#Nebo Roza

[cigarete-i-poezija]

Ljudima često govorim,

Poljubite nebo.

Jedinu ljepotu koju ne možemo dohvatiti,

I rukom opipati.

Poljubi nebo,

I kad je sivo,

I kad je vedro.

Poljubi sunce što sija,

I mjesec koji obasjava noći.

Poljubi vedre dane,

I mračne noći.

Poljubi galaksije,

Poljubi zvijezde.

Šuti,

Pričaj,

Nasmij se,

Crtaj,

Piši.

Crtaj nebo,

Crtaj kiše,

Munje,

Nevrijeme.

Crtaj sunce,

Bijele oblake,

Plava,

Roza,

Siva nebesa.

Piši,

O svemu,

A pogotovo o nebu,

Gore ćemo na kraju svi otići,

Zato nasmij se,

Lezi,

I gledaj u sveta nebesa....

[aantn]

Ljetna večer

Crno nebo, poput mojih oči, i huk vjetra u daljini. Zvijezde, goruće zvijezde, daleko, daleko od nas. Cvrkut ptice, usamljene ptice, koja čeka tebe. Cvrčci koji skaču, cvrče, sjetno u tišini. Roza traka koja prolazi zapadom u posljednjem trenu prije nego odeš. Bijeli oblaci nestaju u tami koju vidiš u mojim očima. Ili samo ne gledaš dovoljno duboko da bi primijetila što se krije iza njih. Neviđen, neshvaćen, ostavljen, odlazim daleko i ne vraćam ti se.

[toticiklist]

9. dan, sobota, 18. 7. 2020: Avignon - Agde, 175 km.

10. dan, nedelja, 19. 7. 2020: Agde, Camping La Mer, dan počitka.

Takoj, ko sem prejšnji dan vstopal v Avignon in se bližal svojemu prenočišču, sem slutil, da se mi bo kmalu nekje zalomilo, moja prepolna usta po uspešnem dnevu so samo klicala po nesreči in znova se je izkazalo, da se največ zgodi, ko najmanj pričakuješ. Na delu ceste, ki bi naj bil namenjen kolesarjem, je v že tako umazanem, zasvinjanem mestu (grmovja ob pločnikih so spominjala na božične jelke, okrašene s plastičnimi vrečkami in ostalimi odpadki), na vsakih nekaj sto metrov na tleh ležala zlomljena steklenica, kosi stekla pa so ležali po celi širini steze, tako, da je bilo kljub pozornim očem, ki so bila ves čas na pecljih, skoraj neizogibno zapeljati čez njih. Ne vem, ali je to res bil razlog, saj zvečer nisem posebej preverjal, vendar me je zjutraj, ko sem nameraval odriniti in natovoriti kolo, prijazno pozdravila prazna zadnja zračnica. Naslednjih postopkov, pri katerih sem eno uro izgubljal živce in na sebe spravil več olja kot mehanik, ne bom posebej opisoval, sem pa pri menjavi nekako uspel prebosti novo zračnico in se tako znajti v skoraj brezupnem položaju. Vlačiti polno natovorjeno kolo s prazno gumo po mestu, ki ga ne poznaš (v soboto), ni ravno stvar, ki bi mi vlivala preveč navdušenja. Ker pa se me očitno drži neke vrste fortuna, sem ugotovil, da se eno ulico stran nahaja bike shop, ki je odprt še do pol enih. "You saved my life" sem nenehno ponavljal prijaznemu prodajalcu, ki mi je v trenutku zamenjal zračnico, poštimal bremze in nacentriral kolo, kljub temu, da še nisem prav zavedal, koliko me je res rešil in da sem se za las izognil katastrofi in mučnemu gnitju v mestu do ponedeljka. Potem, ko sem bil nared in sestradan zmazal pet rogljičkov v pekarni čez cesto, je ura kazala 12:30. Čakalo me je še 170 km. In, ko ima hudoč mlade, se dogajajo res zabavne reči. Ko skušam nadeti očala, se mi le-ta prelomijo v roki (to se zgodi, ko poskrbiš za vse ostalo, pravih očal pa ne kupiš, ker se ti ne zdi vredno...). Dobro, naj me še malo ožge okrog oči, itak zgledam kot en pijanec s tem rdečim nosom, ki se je medtem že trikrat olupil..."It's really not your day", prijazno pripomni prodajalec, ko se vrnem in preverim, ali se da rešiti tudi očala...No, bodo mimovozeči pač uživali ob vseh srečnih grimasah, ki jih kažem, ko mi veter piha v faco in mi sonce ožiga roke in vrat. Vedel sem, da ne bo časa za "carpe diem" in da me čaka kronometer do cilja, zato sem pohodil pedala, vedoč, da itak takega tempa ne bom zdržal več kot uro. Povrhu vsega se mi je še spalo, zato sem se moral za hip ustaviti in nafilati s cukrom, kolikor se je le dalo, preden se je začelo zares.

Južna Provansa je sicer povsem položna, vendar vožnja po popolnoma neprometnih labirintih poljskih cest, ki vodijo med koruznimi polji, travami, trtami in sončnicami, nikoli ne postane monotona. Vsako bližnje srečanje s traktorjem ali bognedaj celo avtomobilom, je pravi šok, potem ko kilometre ne slišiš drugega kot šumenja trave in ptic, ki preletavajo nebo. Pokrajina postane posebej slikovita, ko vstopiš v Camargue, ki je delno močvirnata in nudi zatočišče štorkljam, labodom, celo flamingom in drugim vrstam ptic, ki jih lahko mirno opazuješ po obeh straneh ceste. Posebej pomirjujoča in idilična je vožnja po Via Rhona, ki je za kolesarje speljana vzdolž kanala reke Rone in je neverjetno lepo vzdrževana, kar se vidi tudi na slikah. In kljub dejstvu, da sem s polno silo drvel skozi te kraje, lepota, ki jo oddajajo, ni šla mimo mene in ves čas sem razmišljal o sproščenem nedeljskem pikniku na nabrežju ali ubijanju časa na lesenem čolničku. Steza iz kilometra v kilometer razkriva nekaj najbolj nerealnih in krasnih prizorov, kot so rečna pristanišča z zapeljivimi promenadami, močvirja z jatami roza flamingov, ki si z elegantnim korakom utirajo pot skozi vodo, skupine belih kamarških konj, ki se leno nastavljajo soncu, velike lagune, preko katerih pelje cesta na umetnem nasipu, da se ti zdi, kot da bi letel čez morje, neskončni kilometri sipin z urejenimi plažami, do katerih na vsakih nekaj sto metrov med rumenimi travami vodijo prikupne peščene potke, ograjene z lesenimi ograjami ali količki. Vse to zaznavaš s kotički očes, a vsem srcem, ko te čez to kolesarsko avtocesto neusmiljeno žene vonj po hrani in toplem tušu. "Miha! Večerja je na mizi!", mi odzvanja v glavi, ko začne želodec misliti namesto glave in te prepričuje: "Ne, danes ne boš žrl nohtov, jedel boš kot človek", ali bolje rečeno kot lev, ki je zavohal kri...Ura je pol devet, ekran kaže še dvajset kilometrov. Spet padem v svoj svet, tunel okrog mene izbriše vse podobe, zasliši se Dopplerjev efekt zvonca na otroškem kolesu, sprehajalci in kolesarji na stezi so kot figure v kakšni stari retro igrici, kjer se moraš čim hitreje izmikati kockastim prikaznim, ki ti presekajo pot. Znajdem se 10 km pred ciljem, ko me premami želja, da bi se utaboril prej, zato prečesavam kampe v pristaniškem mestu, kjer igrajo na karto udobja. Čas se mi izteka, ura bo kmalu 9, spet se mi gre za preživetje, ampak košček zemlje za eno noč, 45€?? Ne, hvala. Rad si sicer kdaj privoščim nepotreben luksuz, ampak te igre se ne grem...Sklenem narediti še tistih 10 km do prvotnega cilja. Grizem bilanco in gledam, kako se sonce počasi utaplja in spušča za seboj mračno zaveso. Kar naenkrat je konec enopasovnice in spet se znajdem sredi hitre ceste, stegna se pregrevajo, številke na ekranu se vztrajno odštevajo. Upanje, da je zame še kakšno prosto mesto z dvema drevesoma, je tako močno, da bi se verjetno zjokal na mestu, če bi me odslovili. Prispem v kamp. Tam leži zelenica. Dve drevesi za moj šotor in prtljago, dve drevesi za perilo. Zemlja, v katero se klini zapičijo tako močno, da jih ne iztrga tornado. To mesto ima z bleščečimi črkami zapisano moje ime. "You're my last customer. What would you like to eat?" Gledam karto, kjer so večinoma samo pice. Dve bom, in 5 litrov vode! Žrem kot merjasec, pijem kot utapljanec. Vilico in nož rabim samo, da prepolovim testo. Sadje...poljubil bi vsakega, ki bi predme postavil košaro sočnega, pisanega, sladkega sadja...se vzdržim, dovolj je bilo. Tuš, prekrasen tuš, ki spere vso umazanijo, ki se je prilepila kože. Ponovno sem se rodil...iz vode, čist, nedolžen.

