#robert bralver | Explore Tumblr Posts and Blogs

countesspetofi · 5 months

Text

Today in the Department of Before They Were Star Trek Stars, Grace Lee Whitney guest stars in "Reprisal," episode 23 of the seventh season of Gunsmoke (original air date March 10, 1962).

Whitney plays a saloon girl who has an older man and a younger man fighting over her. When the older man pulls a gun on the younger man, Marshal Dillon shoots and kills him. (De-escalation, anybody?) His widow vows revenge on Dillon, and enlists a young drifter who also has beef with the Marshal to help her. Dillon also shoots and kills the drifter. (Sensing a pattern here.)

Other Trek connections:

The young drifter is played by Jason Evers, who also played one of the sped-up aliens who invade the Enterprise in the Star Trek episode "Wink of an Eye."

Robert Bralver did uncredited stunt work on "Reprisal," and was DeForest Kelley's stunt double in Star Trek: The Original Series and Star Trek: The Motion Picture. He also did stunts in multiple episodes of The Next Generation and Deep Space Nine.

#star trek #star trek tos #star trek the original series #gunsmoke #1960s tv #tv sci fi #tv westerns #grace lee whitney #jason evers #robert bralver #george lambert

16 notes · View notes

aschenblumen · 2 years

Video

youtube

David Ferino y Robert Bralver, Cure of pain: The Mark Sandman Story (2011).

#david ferino #robert bralver #cure of pain #the mark sandman story

0 notes

wazafam · 3 years

Link

By BY GLENN KENNY from Movies in the New York Times-https://www.nytimes.com/2021/05/27/movies/moby-doc-review.html?partner=IFTTT The movie is directed by Robert Gordon Bralver, but it’s a late-life self-realization project for the musician. ‘Moby Doc’ Review: He Understands How He’s an Unlikely Pop Star New York Times

#BY GLENN KENNY #Movies #Content Type: Personal Profile #Documentary Films and Programs #Music #NYT

0 notes

lisaflor-blog1 · 7 years

Photo

Cure for Pain - Robert Bralver & David Ferino | Documentary |553299689

#Documentary

1 note · View note

cherylgar-blog · 7 years

Photo

Cure for Pain - Robert Bralver & David Ferino | Documentary |553299689

#Documentary

0 notes

totalsubjektivni · 12 years

Text

Ukraden zvezdni prah, ki te posipa s pomembnostjo iz druge roke

Ne spomnim se veliko bendov, ki bi uspeli z nenavadnimi rokovskimi inštrumenti zavzeti prestol in požeti slavo. Enemu je to bržkone uspelo na vrat na nos. Bas z dvema strunama, baritonski saksofon in bobni. Vse kar si potreboval je bilo na mestu, popoprano z bitniško poezijo in žalobno, a nalezljivo zmesjo jazza in rocka. Ali bolje – to je bil noir-low-key-jazz-rock, ki je zasedel najvišja mesta glasbenih lestvic in polnil manjše in večje koncertne dvorane ter štadione. Kot si najbrž že ugotovila, so bili to nepozabni in kultni Morphine, ki so v 90-ih marsikomu pognali kri po žilah, police pa so gostile njihove vznesene plošče, ki so bruhale energijo in voljo do življenja. A naj že takoj pristavim podatek, ki je za vedno povezal glasbeno sceno in jo strnil v žalovanju. Konec 90-ih let prejšnjega stoletja je na koncertu v majhnem mestecu blizu Rima v soju žarometov preminil njihov frontman Mark Sandman in podlegel srčnemu infarktu. Nepričakovano in nenadoma. Star le 46 let. Usoda je pač hotela, da je umrl tam, kjer se je „rodil“. Med publiko. Ni lepše smrti – če lahko smrt sploh proglasimo za lepo -, kot če umetnik umre med početjem nečesa, kar ga je izpolnjevalo in bodrilo vse njegovo življenje. Na odru. Pod zvezdami. Med igranjem komada, ki je bil značilen za njihovo potenco – Super sex. Pač. Glasba je bila njegovo zdravilo proti bolečini. Zdravilo, ki ga je držalo na nogah in iz njega naredilo eno najbolj enigmatičnih in posebnih person v svetu glasbe. Vse to in še več odkriva izjemen dokumentarec Cure For Pain: The Mark Sandman Story (letnica 2011, režija Robert Bralver in David Ferino). Mark Sandman je namreč že s svojim imenom poosebljal žalost in bolečino. Zaprt pred svetom, saj ni veliko govoril o svojem življenju. Popoln ponotranjeni moški, ki se je izražal počasi in premišljeno. Za nekatere nadut, aroganten in hladen, za druge „king of cool“, ki je izžareval posebno avro in miselnost, ki se je odražala predvsem preko besedil, ki so bila včasih naperjena, drugič spet biografska. Popolna zloženka življenja, ki ga je zavarovala pred bolečino in tragedijo. Intervjujev sicer ni bojkotiral in namensko sprevračal v farso, temveč le poskrbel, da se mu „drugi“ ni pretirano približal. Da ni drezal tja, kamor ni hotel stopiti. Vedeti moramo, da je bila družina Sandman rojena pod nesrečno zvezdo. Mark je izgubil dva brata, njegova mati pa je morala pospremiti na dolgo pot v nebesa kar tri svoje sinove. Koliko tragedije pa lahko ena družina sploh prenese? Zatorej sta bila Dana Colley (saksofon) in Billy Conway (bobni) njegova nadomestna brata dvojčka, s katerima je gradil uspešno kariero in bil bolj povezan kot s svojo družino, ki je delovala odklonilno in nerazumevajoče, ko je beseda nanesla na svet muzike. Morphine so namreč svoje navdihe črpali iz različnih virov – knjig, filmov (njegov najljubši režiser je bil Robert Altman) in zgodb, ki so jih pobrali na poti okoli sveta. Mark Sandman je bil nasploh vandravskega, popotniškega duha, saj je že v mladih letih zapustil dom in potoval po vseh koncih in krajih Severne in Južne Amerike. Le zato, ker se ni mogel odločiti med redno službo in odhodom na univerzo. Raje je bil brezdelnež in sanjač, ki je vse svoje sanje usmeril v glasbo, ki ga je izpolnjevala. In če misliš, da ga ob tem dokumentarcu bolje spoznaš, premisli še enkrat, saj ohranja določeno distanco, pogled na minljivost in bolečino, a človeka še vedno prikaže kot skrivnost, ki se je ni dalo brati kot odprto knjigo. Redki so bili tisti srečneži, ki jim je razlil svojo dušo, še redkejši pa tisti, ki jih je spustil v svoje življenje. Kar je privatno, naj ostane privatno. Tu pa tam izveš kakšno prigodo in zanimivost, a zdi se mi, da ga niti družina, niti glasbeni sodrugi (npr. Mike Watt, Josh Homme, Les Claypool (Primus)) niso poznali dovolj, da bi lahko zanesljivo pričali o njegovem življenju. Mark Sandman je bil pač človek, ki je z lučjo svetil v temo in v njej iskal svoj navdih.

