#pobočje

[toticiklist]

13. dan, sreda, 22. 7. 2020: Montréjeau - Lourdes, 120 km.

Ne vem glede vas, ampak sam nisem nek velik "believer" v dobro ali slabo karmo, ker menim, da se v naravi nič ne zgodi po naključju in se VSE v mojem/vašem/našem svetu dogaja točno na tak način, kot smo določeno situacijo pripravljeni sprejeti, oziroma kot film, ki si ga v glavi zavrtimo še preden se nek dogodek sploh zgodi - ki je, ko se zgodi, iz naše perspektive nič drugega kot odraz našega psihičnega stanja, po domače volje, razpoloženja. Da dam primer - ko v neusmiljenem, neprekinjenem ritmu pol dneva vrtiš pedala, se ob tem pražiš kot čebula na malem ognju in te v nekem trenutku prime lakota, da bi požrl prasca, te žene samo ena stvar - ena življenjska potreba. Ko se v tisti sekundi ustaviš v lepem mestecu, v dobri veri, de se bo nekje že našel kak lokal, kjer pečejo tudi nekoč žive stvari z dušo in dajo za prilogo še kaj zelenega, in šokiran ugotoviš, da pa se grejo ti ljudje ob treh popoldne sieste, da je vsak najmanjši kotiček v mestu "ferme", prekleješ vse francoske matere, se spomniš, da je za Francoza vse, kar se ne oglaša po francosko, kot žabje kvakanje, da je Francoz kriv, da ti je zaprl vrata in si moral v pekarni pogoltniti tri poceni panine s piščancem in mocarelo, ki ti že silijo iz vseh lukenj po telesu in da si se zaradi taistih Francozov tako nalil vode, da si se na kolesu počutil kot dobri stari volk, ki je ravnokar snedel sedem kozličkov in se nameraval zlekniti v babičino posteljo. Takšnih in drugačnih možnosti podzavestnega podleganja udobju valjenja krivde na prvega, ki ga zagledaš, je na tovrstni poti res ogromno, in če bi se kot pravi Slovenec odločil svojo pot sprejemati na tak način, bi se imel zares, zares lepo. Ampak kar bi mi ostalo skritega, bi bila pristna človeška dobrota, ki ne razlikuje med jezikom, narodnostjo, religijo ali barvo kože, ta dobrota, ki ti priskoči na pomoč, ko se ti pred očmi pojavi slepa ulica, Francoz, svetovljan, ki krasno govori angleško, se spozna na kolesarske nezgode in ti povrhu s svojim dobrosrčnim glasom pove: "It's good, you asked for help.", ali Francozinja, ki te kljub jezikovnim preprekam in kljub temu, da je njena prikupna kantina še zaprta, premočenega in zadihanega v divjem nalivu sprejme, ti ponudi kavo, ti nalije vode in ti uspe priskrbeti kosilo, po katerem se ti bodo še naslednji dan cedile sline...ali kolesarji, Francozi, ki ti na cesti namenijo pozdrav, z besedo ali kretnjo roke, saj se jim že svita, v katero smer te vleče... Na koncu je odločitev, kako bom sprejel nek trenutek, samo moja - se bom zavedal, da sem bil kreten, ker sem te častil, ko si mi postregel s polno mizo, a te obenem dajal v nič in te preklinjal, ker mi nisi ponudil moje najljubše pijače? V hladnem in mokrem kampu, v zanikrnem hotelu, v pasji vročini ali stoletnih neurjih, v "čudnih" ljudeh in njihovih čudnih navadah... in nenazadnje lastnih slabih odločitvah, lahko vidiš problem - in nikoli se ne boš povzpel na vrh in nikoli ne boš videl dna.

Ko sem včeraj zapuščal Carcassone in se podajal v njegovo gričevnato zaledje, sem se počutil, kot da sem črta, ki plava po Van Goghovi sliki. Kot osamljen oglednik z Marsa sem lahko opazoval rumeno pokrajino, ki je delovala, kot da je človek pustil za seboj vse, kar ima, in se kar naenkrat odločil, da zapusti Zemljo. Prekrasne panorame so me spremljale po poti, ko sem se mukoma prebijal čez vrh enega klanca, pa naslednjega in naslednjega....Kam so ti prizori spokojnosti in sreče izginili do večera, ko sem se bolj ukvarjal z vprašanjem, kdo je kriv, da sem naredil dodatnih 15 km in da moram spati v dežju pod tanko plahto? Kako sem lahko spet dopustil, da je moj bes zasenčil vso dobroto, ki mi jo je ta dan namenila narava?