V ta, zame prelepi mali raj, so me prebudili topli žarki, moje oči pa so bile tako zlepljene, kot da bi name vrgli vrečo cementa in me polili z vodo. Po vseh teh dnevih, ko sem poznal samo cesto, se nisem prav zavedal, koliko je telo potrebovalo počitek. Njegovo kričanje sta zadušila veter in zvok verige. Pred očmi imam prizor s košaro sadja. Še malo majav nataknem japonke in se odpravim. Dve kili sadja. Polovico na plaži, polovico zvečer. Breskve, banane, lubenica, slive (od kdaj ješ slive??) in - marelice. Na mojo srečo so Francozi nori na svoje "abricots". Oprtam si vreče s sadjem in ostalimi pripomočki in iščem svoj prostor pod soncem na širni peščeni plaži, ki me spominja na stare francoske filme. Sem otrok Dalmacije, rasel sem pod skalo, ob skali in na skali, zato me nagonsko vleče h kamnitim valobranom. "Ne, nisi zato tukaj. Danes si nov človek, privošči si pesek, čeprav ga ne spraviš več iz gat." Skočim v mrzlo morje in zaplavam, potem se kot morska zvezda razprem na brisači, poslušam bučanje valov v pet sekundnem taktu in pol ure nisem del tega sveta. Ležanje na toplem pesku pod nebom brez oblačka je res izjemna terapija, ki jo začini ugriz v sočno lubenico.

Vse naokrog se sliši smeh - poleg mene mali Sven s svojim bratcem v zelenih rokavčkih in navdušenim očetom postavlja peščeni grad, z lopatko zajema pesek in ga prenaša na plastični nakladalnik. Pred mano se dve punci zabavata na napihljivih blazinah in čofotata po vodi, v daljavi se vidi mahanje z loparji in odbijanje žogic, radostno brcanje žoge in preprosto skupinsko poležavanje in nastavljanje soncu. Tukaj, na tej plaži, v tem trenutku v času, človek srečno in brezskrbno sobiva s sabo in sočlovekom. Saj, ko je zunaj v naravi, nima razloga biti nesrečen ali potrt. Narava mu daje mu občutek, da je slišan in razumljen, da je del tega, kar ga obdaja, je del morja, vetra in sonca. Daje mu brezpogojno ljubezen in od njega ne zahteva ničesar v zameno - razen spoštovanja in nežnosti. Sprašujem se, kdaj je človek tako kruto prerezal popkovino z naravo in se odločil, da v njegovem svetu zanjo ni prostora? Ali je bilo to morda takrat, ko je našel srečo v temu, da si je prilastil drevo, reko, polje, konja, človeka...? Ali takrat, ko je nehal verovati v bogove zemlje, vode ali zraka in je človekovo dušo zaklenil v temnico in ji pokazal edino "pravo pot". Ali se je zgodilo takrat, ko je brat prvič zaklal brata v imenu "domovine" in časti??? Ko gledam take prizore, kjer so pred obličjem morja in neba vsi enak in delijo skupno srečo, si razbijam glavo z mislijo, ali je pot, ki jo trenutno izbira človeštvo, res nujna in ali je takšno sožitje na dolgi rok zanj res nemogoče. Ali verjamemo, da za nas obstaja misija, ki je večja od tega, kar nas obdaja? Da smo mi vredni več kot vse, kar je okoli nas - naš stvarnik? Da nam ni treba poslušati, ampak samo ukazovati? ...The answer my friend, is blowing in the wind. The answer is blowing in the wind...

Naposled sem le našel čas, da se odzovem na objavo, ki jo je pred kratkim naredila moja dobra prijateljica Maja, o meni, o naju, o nas. Namreč, menim, da ima zelo malo ljudi v času svojega življenja to čast, slišati tako izbrane besede iz ust nekoga drugega, če imajo srečo, se najde kdo, stoječ pred njihovo krsto, ki uspe z zadnjimi besedami vendarle osmisliti njegovo življenjsko pot. In najti take besede za sočloveka je zelo pogumno in plemenito dejanje, ki ga ni zmožen vsak in, če želi biti iskreno, zahteva od tistega, ki jih je izgovoril, najprej popolno sprejemanje in razumevanje samega sebe. Nemogoče je namreč iskati in pričakovati v ljudeh naklonjenost, dokler je najprej ne najdemo v sebi, pričakovati, da bodo njihova dejanja ustrezala našim predstavam, dokler sploh ne vemo, kdo smo in kaj sploh hočemo. Ko sem objavo prebral prvič in drugič in tretjič, sem bil globoko ganjen, obenem pa sem dobil občutek nelagodja, saj se mi zdi, da si česa takega premnogokrat ne bi zaslužil slišati (tudi sam sem bil vedno tisti, ki sočloveku z besedami ob pravem trenutku nikoli ni znal pomagati pri osmišljanju sebe, saj tega niti sam nisem čutil)., Maja, bi pa se ti nekako zahvalil ali oddolžil tako, da ti povem, da s tem, kar sem že opisoval v prejšnjem odstavku, z vsemi pristnimi izkušnjami, ki jih doživljam na poti, z vsemi telesnimi in duševnimi ovirami, ki jih premagujem, ob zavedanju potreb, ki dejansko nekaj štejejo, poslušanju narave okoli mene, prihajam do končne sprave s samim sabo - morda je to pot (ali ena izmed poti), odgovor na to, ali zgolj njegova zasnova, kar si omenila v prvem odstavku svoje objave. Hvala in obljubim, da pridem cel nazaj 😇

[balkanrock-com]

Miki Solus u Zagrebu - Miki, sretan put!

Miki Solus u Zagrebu – Miki, sretan put!

Miki Solus; foto: Sarah Agić

Kada se Miki Solus bude jednom spominjao u muzičkim enciklopedijama ovih prostora, nesretnom autoru će biti vrlo teško popuniti onu rubriku Slični izvođači. Koliko god da razmišljam, teško je na ovim prostorima naći nešto slično Mikiju. Okej, repera imamo ovdje u zadnje vrijeme koliko hoćeš, klavijaturista, harmonikaša i zajebanata nam isto ne fali, no ne pada mi na…

[crazymerry]

Theatrum Mundi 3.0: kolektivní performance

27. 4. 2019, 15:00-18:00 Národní Galerie V Praze, Veletržní Palác (Dukelských hrdinů 47, 17000 Praha) performance Samadoma & Vladimír Havlík

Vystupují:  Lenka Klodová, František Kowolowski, skupina In Sáček Veritas, Kateřina Olivová, Hsu Yi Ting (TW), Tomáš Ruller a ateliér Performance FaVU VUT, Miloš Šejn, David Helán, Viktor Fuček(SK), Katarina Kadijevič, Adam Hrubý, Natálie Kubíková,  Sama doma (Tereza Darmovzalová, Petra Ševců, (c) merry) & Vladimír Havlík, Mojmír Pukl, Jana Orlová, Hana Magdoňová, Elis Unique, 5D Kolektiv, SŮL aka Roza Pogosian, Tinka Avramova, Naděžda Nazarová (RU), Bára Alex Kašparová, Tereza Sosíková, Jan Běhounek, Jan Škrob, Magdaléna Šipka, Martin Zet, Vell Sv , dále studenti Duncan centre: Šárka Říhová, Jakub Kolpek, Tereza Holubová, Šimon Klus, Jolana Šturmová, Zuzana Pipková, Barbora Makalová, Anna Kroupová, Magdalena Junková. Multimediální instalace - experiment s fenoménem kolektivní performance, který zachycuje vnitřní prostor člověka a metaforicky také světa v návaznosti na Jana Amose Komenského. Skupina lidí jako živý organismus, kde probíhají různé protichůdné procesy zároveň. Konec střídá začátek v nepravidelném rytmu. Srdcem projektu je přenosná divadelní točna jako symbol pomíjivosti a cykličnosti. Situaci budou snímat kamery mobilů umístěných na tělech performerů nebo dobrovolníků. Jednotlivé prvky skupinové performance budou zároveň prezentovány jako videoinstalace v průběhu akce, a to díky speciálně vyvinuté aplikaci, jejímž autorem je Michal Kindernay a Pavel Havrda. Obsah instalace bude spoluvytvářen performery, diváky i prostorem. Projekce se stanou zrcadly svých pozorovatelů.