Koliko podzemnih bendov se lahko že na svojem prvem koncertu ponaša z nekaj tisoč obiskovalci? Malo, zelo malo. LCD Soundsystem so jih imeli toliko in še več. Koliko bendov se lahko na svojem slovesnem poslovilnem koncertu ponaša s tem, da razproda in do zadnjega kotička napolni newyorško areno Madison Square Garden? Malo, zelo malo. LCD Soundsystem so jo. In da ne bo pomote. Kdor še ne ve – teh je najbrž res malo. James Murphy – ustanovni član - se je aprila 2011 odločil, da se upokoji. Razpusti razvpiti bend in se posveti drugim projektom v življenju. Kaj pa bo počel? Marsikaj. Na primer zelo rad pripravlja kavo. Hahaha. Geg, ki je pomenljiv, a ga hkrati v dokumentarcu Shut Up and Play the Hits (letnica 2012, režija Will Lovelace in Dylan Southern) velikokrat ujame pri pitju tega poživljajočega napitka. Film je namreč razdeljen na dva dela, ki se med seboj prepletata. Prvi prikaže prav posnetke iz zadnjega koncerta, ki se je zdel trajajoč v večnost. Kot sam naslov ponazarja – sestavljen iz hitov. Prereza njihove kariere, ki je bila izpolnjujoča in polna. Uspešna. Več kot uspešna. LCD Soundsystem so namreč uspeli postati velik, priznan bend, kar mnogim elektro-pankerjem in post-pankerjem nikoli ni uspelo. Še danes se spomnim mnogih zgodb o sodobnih bendih, ki so se napajali na zapuščini s konca 70-ih in začetka 80-ih, a prehitro postavili kitare v kot. Nekateri nezadovoljni s sprejemom publike in kritike, drugi zaradi praznih koncertnih dvoran, ki so se simptomatično končale v breznu pozabe (lep primer so na primer kultni Gogogo Airheart in Beautiful Skin). Pač. LCD Soundsystem so imeli to srečo, da so bili ob pravem času na pravem mestu – pa čeprav niso z mešanico glasbenih žarov nikoli odkrili novih glasbenih svetov, temveč le izčrpali bogato dediščino preteklosti (Konk, Liquid Liquid, The Stooges, Joy Division, Birthday Party, Chk Chk Chk, Erik B. & Rakim in podobni so bili le eni od vplivov na elektro-pank-funk-soul-karkoli mineštro, ki se je kotalila od albuma do albuma, iz koncerta v koncert). A kar jim je prekleto dobro uspevalo, je bil plesni element glasbe, ki je bil namenjen predvsem diskotekam in dancehall dvoranam – nikoli pa ne pravim koncertnim odrom. In v tem kontekstu je seveda perverzno, da kariero zaključijo prav v športni areni pred več tisoč glavo množico, ki jim je iz roke. A celota je lep dokaz, da je bolje končati na vrhuncu, kot pa utoniti v pozabo ter leta in leta pred publiko, ki se nezadržno s teboj stara, igrati ene in iste hite (ne morejo biti vsi The Rolling Stones in za milijonske vsote vedno znova preigravati komade izpred 50-ih let!). In prav koncertni del je najzanimivejši kos tega dokumentarca, ki ga dopolnjuje tudi zaodrje, prekomerna količina poslavljanja in objemanja, zaključnega intervjuja v malem kafiču in neobveznih posnetkov dneva potem. V kadrih, ki jih naseljuje Murphy, odmaknjen od koncertnega odra in ujet v lastni intimi, se zdi skorajda melanholičen in obupan lik iz kakšnega romana. Vsi prostori so prazni, on pa v njih sedi kot kup nesreče, ki bo vedno znova žaloval za svojo odločitvijo. Zdi se osamljen, z nekakšnim jutranjo-dnevnim bluzom, kar praznina prostorov le še poudari in razkrije v svoji veličini. Da ne omenjam nepotrebnega izpraševanja o karieri in odločitvah, uspehih in porazih, ki si sledijo kot intermezzo med koncertnimi posnetki. Soliden dokumentarec, namenjen ljubiteljem glasbe in sledilcem zapuščine LCD Soundsystem, a preveč površno sestavljen in zmontiran, brez prave narativne tolažbe in jasnega sporočila. Bolje bi bilo, da si zavrtiš kar samostojen posnetek koncerta, ki ti ponudi več užitkov in veselja ob opazovanju glasbenega hedonizma in labodjega speva.