Danes sem se kljub dežju zbudil suh in spočit. Vzel sem si svoj čas in se celo obril, kot da grem na zmenek - pa saj sem šel na neke vrste zmenek. Zadnje čase se tako ali tako raje pogovarjam z gorami, kot s Francozi. Potem, ko sva z dobrim možem Guillaumom rešila problem z gumo in sem se, zdaj že tradicionalno ustavil v prvi pekarni (tokrat brez rogljiča!!!), je bila ura že spet skoraj poldne. In Tourmalet se sicer zaključi s Tourmaletom, ampak do njega je potrebno najprej priti, in to tako, kot je meni najljubše - čez hribe z ozkimi cestami in dvomestnimi nakloni, kjer si v prostem času krave brusijo kopita... Ko se mi je zdelo, da se cvrem v krušni peči in sem počasi drgnil najmanjši zobnik, mi je postalo jasno, da bom danes splezal na sveto goro kolesarstva. Na goro, ki so jo v svoji eni in edini prestavi žulili prvi gladiatorji Toura pred zdaj že krepko čez 100 leti. Imam jekleno voljo in preklemano močne noge. Noben hrib ni prestrm, predolg ali prezahteven. Danes me nič ne ustavi, niti siva oblačna krona, ki so si jo ob spremstvu rahlega vetra nadeli vrhovi. Prvi kilometri vzpona so zelo hvaležni, počasi te masira, ti pripravlja teren, ob cesti te spremlja glasba, ob kateri navdušeno zaplešeš, s Pacom na kitari in Mario na vokalu, medtem, pa se je dal Vsemogočni za vsak slučaj že prej pribiti na križ, ko je videl kam se podaja ta zmešani avanturist. Sam vzpon morda res ni najtežji ali najdaljši, ampak te kljub vsemu priklene na cesto. Zadnjih 10 kilometrov se povprečni naklon ne spusti pod 8,5%, na kar te prijazno opominjajo table na vsakem kilometru. Tukaj, Zlatolaska, tukaj se bova ustavila. Moram ujeti ta razgled, preden se usuje. Prizori, kot jih ponuja le malokatera cesta, ob katerih se ti zaskočijo usta, ob katerih bi rad bil del mahu, ki raste na skali tam čez ali kaplja v tistem veličastnem slapu, ki teče čez skoraj navpično pobočje. Ustavim še pri tabli za 3 km, da pofotkam - oblake, in pocuzam ta gnjusni kofeinski gel, ki mi je še ostal. Klanec ne popušča, za ovinkom se prikaže tabla za zadnji kilometer, pred mano se izrisuje vrh - in naj me vrag pocitra, Zlatka, da je obsijan s soncem. Težko opišem zadnji kilometer na takšnem hribu, v takem čustvenem trenutku, nekomu, ki se še ni znašel pred podobnim izzivom, ali pa je komaj na poti do tja. In mislim, da je prav tako. Takšne osebne izkušnje niso namenjene ubeseditvi, saj bi vsaka beseda, s katero bi jih poskušal nekako približati poslušalcu, izkrivila njihov dejanski pomen, moč in lepoto, ki jo je v tistem trenutku izkusil doživljatelj. Če bi mi v tistem trenutku na cesto postavili zid - bi ga preplezal, znova in znova. Pred mano se ob cesti ustavi ovca, se razkorači in uščije. "To je za srečo, za zadnje metre," mi prišepne, ko me pogleda čez hrbet, da se prepriča, ali sem jo zares videl. Ta planina je tvoj sekret, ti si njena gospodarica, klanjam se ti!

Zadnji ovinek, Zlatka. Uspelo nama je, spet sva na vrhu! In z vrha se razodene vsa poezija stvarstva. Spustim pedala, se na rahlo oprimem zavor in se prepustim njenemu toku....

[izimanija]

Zares čudovita pokrajina na pobočjih najvišje gore Irana - #damavand5671m 🔝Makova polja in #damavand v ozadju 👣👣👣 Pridružite se nam 🔜www.izimanija.si/treking-odprava-damavand . #izimanija #trekingpotovanje #gremovhribe #hribisozakon #očistimogore #hribi #hiking #trekingpotovanja #ocistimogore #kampadanes #idejazaizlet #mountainguide #iran #potovanje #potovanja #slovenija #trekking #damavandtrek #damavandhike #gorskivodnik #planinskivodnik #turizem #mak #makovopolje #pobočje #pohodništvo

[bojanambrozic]

Viševnik, Ablanca

Že kar 6 tednov nisem smučal na Pokljuki. Snega je na srečo ostalo še ogromno, kar obeta smuko še dolgo v pomlad. Žal pa fronta na tem območju ni prinesla nobenih (snežnih padavin). Najprej sva se z Rudnega polja povzpela na Viševnik. Na prvi pogled varn vzpon, sploh ni tako zelo varen: čez celotno južno pobočje Viševnika so ogromne razpoke v snežni odeji, ki segajo do trave. Vse skupaj zelo…

[zabenundfliegen]