Koncept:  Darina Alster Instalace. Michal Kindernay, Pavel Havrda Videodokumentace: Michal Klodner Kostýmy: Recycle Vintage Store Spolupráce NGP: Oldřich Bystřický Poděkování: MKČR, Národní galerie Praha, Studio Hrdinů

screenshoty z dokumentačního videa (c) Alexandr Jančík

[filtrmagbeauty]

Catrice novosti za pomlad in poletje 2019

Inovativi, visoko zmogljivi izdelki v sozvočju z najnovejšimi videzi iz modnih brvi – Catrice združuje lepoto in modo. Navdihnjeni z mednarodnimi trendi za pomlad/poletje 2019, se Catrice z 28. januarjem v prvo polovico leta podaja s številnimi izdelki, ki bodo razkrili pet razburljivih novih trendov: „NO MAKE UP“ izgled se osredotoča na svetle tone, ki dokazujejo kako privlačen je lahko praktično neviden makeup. S trendom „VISUAL WOW & EFFECTS“ stvari postanejo bolj ekspresivne: vse lepotne zasvojenke bodo s temi turbo izdelki zagotovo še bolj v trendu. Bistvo trenda „RESHAPE & PLUMP & BOOST“ je v ustvarjanju čudovite oblike in dodajanju volumna, medtem ko „PERFORMANCE FOR EVERY LIFESTYLE“ trend združuje visoko zmogljive lepotne pripomočke, ki obvladajo tudi najbolj aktiven življenjski slog. Na koncu „STORYTELLING“ naslavlja družbena omrežja, kjer lahko influencerji, bralci in sledilci z vsakim izgledom začnejo novo poglavje v svoji lepotni rutini.

NO MAKE UP

Manj je več: naraven izgled je idealen za pomlad in poletje. Moden „no make up“ izgled nudi koži sijoč in svež izgled. A ne skrbite, kljub temu so kožne nepravilnosti prikrite. In nohti so prekriti le s kančkom barve – nude odtenki za izjemno eleganten izgled.

MORE THAN NUDE LAK ZA NOHTE

Pet prosojnih, mehko sijočih nude odtenkov lakov za nohte ustreza vsakemu tonu kože, vidno posvetlijo nohte, se enostavno nanašajo in so tudi veganski! Cena: 4,79€

BALZAM ZA USTNICE S KOKOSOM 

Nov dodatek družini izdelkov za ustnice z negovalnim kokosovim oljem, vitaminom E in arganovim oljem. Ustnicam ponuja vlago in čudovit naraven sijaj. Z vonjem kokosa in kvalitetni roza zlati embalaži, ki se ujema s celotno linijo izdelkov. Cena: 4,30€

PODLAGA ZA OBRAZ 1 MINUTE FACE PERFECTOR

Lahka pena s srednjim prekrivanjem, ki se prilagodi vsakemu tonu kože, ima matirni učinek in zagotavlja mat polt. Pore in kožne nepravilnosti vidno izginejo in izdelek lahko nadomesti primer podlago kot tudi tekoči puder, glede na želeno prekrivnost. Cena: 6,39€

VISUAL WOW & EFFECTS 

Po nanosu ti lepotni sladkorčki s svojimi presenetljivimi teksturami, razburljivimi zaključki in „posebnimi“ efekti zagotavljajo resnično osupljive trenutke. In zaradi enostavne uporabe lahko hitro in zlahka ustvarite profesionalni izgled.

GALACTIC GLOW TRANSLUCENT EFFECT LAK ZA NOHTE

Na pot v oddaljene galaksije! Osem mavričnih in prosojnih efekt lakov za nohte nudi nohtom osupljiv vesoljski sijaj. Cena: 4,79€

HEAVENLY HOLO NALEPKE ZA NOHTE

Samolepljilna folija pričara holo efekte, ki so močnejši kot jih lahko naredi katerikoli lak za nohte, Prilepite jih na nohte in nato pazljivo odpilite odvečno folijo. Tanka folija se zlahka odlepi - brez uporabe odstranjevalca laka za nohte. Cena: 2,89€

GOLDEN DUST TEKOČI OSVETLJEVALEC

Vau sijaj: s svetlobnimi pigmenti, ki odbijajo svetlobo v presenetljivi teksturi nudijo ličkom, loku pod obrvmi in dekolteju zlat sijaj. Cena: 5,39€

BOUNCY BRONZER CARRIBEAN VIBES

Osvežilen bronzer z nežnim kokosovim vonjem za zagorel izgled. Gel tekstura zagotovo pospeši bitje srca: je presenetljivo mehak in ustvari čudovit karibski sijaj. Cena: 4,39€

GLOW ILLUSION PUDER V PRAHU

Ta zelo fin puder v prahu vsebuje mikro drobne, svetlobo odbijajoče pigmente za gladek zaključek z naravnim sijajem. Lahko ga uporabite samostojno ali za utrditev ličil. Cena: 5,69€

SUPERBIA VOL.1 & 2 PALETA SENČIL – WARM COPPER & FRISTED TAUPE

Kvalitetna pudrasta senčila so na voljo v dveh paletah, vsaka z desetimi barvami in razburljivim dizajnom embalaže: nude ali bronz toni ali hladne nianse od modre do sive – ter različnost efektov od mat do hologramskih, naredijo vsak look “superb”.  Cena: 9,49€

MAGNETNE UMETNE TREPALNICE

Z magnetnimi trepalnicami je nanos umetnih trepalnic otročje lahek – in tudi lepilo ni potrebno. Trak trepalnic preprosto položite nad in pod svoje naravne trepalnice in magnetna sila bo opravila svoje – bolj dolge in goste trepalnice, glede na izbrano različico. Cena: 8,49€

THE EDGY LILAC COLLECTION SENČILO ZA OČI

Lepotni favorit: paleta z devetimi odtenki iz prodajne uspešnice senčil za oči z vijola odtenki zajema čudovit barvni trend. Toni so v glavnem hladni z bisernim in mat zaključkom ter jih zlahka kombinirate za Smokey eyes. Cena: 5,29€

VOLUMIZING LIP SOUFFLÉ

Mint okus v zračni, lahki formuli zagotavlja svežino, prijetno hladi ustnice in ponuja viden učinek povečanja. Cena: 4,29€

RESHAPE & PLUMP & BOOST

Močne ženske, ki s svojimi stajlingi vedno daje vse od sebe, so dobile pomoč v močnih partnerjih. Ti lepotni prijateljčki postavljajo fanatastične prednosti in iz čudovito negovanega izgleda zagotovo ponudijo največ.

KOREKTOR ONE DROP COVERAGE WEIGHTLESS

Ena kapljica je vse kar potrebujete: dolgo obstojen korektor, odporen na znoj z močnim prekrivanjem in zelo lahko teksturo. Samo ena kapljica korektorja je dovolj za popolno prekrivnost. Hkrati je zaradi hialuronske kisline tudi vlažilen. Na voljo v 8 različnih odtenkih. Cena: 4,69€

ENERGIZIN PRIME & CARE SPRAY HYDRATING PRIME & CARE SPRAY

Dva osvežilna spreja negujeta kožo in jo optimalno pripravita na nanos tekočega pudra. Sadno sveža različica z grenivko, kivijem in vitaminom C ima poživljujoč učinek. Sprej obogaten z alore vero, čajem matcha in pantenolom kožo pomirja in ji vrača vlago. Cena: 5,39€

TRIANGLE ARTIST ČOPIČI

Stajliš in stabilni: nova čopiča s sintetičnimi ščetinami omogočata natančen nanos korektorja in osvetljevalca za profesionalen izgled. In zaradi svoje posebne oblike lahko stojita pokončno. Cena: 5,39€

TRIANGLE ARTIST GOBICA

Lepotna gobica Triangle Artist ima posebno obliko, ki omogoča nanos tako na veliko površino kot tudi targetiran nanos. Okrogla, špičasta in ravna oblika spremenita to kozmetično gobico v fleksibilno lepotno orodje. S podstavkom za shranjevanje in sušenje. Cena: 5,39€

POWER PLUMPING GEL ŠMINKA

Za čudovite ustnice: šminka z visokim sijajem in vlažilnim hialuronom zagotavlja gladke in vidno bolj polne ustnice. Gel šminka je na ustnicah prijetno lahka.Na voljo v desetih trendnih barvah s srednjim do visokim prekrivanjem. Cena: 4,39€

GENERATION PLUMP & SHINE GLOS ZA USTNICE

Za maksimalen sijaj: visoko sijoč glos za ustnice s srednjim prekrivanjem in kremno teksturo. Sijoč zaključek in biserno sijoč efekt vidno napneta ustnice. Na voljo v osmih nosljivih barvah, z ali brez bisernega sijaja. Dolgo obstojen in brez lepljivega občutka. Cena: 4,39€

