozabnim izdelkom Timecrimes, ki je združeval fantastiko, triler in dramo na prav poseben način in se lotil potovanja skozi čas preko vprašanja posameznikove identitete. Čas je takrat tekel nekoliko nekonvencionalno in zazankano, v njegovem novem filmu Extraterrestrial (letnica 2011) pa se skorajda ustavi. Ob novem izdelku so bila pričakovanja visoka, a te na koncu pusti bolj hladnega kot si si upal priznati. Ne ustavi se le čas, ustavijo se tudi tvoja čustva do nečesa, kar naj bi pomenilo osvežitev znanstvene fantastike. Extraterrestrial v svojem naslovu sicer skriva vesoljčke in invazijo na Zemljo, ki jo nikoli videna bitja izvedejo nekega lepega, sončnega dne, a film ima z sci-fijem toliko skupnega, kot imam jaz skupnega s predsednikom vlade. Torej – nič. Vesoljska ladja že lebdi nad mestom, ki je izpraznjena planjava brez žive duše, ki so ubežale pred grozo, a za naše junake življenje teče dalje brez pravih pretresov. Skoraj. Sploh, ko ugasnejo vsi telefoni, internet in televizijski sprejemniki, teorija zarote pa se naseli med štiri junake �� fanta, punco, ljubimca in debelušnega soseda -, ki se igrajo svojo „vojno“. Med seboj in s svetom. A to pol toliko ni pomembno, kot je pomembna ljubezenska zgodba, ki zacveti med dvema tujcema po prekrokani noči, ko še sama ne vesta, ali sta se ljubila ali ne. Kar sledi je zmešnjava za zmešnjavo. Zelo podobna mentorju režiserja, ki se skriva v podobi Alexa de la Iglesie, ki je zasadil svoje čekane – čeprav posredno – v tole romcom pošast, ki straši le samo sebe. Ne. Ni sci-fi. Niti ni triler. Niti ni misterij. Kaj šele drama. To je preprosta, nevpadljiva, a dopadljiva romantična komedija, ki se je pobratila z drugimi galaksijami in spila čaj s tatovi teles. Taka, ki ji je opoldanska siesta še preveč stopila v glavo. Lahko preskočiš.