Leta 1995 je kultni Craig Baldwin, režiser in ustvarjalec filmskih kolažev, priskočil na pomoč svojim sobratom Negativland, saj je posnel sijajen dokumentarec Sonic Outlaws. Film, ki si za središče zanimanja priskrbi že ikonično tožbo založbe Island Records in zvezdnikov U2, ki so hoteli „uničiti“ Negativland iz preprostega razloga, saj so si sposodili njihov znani napev in iz njega naredili novo obliko umetnosti. A pozor! Vsi odraščamo v medijskem stoletju, kjer informacije in kulturne dobrine k nam pritekajo kot voda iz pipe. Pa naj bo to preko knjig, ki jih beremo, filmov, ki jih gledamo, glasbe, ki jo poslušamo, televizije, ki je požiramo, časopisov, ki jih listamo, interneta, po katerem brskamo, ali reklam, ki nas bombardirajo z vseh strani. Sporočilo je pač postala duševna masaža. Propaganda je vsepovsod, vsiljena ideologija manjšine pa posiljuje večino s podobami svetovne ureditve, ki naj bi ali ne bi bila kritično povzeta po preteklosti. Mar originalnost oziroma avtorsko delo dandanes sploh še obstaja? Mar ni vse že en sam velik in pompozni kolaž citatov, povzetih po rečem in mislih, ki so že v preteklosti odmevale v glavah ljudi? Zakonik o avtorskih pravicah bi morali spisati na novo ter se prilagoditi času, ki ga živimo. Kot pravi sam Craig Baldwin: „Kolaž je sodobna oblika umetnosti. Teče proti toku avtorskih pravic. Obstaja veliko dvomov o uporabi dobrin, ki jih je ustvaril nekdo drug, ti pa bi z njimi lahko zaslužil denar. „Kolažerji“ vzamejo majhen delček celote in ga pomešajo z veliko količino drugega materiala, kar kreira novo celovito obliko stvaritve. Ne pokušamo ukrasti tvoje publike. Avtorske pravice morajo bili prilagojene času, da bodo lahko razumele ali uravnavale to obliko umetniškega izražanja.“ Kakor koli mu že rečem – culture jamming, bootleging, sampling ali cut-up tehnika. Mnogokrat je razvoj novih oblik človeškega izražanja izhajal iz kraje, povzemanja, predrugačenja obstoječih tendenc in pravil. Kot nekakšna fotomontaža obstoječega material. Ali filmska montaža obstoječega materiala. Ali zvočna montaža obstoječega materiala. Saj je vseeno. Piratstvo ima svoj namen – pa naj se nekateri še tako upirajo sodobnim družbenim trendom. Nihče te ne more tožiti, če povzameš že obstoječo obliko umetnosti ter iz nje narediš satiro, parodijo, jo kritično na novo osmisliš ali komentiraš obstoječi sistem dogodkov in dejstev. To je sodobni folk art, ki jemlje stvari iz konteksta, da bi zgradil nov kontekst, ločen od originalne misli, a podložen z inovacijo in radikalizmom. V glasbene kontekstu tega niso počeli le Negativland, temveč tudi The Tape Beatles in John Oswald. Vsi z namenom širjenja posameznikove zavesti in odpiranja perečih tem sodobne in pretekle družbene ureditve. Kot satiričen pogled na medije in pop kulturo. Copyright ali copyleft? Odločitev je povsem tvoja.