GLAM & DOLL BOOST LASH GROWTH VOLUME MASKARA

Družina Glam & Doll raste: nova dolgo obstojna maskara prekrije trepalnice z globoko temno teksturo in istočasno stimulira rast trepalnic – brez uporabe seruma. V samo šestih tednih maskara zagotavlja dvojno rast trepalnic,kot tudi 54% več volumna (Študija s 30 ženskami med 6 tedensko vsakodnevno uporabo.) Cena: 5,39€ 

SERUM ELIKSIR ZA RAST TREPALNIC & OBRVI

Dolge trepalnice in goste obrvi sta ultimativni dvojni trend. Brezbarven serum, izpolni obe želji: zvečer ga kot eyeliner nanesite na veko ob linijo trepalnic in aktivator rasti v 30 dneh za 18% podaljša trepalnice (Študija z 20 ženskami med 30 dnevno vsakodnevno uporabo. Rast trepalnic merjena z instrumentalno foto analizo.). Vsakodnevna uporaba v roku 4 tednov na obrveh zagotavlja vidno bolj polne obrvi (Študija s 30 ženskami med 6 tedensko vsakodnevno uporabo.). Cena: 5,39€

NAIL BUILDING POD LAK

Moč za negovane, močne nohte. S kompleksom mineralov silikona, železa, magnezija in cinka. Zaščiti in krepi nohte. Nanašajte samostojno dvakrat tedensko v tri tedenski kuri ali uporabite kod pod lak. Cena: 4.79€

PERFORMANCE FOR EVERY LIFESTYLE

…in akcija! Nova generacija ima značaj spontanosti in željo po spremembah. Dobra ličila morajo biti zmožna slediti temu tempu! Vedno se lahko zanesete na izdelke, ki obvladajo tudi najtežje (in včasih tudi najbolj znojne) aktivnosti in izzive. Samo nebo je meja!

HD ACTIVE PERFORMANCE PODLAGA PRIMER

Brezbarven, tekoči primer z zaščitnim faktorjem 30 ponuja nekaj več za aktiven življenjski stil. Ne glede ali zunaj, med športnimi aktivnostmi ali v mestu: primer podlaga pripravi kožo na nanos tekočega pudra in ga naredi bolj obstojnega. Tekstura, ki je odporna na znoj in vodo ponuja tudi takojšen „softfocus“ učinek in zmanjša pore. Cena: 5,39€

RAZŠIRITEV ODTENKOV: HD LIQUID COVERAGE TEKOČI PUDER 

Prišleki: CATRICE „bestseller“ izdelek pozdravlja štiri nove odtenke. Zelo svetel in trije temni odtenki ponujajo še več izbire za različne tone kože. Cena: 7,29€

TEKOČA KAMUFLAŽNA PODLAGA ZA POD OČI

Kožna perfekcija: tekoča, brezbarvna podlaga, ki odlično pripravi področje pod očmi na korektor ter vidno zapolni drobne gube okoli oči. Cena: 3,79€

HD ACTIVE PERFORMANCE SPRAY ZA UTRDITEV LIČIL

Lahek, hitro sušeč utrditveni spray s hladilnim učinkom, ki utrdi ličila, da ostanejo na mestu – idealen partner za tekoče pudre HD Liquid Coverage. Ponuja popoln zaključek za vse, ki vzdržujejo aktiven življenjski slog. Cena: 5,39€

IT’S EASY BLACK LINER

Tekoči eyelier je resnično natančen umetnik: nariše super tanko črto v zapeljivi črni barvi za dolgo obstojen izgled. Cena: 3,29€

IT’S EASY TATTOO LINER

Vododoporen tekoči eyeliner nudi dodatno moč in zagotavlja natančen nanos: obvlada celo znoj, vročino, solze in dež. Cena: 3,49€

BROW IDOL SPORTPROOF MASKARA

Obvezen izdelek v vsaki kozmetični in športni torbi. Majhna krtačka natančno zakrije majhne vrzeli v obrveh. Formula, ki je odporna na vodo in znoj premaga tudi najtežje izzive. Cena: 3,49€ 

INSTANT SMOKEY SENČILO & SVINČNIK

Za takojšen učinek. Debel svinčnik v treh barvah in vgrajeno gobico za enostavno risanje in zabrisanje Smokey Eyes videza. Cena: 3,49€

GENERATION MATT COMFORTABLE TEKOČA ŠMINKA

Naslednja generacija. Deset tekočih šmink z žametno-mat zaključkom in visoko prekrivnimi barvami, je za mehak občutek na ustnicah obogatenih z jojoba oljem. Osem odtenkov v rozkastih in nude odtenkih ter dva s kovinskim efektom. Cena: 4,39€

PRÊT-À-VOLUME FALSE LASHES MASKARA

Pripravljena za ekstravagantne izglede: ukrivljena vlaknasta krtačka omogoča „poseben nanos“ in zaradi lahke teksture ustvari razburljiv učinek umetnih trepalnic. Cena: 4,69€

COLOR FIX & PROTECT NAD LAK

Majhen bratec Super Dry Gloss nad laka in Power Gel 2in1 pod & nad laka. Brezbarven, hitro sušeč nad lak utrdi barvo, jo zaščiti ter podaljša sijaj barvnega laka za nohte. Cena: 3,29€

LONČEK ZA ČIŠČENJE ČOPIČEV

Posebno strukturirana gobica, ki omogoča čiščenje čopičev brez uporabe vode in mila (za pudraste teksture). Idealen za potovanja. Cena: 4,39€

STORYTELLING

Izmislite si svojo zgodbo. Še nikoli ni bilo lažje deliti svoje zgodbe in ustvariti različnih stikov po celem svetu. Možnosti izstopanja iz množice so različne in pisane kot življenje samo. Ne glede, ali vam je všeč naraven izgled ali ste mojstrica transformacije – na izbiro so izdelki za vsakogar!

PALETTE À PORTER SENČILO

Lepota na poti: praktična, tanka paleta se zagotovo prilega v vsako torbic. Vse štiri mini palete senčil ponujajo svojo lasno barvno shemo s šestimi odtenki. Torej med njimi zagotovo najde vsaka svojo najljubšo. Cena: 4,39€

SHEER BEAUTIFYING BALZAM ZA USTNICE

Brez ogledala: kremna tekstura se praktično stopi na ustnicah – vsak posamezen odtenek balzama je obogaten z negovalnimi olji (npr. Arganovim ali makadamia). Štirje odtenki ponujajo nego s kančkom barve in zagotavljajo naravno sijoč zaključek. Na voljo v modni papiranti embalaži. Cena: 3,79€

PALETE ZA VSAK DAN OBRAZ & LIČKA 

Tri pudraste paleta za vsestranske dnevne videze. Od romantičnih in igrivih do zagorelih, profesionalnih in elegantnih: tri paleta za obraz & lička, vsaka s šestimi usklajenimi odtenki z ujemajočim rdečilom, bronzerjem in osvetljevalcem. Vključno s praktičnim ogledalom. Cena: 12,49€

[zabenundfliegen]

Zaščita // januar 2022

Zadnja dan minulega leta je vroč in sončen. Termometer kaže trideset stopinj na soncu. Mestna plaža je napolnjena s telesi, marsikatero izmed njih je skandinavsko. Voda je mrzla, da me zapečejo noge. Odlašam in še malo odlašam, z odlašanjem se nikamor ne pride, neham odlašati. Zabredem v ocean, da s sebe sperem staro in odvečno, ravno pravi čas za tovrstno očiščenje. Plavam kravel, hitro in strastno, brez vdihov, zadržujem zrak. Kožo imam nasršeno, dlake naščeperjene, počutim se živo, intenzivno živo. Vdihnem, zaplavam kot žaba, počasneje. Močno sonce mi pripira veke, gledam skozi kapljice vode kot skozi prizmo - vidim mavrično. Zaplavam hrbtno, brcam z nogami, špricam vsenaokrog, diham, spuščam zadovoljne ribje zvoke. Odplavam v plitvino, še malo poskačem z valovi in odkorakam na kopno. Pesek se mi lepi na noge, peska ne maram, vedno ga je polna hiša, raje imam kamne in skale, tako to je. Kapljam. Malo sem zadihana in od znotraj osvežena, svežino čutim še ves preostanek dneva. Sonce me počasi posuši in mi ojača intenzivnost peg ter sproži nastanek novih, zdaj že tistih srednje-letnih, flekastih. Namažem se z zaščitno kremo, na zadnji dan v letu se sončne opekline res ne spodobijo, no, saj se nikoli. Na vodnem skuterju se sem in tja vozita rdeče-belo oblečena reševalca iz vode s kirurškima maskama na obrazu. Zaščita, zaščita.

Hodim po obplažnem sprehajališču. S kotičkom očesa zagledam policaja na kolesu, ki nekaj motovili v mojo smer. Policajev na kolesu je tukaj malo morje, čeprav je vožnja s kolesom prepovedana. Malo se delam, da ga ne vidim, približa se mi ne, mislim, da misli, da sem turistka. Začne me klicati, z zvoki, ki so podobni tistim, s katerimi se navadno vzbuja pozornost psom. Končno se ozrem k njemu, ne izgleda ravno dobre volje, pa tudi ne vidim ga prav dobro. Krili z rokama, kaže na svojo masko in skoznjo slišim, naj si jo tudi sama poveznem, pa tudi to, da moram plačati dvesto evrov. Delam se, da ne razumem - excuse my French - po angleško mu nadvse prijazno rečem, da sem vendar na svežem zraku, vse kaže, da on pa mene resnično ne razume, še kar naprej in še bolj grobo sika, naj plačam kazen. Še bolj prijazno se mu zahvalim, dvakrat, si poveznem masko in grem dalje. Huh, z zadnjim dnem v letu so maske zunaj spet obvezne. Strokovnjaki so rekli, da to nikakor ni potrebno, ministrski predsednik pa je odločil, da je.  Že ve, zakaj, ne res. Zaščita, zaščita.

Silvestrovo mine fino. Nad jedilno mizo obesim litovski himmeli, ki ga za to priložnost ob novoletni smrečici sama zgradim. Himmeli izhaja iz besede “himmel”, kar pomeni nebo. Himmelije v nekaterih deželah severne Evrope izdelujejo za Veliko noč, Božič, poroke in podobna praznovanja. Obešeni nad jedilno mizo niso le krasna dekoracija, temveč ustvarjajo tudi sakralni prostor doma. Himmeli v dom privabi srečo in harmonijo, ljudem pod njim pa skladno in harmonično življenje. Zelo lepo. Zaščita? Zaščita.

Ob polnoči s terase gledamo otoške ognjemete, poslušamo neuglašeno, pa vendar prijetno zborovsko zavijanje tovornih ladij iz pristanišča ter nazdravimo z roza penino. Kalin ima ušesa zaščitena z velikimi modrimi zaščitnimi slušalkami, saj ne mara slišati “bomb”, kot jim sam pravi. Tudi jaz jih ne.

Prvega januarja razrežemo domači sirni burek, napolnjen z v aluminijevo folijo zavitimi “srečicami”.  Gre za bolgarsko tradicijo, kjer vsak izmed jedcev “banice”, kot rečejo bureku, v svojem kosu le-te najde po več lističev z raznovrstnimi dobrimi željami za leto, ki prihaja. Zanimivo, človek vedno dobi točno tisto, kar mora in celo ves sklop podobne tematike. Naj le bo, kar ima biti!

Petega januarja zališimo strašansko tuljenje vseh mogočih siren, vsi se prestrašimo, to mora biti huda nesreča, požar, živa groza! Hitimo odpirat okna in, ah, nič od tega, mimo se peljejo Sveti trije kralji, tukaj tako popularni, rdeči, modri in zeleni, vsak v svojem džipu, pred in za njimi pa tulijo policijske, gasilske in reševalske sirene, tudi civilna zaščita tuli zraven. Zaščita? Uh, pred čim že? 

Strah je ubijalec misli.

Strah je mala smrt, ki prinaša uničenje.

Soočila se bom s svojim strahom in mu dovolila, da gre čez mene in skozi mene.*

*citati so iz filma Dune (2021)

[covjek-casopis]

mikropriča NATAŠE SKAZLIĆ iz zbirke kratkih priča "ONI - HUMANI BESTIJARIJ", 2008.

OBJEKT

Kiša zauzima nebo, voda grad. Nema kud. Njegov klub je poplavljen. Jučer su ispumpavali vodu, ali danas je ona probila vrata i prelaku drvenu barijeru te, žureći niz stube, polako grlila metalne stolce. Sad već sigurno opija drveni šank. On leži kraj mene, ruku prepletenih pod potiljkom, prekriženih nogu, gol.

„I kako se samo pripremila. Pozvala me bez razloga, petljala nešto da joj pogledam statiku na kući, a već jesam, ali znaš, oni kažu da nije dobro, da treba opet. Ma znao sam odmah, slutio sam da me hoće i nije mi bilo žao. I taj stol prepun hrane, ej, mozak je pohala, pa krmići i torta, masna i teška, puna margarina, kričavo roza i sve to u deset ujutro. Sjedio sam za tim pretrpanim stolom, jeo sam i rekao joj kako ima krasne oči. Ti boga, kad sad razmislim, ni ne znam kakve oči ima. Samo sam što prije htio ustati i povaliti je i… čuj, nije išlo. Nikak. Ona je nešto rekla, kao ne ide, teško je to. Mislila sam da ćeš ti uspjeti, i bila je to prva rečenica u kojoj mi nije persirala. A ja sam shvatio otkud taj očaj, nestrpljenje, zbunjenost i… pao mi je. Kak bi se uopće mogao uzbudit kad me oće samo da je probijem? To bi ona trebala operativno riješiti. Ti boga, pa ona ide tako od jednog do drugog, procjenjuje snagu i veličinu… Osjećao sam se tako… objektivizirano. Da, baš objektivizirano. Nisam je zvao poslije. Ona se javljala. Rekla je da nitko nije bio tako nježan i obziran. Zove me da dođem. Kaj oće, da opet probam? Možda se i zaljubila. A kaj će mi? Pa ne mogu je pošteno ni pojebat!“

I ništa nisam rekla.

______________________________

NATAŠA SKAZLIĆ rođena je 1965. u Puli. Prozu i poeziju objavljivala u periodici i skupnim zbirkama. Romanom Bidon predstavljala Hrvatsku na European First Novel Festivalu 2016. godine. Živi i radi u Zagrebu. Objavila: Oni – humani bestijarij (priče, 2008), Bidon (roman, 2015).

cijelu zbirku možete pročitati na https://elektronickeknjige.com/…/ska…/oni-humani-bestijarij/

[foxlikeme]

Aplikace.

stahla jsem si aplikaci "hlukomer", teda nejmenuje se hlukomer, ale meri hladinu hluku.

z cervenejch se dostanu jen kdyz jsou amazonie ve skole/skolce nebo na krouzkach. a taky kdyz neco provedou!

zurci ve vzdalenejsi loznici, jsme stale v cervenejch.

dobre, mame mikrobyt, vzdalenejsi loznice neni zas tak vzdalena, ale cekala bych, ze to zabere alespon trochu.

ozve se strasna rana, podle zmeny hluku, kt. zaznamenala aplikace, spadla pepina z postele a neco cestou dolu srazila.

koukam na hlukomer, kterej se vyjimecne vychylil na opacnou stranu a snazim se z nej vycist, jestli pepi zije, jestli ji tece krev, ma zlomeninu, rozmlatila, to co srazila a co to vubec sakra srazila?

rucicka hlukomeru provakativne ukazuje ticho. dneska poprvy. amazonie ani nedutaj.

"holky???!!!"

"ano?" ozve se roza

"pepi"?!!!!

pepi neco septa, ufff!

"holky, co se stalo?! co jste rozbily?"

"nic, nic" volaj obe a rucicka se pretaci doprava.

slysim, jak ve vzdalenejsi loznici spolecne zvedaj spadlej obraz a vesele hluci dal.

jdu jim ukazat, jakej hluk produkujou a pri ty prilezitosti jinou aplikaci "lupa" prostuduju mm po mm celej obraz a jestli bude natrzeny platno, zmlatim je. zmlatim je aplikaci, ktera se jmenuje varecka a nemam ji v telefonu, ale v kuchyni!

[valentinesweeklist2018-blog]

Happy Valentines Day Greetings In Russian With Quotes 2018

Happy Valentines Day Greetings In Russian With Quotes 2018

http://valentinesweeklist2018.com/happy-valentines-day-greetings-russian-quotes-2018/

Happy Valentines Day Greetings In Russian 2018, Happy Valentines Day Quotes In Russian 2018, Happy Valentines Day Wishes In Russian 2018, Valentines Day Russia Quotes, Valentines Day Russian Greetings, Valentines Day Russian Wishes 2018

(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push();

All latest Happy Valentines Day Wishes In Russian 2018 to use on this lovers day.These finest collection of Valentines Day Greetings In Russian and quotes are dedicated especially for all of those people among Russia which is one of the biggest nation in the universe.We all know that event is celebrated very well all around the world and one such place is the soviet union and the sayings in this slang is not easily found on the web and that is why we decided to give them in here to make your communication easy.

The native people who speaks Russian language are gonna love this post very much.And many others who doesn’t understand the language and slang can also make use of this article as it is well structured.The valentines day is celebrated worldwide on February 14th which is a very special day for all the lovers and the ones who want to get loved and to share their love.Usually people show their love in the form of Russian Valentines Day Greetings 2018 that we present before you can also be shared with anyone of your wish and give us a feedback about them.

(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push();

valentines day greetings in russian with quotes 2018

Happy Valentines Day Greetings In Russian 2018

All of the Russian Valentines Day Wishes shared here can also be applied on the social media sites like Facebook, Whatsapp, Viber, twitter, Telegram etc and can also be utilized to wish in person directly or indirectly.These can also be included as quotes in text messages and in chat rooms and chat boxes and even on hand written letters.So make use of all of the below shared list of them.

Odnazhdy u menya sprosite : Chto vazhneye dlya vas, menya ili zhizn?? YA govoryu: moya zhizn?? Vy uydete ot menya ne znaya, chto U R MY LIFE !

(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push();

Schastlivyye prokhladnyy den? Svyatogo Valentina , .. Inogda my zanimayemsya lyubov?yu s nashikh glaz. Summa V – tym sdelat? Luv VID nashikh rukakh …. Summa V – tym sdelat? Luv VID nashikh tel … Vsegda my Luv VID nashikh serdtsakh …

Yesli ya nakhozhus? v adu & Ur na nebesakh, YA budu iskat? i radovat?sya U. Yesli ya v rayu i v adu Ura , YA budu molit?sya , chtoby Bog poslal menya na zemlyu, Potomu chto nebo ne nebo bez U. Dnem Svyatogo Valentina..

  Yesli by ya mog byt? vse chto ugodno v mire ? ? YA khotel by byt?Slezy vy Prety Face … cozz YA khotel by rodit?sya v ur krasivyye glaza …. zhit? na ur Mlechnyy Mlechnyy shcheki , I umirat? na ur Roza , kak guby …. Schastlivyy den? Svyatogo Valentina Uvazhayemyye Sladkaya drugu..

(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push();

Kak den? smenyayetsya noch?yu YA skuchayu po tebe imeyushchikh na moyey storone Moye serdtse poyet pesnyu skazat?, YA skuchayu po tebe bol?she, chem slova mozhno skazat?, Dnem Svyatogo Valentina .

(adsbygoogle = window.adsbygoogle || []).push();

Istinnaya lyubov? oznachayet: 2 chuvstvuyu some1 v kazhdom serdtsebiyeniye, 2 findsome1 v kazhdoy mysli, 2 C some1 s zakrytymi glazami, i 2 promakha some1 bez uvazhitel?nykh prichin

  Valentines Day Wishes In Russian 2018 | Valentines Day Quotes In Russian 2018

And these all of the above were our collection of the latest lines to all our fans and well wishers who visits the blog and to all lovers and couples around the globe.We hope you would like and utilize these well prepared Happy Valentines Day Greetings In Russian if you liked them feel free to share these Schastlivyye Den’ Svyatogo Valentina tsitaty with your lover and buddies and keep visiting us for all new updates.

#valentinesday #valentineday #valentinesday2018 #happyvalentinesday #happyvalentinesday2018 #roseday #proposeday #hugday #chocolateday #kissday #promiseday #teddyday #teddybearday

[balkanrock-com]

Gost: Nebo Roza

Tvornica kulture – Zagreb

Miki Solus (15. 11. 2017.) Gost: Nebo Roza Tvornica kulture - Zagreb

[balkanrock-com]

DarkvuD u Tvornici promoviraju album "Razmišljanje u okviru"

DarkvuD u Tvornici promoviraju album “Razmišljanje u okviru”

Sinjski alter psihodelični bend DarkvuD predstavit će novi album u zagrebačkoj Tvornici kulture u petak, 3. ožujka. Kao predizvođač nastupit će kantautorski projekt Nebo Roza. (more…)

[zabenundfliegen]

Dihanje // avgust 2020

Tri noči pred letenjem ne spim. Menda ja ne bom dobila vročine od notranje napetosti, tokrat kratko malo morava leteti. 

Letališče izgleda kot mesto duhov; kavarne, restavracije, trgovine in malo otroško igrišče so prevezani z belo-rdeče-črtastim plastičnim trakom, kupi stolov in miz žalostno čemijo, vse je zaprašeno, rastline posušene. Zamaskirani duhovi se prestopamo sem in tja ter pazimo, da se ne usedemo na prepovedane sedeže. Na letališče prideva prej, kot ponavadi, za vsak slučaj. V levem ušesu imam fluorescentno roza ptičje pero, nad srcem pripeto broško v obliki ptiča. Verjamem, da mi bosta pri letenju pomagala. Kar naprej pogledujem proti monitorju s podatki o letih, najinega kar ni in ni. Stiska me v grlu, čutim, da bi se morala odkašljati, pa se raje prepričam, da to ni potrebno. Ura teče, ura je čas, vse bo v redu, seveda bo, bo? Bo! Po zvočniku zaslišim zadnji klic za najin let, ne morem verjet, že dve uri sva tu. Tečeva, srce mi galopira, pot mi špricne iz znojnic. “Tehnične težave, gospa. Zato se podatki niso izpisali na monitorju.” 

Letalo je napolnjeno bolj, kot sem pričakovala. Vse kaže, da bova sedela z nekim gospodom, ki mi prijazno in hkrati oklevajoče (se to še sme?) ponudi pomoč z majhnima potovalkama. Saj ne, da bi pri dvigu malega svetlo modrega in Kalinovega kuferčka v obliki tigra fizično pomoč zares potrebovala. Pomoč z veseljem sprejmem, hvala za prijaznost, prijaznost je lepa čednost, vse lepša, vse nujnejša, nadnujna. Vzletimo, Kalinu sezujem sandale, male-velike noge mu zelo smrdijo. Saj imamo vsi maske, si mislim, morda se kisli vonj skozi masko sfiltrira, ošibi, precedi, sploh pa mi je vseeno. 

“Masko med letom lahko odstranite le, ko jeste ali pijete.” “Pri znižanju ravni kisika v letalu iz predelka nad vašo glavo pade kisikova maska. Preden si nadenete le-to, nikakor ne pozabite odstraniti zaščitne maske.” “Če potrebujete stranišče, morate poklicati stevardeso in ta vam bo povedala, ali ga lahko uporabite.” Vse sprejmem, samo, da letiva. Pristaneva, se sprehodiva mimo termo kamere, nerazpoznavni karabinjer nama pokima, vzameva kovčke, izstopiva iz letališke zgradbe, močno se objamemo, solze mi razpackajo maskaro, na konju sva, kraljestvo za konja!

Kako je vse zeleno, bleščeče zeleno, sočno zeleno, zeleno, ki te ljubim zeleno, oči so se mi odvadile od tele zelene, potrebujem zeleno, ne morem brez zelene, nočem brez zelene. Res sem pogrešala normalna drevesa. “Normalna” - se smejimo, kaj je normalno, so palme nenormalna drevesa? Kakor komu in kakor kdaj. 

Oh, pehtranova potička. Oh, oh, oh, oh, smetanove murke, zabeljen fižol in kozarec trpkega refoška - vse domače, ajme, domače. Kako so jajca rumena in celo trgovinski paradižnik je slasten. Črički čričkajo, škržati škržatajo, borovci smolnato dišijo. Napihnemo plastičnega morskega krokodila Krokodajzerja, splavimo ga v s človeškimi telesi, morsko travo in želejastimi klobučki napolnjeno morje. Ciprese so drevesni lulčki, reče Kalin med žvečenjem čevapčiča. Mmm, goveja juha! Pogrešala in komaj čakala sem nevihto; na otoku nikoli ni neviht, ne dežja. Zatemnitev, grmenje, razelektritev, bučanje, rohnenje zračnih mas, očiščenje, razjasnitev, vdih, izdih, vdih, izdih.

Pritiskam na pedala, oblečena v dvajset let stare kolesarske hlače in majico, potim se, diham in vonjam - intenzivno. Ciklame dišijo po prihodu jeseni in po pravljici. Krokar kroži nad mano in kraka. Trave valovijo v vetru, zeleni hribčki so nežno zaobljeni, pred majhno cerkvico dehti majhen pisan vrt. Hvala za rože.

Brodim po reki, proti toku, od nevihte kalni in mrzli. Bela čaplja s svojo težo zlomi suho vejo na kateri pristane, ni ji mar, odleti naprej, našla bo drugo, močno, malde vejo. Kalin navdušeno poka do bolečine napinjena semena žlezave nedotike, ki tu in tam eksplodirajo že ob rahlem pišu vetra - ni čudno, da se v latinščini imenuje “nepotrpežljiva”.

Čez vresje in borovničevje v hrib, materina dušica, vijolična usta, jezik in zobje, drevesna terapija. Čas je za korenine, podrastje in zemljo. Čas za veje in nebo spet pride, ko bo čas. 

Diham, torej sem. 

[zabenundfliegen]

Sokol selec // september 2019

V Berlin letiva iz Benetk. Vso pot do letališča sem vznemirjena, ker mi zemljevidi strica Gugla govorijo o strašnih zastojih po italijanskem delu poti. Bolj, ko se peljemo, kasnješo uro prihoda mi sporoča, kovinski vonj se mi začne sproščati izpod pazduh. Na letališče prispemo pravi čas, prej, kot pravi čas, kot ponavadi, kar ni slabo, umirjen kapučino po oddaji kovčkov je nuja, sploh še, če smo v Italiji. Zraven je nuja tudi kos jabolčnega štrudla, ki ga je še isti dan zgodaj zjutraj spekla babi iz jabolk s pongrada. Navsezadnje letalo zamuja, kajpada, pri nizkocenovnih ponudnikih letalskih prevozov je to že nekaj časa stalnica, pa cena v resnici ni tako zelo nizka. Najprej si grem v Duty Free kupit deodorant, iščem takega brez aluminijevih soli, ki menda tisto, kar bi se moralo izločiti iz podpazdušne kože, zadrži v njej in je v skrajnem primeru lahko povzročitelj bolezni, ki se imenuje po vodni živali, sploh pri ženskah. Nekaj časa iščem, tudi Kalina zanima kozmetika, hkrati pa je že malo utrujen in naveličan poti, pa kar nekaj čakanja in letenja naju še čaka, zato se neham obotavljati in izberem deodorant švicarske znamke, ki vsebuje neželene substance; Švicarji bodo pa menda ja vedeli. Deodorant mi prodajalka zapečati v vrečko, na kateri piše, da jo je strogo prepovedano odpirati do izhoda z letališča prihoda. Zadevo sem si kupila pa izključno zato, da trpek hormonsko-živčni kovinski vonj nadomestim z vonjem po poljanah divjega cvetja, valujočega v poletnem vetrcu. Kalin mi zagotovi, da ne smrdim, vse je OK. Glede na to, da bova na letalo čakala še kar nekaj časa, greva iskat otroško igrišče – veliko letališč jih ima in so za potovanje z majhnimi otroki super stvar, tole najino letališče ga pač nima. Nekaj časa opazujeva letališki promet, voziva se s tekočimi stopnicami gor in dol, imava piknik na tapiciranih tleh, pregledujeva najnovejši katalog z Lego kockami. Med drugimi čudnimi zadevami prodajajo tudi Lego turiste s teleskopiskimi paličkami za samofotografiranje; morda obstaja uradno slovensko poimenovanje za “selfie stick”, pa ga ne poznam. Tako se čas zavrti hitreje, sva že na letalu, že skoraj pristajava. Sončni zahod spremeni nebo v sloje modre, vijoličaste in roza, pogled z ovalnega okenca je fantastična slika vzporednih svetlob, nežno prehajajočih ena v drugo.

Malo me skrbi, da bo Kalin v Berlinu pogrešil slovensko družino, družbo in rutino. Skrb je povsem odveč – otroci živijo točno tako, kot si mi, odrasli, kar naprej ponavljamo, da bi bilo nujno potrebno in edino pravilno  – tukaj in zdaj.

Kar me ob nenehnih premikih, sploh, če se premikam s Kalinom, umiri in mi da občutek varnosti, je ustvarjanje drobnih, a nadvse pomembnih rutin. Nekakšna osnovna domačnostna struktura, ki jo vzpostavim, kjerkoli že se nastanim s popotnimi kovčki, seveda, mi da moč  za improvizacijo, za “pustiti teči”, za to, da se začnejo dogajati čudeži.

V stanovanju najdeva mašino za spreminjanje mleka v toplo, oblačkasto peno. Kalin je navdušen, s spenjenim mlekom v “skodelici s fantkom”, ki jo je sam izbral in poimenoval, začne sleherno berlinsko jutro; mašino seveda zažene sam. Sledi “jajček”, ki mora biti, po Kalinovo, “fantek”. Spečem mu puhasto omletko z majceno sira in na rumeno-masleni okrogli obrazek s koščki jabolk, breskev, sliv, jagod in kumaric pa z robidami, malinami, grozdki, grahki, paradižnički, oreščki raznih barv in oblik ter pereščki rukole, špinače in podobnega narišem oči, nos in usta, včasih pa tudi obrvi, lase in ušesa. Medtem, ko Kalin mlati “fantka”, si tudi sama pripravim “jajček”, ki ni le eden, dva sta, razžvrkljana, vržena na od vročine mehurčkasto mešanico masla in olivnega olja, okoli njega posujem užitne rože in pisane divje trave; jajca z rožami za zajtrk je fantastična kombinacija.

Sestavljam kače, črke in številke iz domin, Kalin jih ruši, radosti ga urejenost v gesti podiranja. Popolnoma ga prevzame berlinska Gedächtnis Kirche, pravi ji “pokvarjena, stara cerkvica”, gradi in ruši jo vsak dan in raznosortnih gradnikov, med drugim tudi blazin leopardjega fotelja, s kolesarsko čelado na glavi. Sestavljava sestavljanko z letališčem, ki je gradbišče – dobro nama gre. Počasi sva pripravljena na dan, vsak dan znova.

Za ovinkom je “najina” rdeča cerkev, Kalin zasliši orgle in želi vstopiti. Vrata so zaklenjena, moški na invalidskem vozičku nama maha in kliče, naj poizkusiva z druge strani. Na drugi strani ga ponovno srečava, ustavi naju, od nekod privleče plastično vrečo. Iz vreče povleče zavojček s starinsko ilustracijo sokola selca – zame. Kalinu pomoli mini milne mehurčke, ognjeno vrtavko in dve štempiljki – eno z nasmejanim “fantkom”, drugo s kužkom dalmatincem. “Darila?”, ga vprašam. “Kajpada! Pa veliko sreče!”, mi odgovori. Ko čudež zavoha prostor, se vanj takojci naseli, saj pravim. Ustraši se, če si ga preveč želimo in z njim težimo sebi in drugim, takrat se skrije.

Čudežno smo prečkali štiri države v enem dnevu. Pisati sem začela na Bavarskem, jutro je bilo mrzlo, nadaljevala sem v avtu, na kolenih, ko ni bilo preveč ovinkasto in končala v Italiji, obeta se topel dan.

Jutri prečkamo ocean; sokoli selci vedo, komu so namenjeni, pa vse ob pravem času in včasih nadvse počasi.

[zabenundfliegen]

Pobeg // maj 2020

Vroče je in tiho. Glasno tiho, pravzaprav. Debele mesarske muhe z bleščečimi zelenimi zadki pobrenčavajo, tu in tam mi kakšna pristane na pol golem telesu. Nežen topel vetrič šumlja med srebrnkastimi listi dreves, podobni so oljčnim, tu in tam kakšen suh listič v vrtljajih sfrči z veje. Divji golobi v hladu skalnih gnezd nežno grulijo, droben sokolič mi, fu-fu-fu-fu, preleti razgled. Kosmate čebele brneče vdirajo v voljno odprte omamne cvetove močnih barv. Rjavkasti kuščarji različnih velikosti cmokljajo, pod njihovimi hitrimi nožicami šumi in poklja. Neznani ptiči nevidno cvrkutajo in čebljajo, družinska ptička Hanku in Tüpi, vedno zelena okoli tumpastih kljunčkov, skakljata po svoji mali beli hišici ter se vsake toliko kaj po šojasto dogovorita, čeprav sta kanarčka. Velika limona zrelo butne ob tla, obložena z drobnimi in nič kaj okroglimi vulkanskimi kamenčki. Iz daljave prinese pasji lajež in glas njegovega človeka. V globini mojega drobovja klokočejo prebavni sokovi, ukvarjajoč se s poznim, obilnim zajtrkom. Izpod pazduh mi ��gečkajoče spolzevajo slane potne kapljice in se zbirajo v mokroto na hrbtu zavezanega traku zgornjega dela kopalk z vzorcem iz belih in modrih kvadratkov. V sveži notranjosti jamske hiše se v vedno istem krogu giblje ventilator. Vojaški helikopter kovinsko prihrumi skozi razbeljeno sotesko, tap-tap-tap-tap in mi povzroči rahel krč v želodcu - morda nadzoruje morebitne vžige in požare - ga že ni več.

Pisano je in zeleno, kako zelo pogrešam zeleno - bujno, sočno, žareče, sveže in pomirjujoče zeleno. Melisa od vročine upogiba nakodrane lističe, dve snežno beli vrtnici sta v razcvetu tik pred propadom. Okoli mene cvetijo raznovrstne pelargonije številnih odtenkov rdečkaste in roza, ene visijo, druge stojijo, tretje so že kar grm. Beli škrniclji na visokih steblih molijo svoj rumeni pelodasti našpičeni nos v modro nebo brez oblačka, na obilna socvetja belih hortenzij sedajo beli metulji. Gledam v krvavo rdeče amarilise, v lepi slovenščini se imenujejo “vitezove zvezde”, že dolgo jih nisem videla. (V spomin mi priplava amarilis v babini dnevni sobi, kot mala punčka sem veličastno rožo ničkolikokrat narisala.) Nežno roza in globoko žametno rdeči turški nageljni oddajajo sladkast vonj. Temno vijolična rastlina, katere imena ne poznam, se v gostih slapovih vsipa navzdol, pa kljub temu raste navzgor, vsak izmed njenih nežno rožnatih majcenih cvetkov živi in se razpira le en dan. Krmežljava jablana za mojim hrbtom je kaj smešna - na njej so hkrati listi, cvetni popki in redki odprti cvetovi ter dva drobna sadeža, ki sta na drevesu, kot vse kaže, ostala še od prejšnje sezone. Kot, da bi se na tej jablani zbrali vsi letni časi in povedali, da tu letnih časov sploh ni. Na japonski nešplji ni nešpelj, nekaj smo jih s sabo pripeljali iz mesta. Tako tudi na figovih grmih ob poti ni fig, njihov slastni čas še ni prišel, pa vendar dišijo njihovi listi - po nekem daljnem in sladkem, komaj zaznavnem prosojnem spominu. Hodim mimo mesnatih kaktusov z voskasto rumenimi cvetovi in globoko v meso boleče vrezanimi in zabrazgotinjenimi imeni mimoidočih človeških primerkov. Nekega lepega dne se bodo kaktusi s svojimi dolgimi, močnimi in ostrimi trni krvavo podpisali na njihove rožnate kože, tako bodi, vse se vrne, vse se uravnovesi, vesolje ne pozablja. 

So rekli, da bodo odprli vrtce in šole, pa jih ne bodo. V trgovinah so maske obvezne, sama z masko komaj diham, jasno, saj namesto kisika vdihavam lastno izdihani ogljikov dioksid. Tudi na plažo je potrebno iti z masko, senčniki so prepovedani, tuši zapečateni. Po plažni promenadi so narisali puščice, v katere smeri se sme premikati in v katere ne. Po zvočniku glas opozarja, da je na razbeljeni pesek prepovedano stopiti obut. Prepovedano je objemanje v javnosti, na lastni koži sem doživela žalitve in homofobni izpad prestrašene zamaskiranke.

In smo zbežali, v sotesko polno glasne tišine, vsaj malo, zdaj, ko smemo, z razlogom, seveda, če nas ustavi policija. 

Tudi to bo minilo, to tudi.

[zabenundfliegen]

Tržnica in ples // april 2018

Dobre pol ure vožnje iz Mesta Palm proti notranjosti otoka je mestece z imenom San Mateo. Znan je po živahni nedeljski tržnici, jaz pa po dejstvu, da se po pisanih tržnicah rada sprehajam. V naš dolgi avto pospravimo malega čuka z njegovim nepogrešljivim malim slonom in se odpravimo. Kaj kmalu temperatura znatno pade, nebo se zgosti in zaprši, mali čuk zaspi. Narava skozi zatemnjeno šipo je temno zelena: temno zelene palme, temno zeleni listi bananovcev, temno zeleni evkaliptusi, še kaktusi so temno zeleni. Veliko makadamsko parkirišče je skoraj polno, na travnati vzpetinici, kjer se parkirišče konča, rastejo oranžni in svetlo vijolični maki. Oranžne sem že videla – v Kaliforniji, vijoličnih pa še nikoli, tako lepi in nežni so. Mali čuk začuti hladen piš, se prebudi in je seveda lačen. »Kjompijček mamam!« zadovoljno vzklikne, saj kar prva stojnica ponuja škrniclje pomfrija. Lačen ni le čuk, tudi tatiju se pocedijo sline ob pogledu na vročo hrenovko v štručki. »Končno normalno debela hrenovka normalne barve!« je navdušen. Res, za večino španskih hot dogov je značilna čudno tanka in čudno živo roza obarvana hrenovka. (Sama se nad hrenovkami še zdaleč ne navdušujem. Nasploh mi roza hrana vzbuja neprijetne občutke.) Še kar škreblja, čukčevi tanki krompirčki se hitro hladijo, malo kečapa ima že na jaknici, najbolje, da gremo pod streho, saj zaradi tržnice pod streho smo tudi priši. U, gneča! Naredimo najprej en krog za splošen pregled nad jestvinami ali bi bilo bolje, da kar sproti, po občutku nakupujemo? Oh, poglej tele majcene korenčke, tako zadovoljno, zdravo in nepravilno izgledajo, jih bom kar eno vrečo. So tele kanarske banane preveč zrele? Počakajmo rajši na kakšne bolj zelene, ki bodo počasi dozorele. Tile majhni podolgovati jajčevci bodo pravšnji za slastno bolgarsko jed s slastnim in povsem turškim imenom »imam bayidli«. Med imamo, sir imamo, bel puhast kruh zate, temnejši semenčasti kruh zame, mehke krušne bunkice za čukčeve zobčke. Vzamemo nekaj »truxas de batata?« Vzemimo! To so ocvrti testeni trikotniki, napolnjeni s sladko kremo iz sladkega krompirja, začinjeno z rozinami in cimetom. (Niso najbolj fajn za občutljive želodce, sicer pa so zelo fajn.) Jagode! Kar eno kilo, če je že ravno sezona. Kupimo tudi najmanjši od ogromnih gomoljev nečesa tropskega, česar se veliko pojé na Azorskih otokih in se tam imenuje inhame ter ne spada v družino krompirjev, ima pa gromozanske mesnate liste – kot človek visoke ali še višje. Mali čuk zagleda grah v strokih in se spomni, kako sta ga lanskega poletja z dedačukom trgala z grmičkov ter ga luščila in zobala kar na vrtu. Zažene se vanj, enega mu oluščim, hoče še, prodajalec se nasmiha in mi pravi, naj ga le zoblje. Kaj nam še manjka ... grah, seveda, pomaranče za sok, jajca svobodnih in srečnih kokoši, paradižnik, ki pač še kar nima okusa, krompir s pikicami, veseli in debeli por, limone v obliki hrušk. Avokada ne kupimo, saj nam je pred kratkim neki kmet podaril 55 slasnih maslenih sadežev z lastnega dreveda, za katere si še danes izmišljujem ustvarjalne recepte, pri čemer sem več kot uspešna. Vreč, obešenih na čukov voziček je že toliko, da jih čukec, sedeč v njem, s svojo težo še komajda pretehta. Dovolj bodi torej, za danes. Gremo na ples! Ob pokriti tržnici je namreč pokrit oder s plesiščem od koder se razlega glasba. Pogled na vse skupaj človeka razveseli. Pevka na vse grlo poje pesmi v smislu: »Ona je lepa ampak je lažnivka! ...«, bobni bobnajo bom-bo-rom-bo-rom, pritegne sintisajzer, po plesišču pa se vrti, zvira, čačačaja, miga z ritjo, cepeta, pozibava, poskakuje in stopicuje. Vse! Čudovit nabor osebkov, vseh starosti, v parih, sami, v skupinah. Gospa, oblečena v leopardico in obuta v plesne čevlje se napadalno zaganja v svojega nežnejšega, v sivo oblečenega soplesalca, starejši moški s klobukom in s sendivčem v eni roki ter plastično vrečko v drugi v ritmu stopa po vsej površini plesišča, obilnejši moški s sončnimi očali, na posebno frajerski način obešenimi okoli vratu, z vranje črno pobarvano bundesliga frizuro in usnjeno jakno ter kratkimi havajskimi hlačami je zamenjal že kar nekaj soplesalk. Telesa vseh mogočih proporcev, vzorčaste fluorescentne pajkice, rdeče ustnice, zakmašne obleke, poskakujoči globoki dekolteji, visokopetni džins škornji do beder z odprtino na nožnih prstih, lajbiči s palmami, ni predsodkov, ni sramu, ko v nedejo na tržnici opravimo nakup, še par ur do potnih srag plešemo. Plešem, plešem in plešem, dokler ne omagam, potem pa plešem dalje ... in naslednjo nedeljo od začetka.