Gora in ocean // januar 2019

»Ugotovila sem, da sem navsezadnje bolj človek gore, kot človek oceana,« mi reče znanka, sicer Avstrijka, ki sem jo spoznala na otoku, kjer trenutno bivam. »Gore so tako tihe in mirne, ocean pa se nenehno premika, če že ne buči, pa vsaj šušti ... ocean me nikoli ne bi mogel tako umiriti, kot me gore.« Lahko jo razumem, kot ona mene, kljub vsemu prihajava iz podobne krajine in so nama določene stvari jasne brez posebnih razlag. »Veš, da naj bi po eni izmed teorij moj priimek izhajal iz nemškega »aus dem Bergen«, torej sem »Kaja iz gora«? Zanimivo, kaj, omen est nomen. In če vrtam še dalje, kaja po turško pomeni kamen, hihi, potemtakem sem gorski kamen!« Pa vendar mene tudi ocean umiri. Res, da se premika, vendar je njegovo valovanje konstantno. In če so valovi še tako bučni, je zvok ponavljajoč, ponavljanje pa človeka spravi v meditativno stanje. eZadnje čase grem zjutraj večkrat na goro, s katere se vidi in sliši morje. Saj v resnici ni gora. Je vulkanski hribček, ki mu za žmoht rečem gora, se bolj veličastno sliši. Pot me vodi med bolj ali manj dekadentnimi hiškami prav zares avtentičnega kvarta, mimo opečnato rdečih blokov, s katerih odpada omet in visijo kabli. Živa meja okoli njih me vedno razveseli, saj je narejena iz krvavordeče cvetočih grmov hibiskusa. Pa tudi poprova drevesa z visečimi šopi rdečkastih poprčkov malo naprej nudijo lep pogled. Kljub temu, da se stegujejo nad vrsto ponavadi preveč polnih kontejnerjev za smeti iz katerih sladkasto zaudarja. Zavijem desno navzgor, malo še hodim po pločniku, nato pa stopim na vulkanski grušč. Z desne včasih slišim vojaške trobente, včasih bobnanje, včasih tudi streljanje. Tam je namreč vojaška cona, v resnici pa vulkan in veliko praznega prostora. Hodim dalje, po kamnih in razbitem steklu. Na prvi pogled se zdi, kot da ni poti. Pa je in ne le ena, če človek hodi, se kar same prikazujejo, le vnaprej se jih ne vidi. Spustim se v mini grapico, nato pa vse skupaj postane bolj strmo. Zagledam mačko, ki se mežikajoče sonči, pa drugo in tretjo, z vsakim korakom se pojavita še ena ali dve, koliko mačk in kako lepo se imajo! Vseh barv so, svetijo se na soncu in prav malo mar jim je za čisto vse. Po vsej verjetnosti so vse sorodnice. Te gorske mačke so v nasprotju s tistimi parimi, ki jih tu in tam srečam v naši soseski, čiste, lepe in zdrave. Vidim, da jim nekdo nosi hrano in voham, da so že vse opravile jutranje kakanje, nekaterim zadev ni uspelo najbolje zagrebsti. Še višje od mačk je razgledna točka z ograjo, ki ljudjem preprečuje dostop do dveh jamskih bivališč, pred katerima so razpostavljeni piknik stoli, plastični čebri in še marsikaj ter razobešene pisane rjuhe. Ne vem, kdo tam biva, vem pa, da so pred petsto leti prvotni prebivalci otoka, imenovani »guanche«. Vzpenjam se dalje, na vrhu gore je križ, tu vedno piha in razgled je čudovit. Na levi morje z industrijskim pristaniščem in silhuetami žerjavov, na desni ogromen krožni zaliv s peščeno plažo, vmes nasip in ves otok. Skoraj vedno škljocnem eno panoramsko fotko, res je vedno enako, pa nikoli isto. Zdaj se spuščam, tu in tam je nekdo na pobočje položil križe iz rdečkasto rjavih nazobčanih vulkanskih kamnov – izgledajo kot nekakšne starodavne grobnice. Pot je ozka, zdrsuje mi, navzgor mimo mene včasih prisopiha kakšen športni Skandinavec. Navzdol mi gre veliko počasneje, kot navzgor. Opazujem skelete kaktusov pa drobne rumene, bele in roza zimske rožice. Poslušam morje, le kaj ga pripravi, da iz tiste ogromne ravne ploskve naenkrat izpljune ogromen špricajoč val ... Še malo, pa sem spodaj, tu so ob morju postavili leseno sprehajališče, ta del poti mi je najljubši. Zaprem oči, hodim, tu in tam jih malo priprem, da se v koga ne zaletim, čutim nežno kopreno morskih kapljic v zraku in sončne žarke, ki prosevajo skoznjo. Spomnim se neke ure sodobnega plesa s kontaktno improvizacijo, ko je vsak plesalec dobil naključni par. Eden izmed njiju je moral zapreti oči ter se drugemu – po vsej verjetnosti neznancu, popolnoma prepustiti. Ta drugi ga je vodil po prostoru, v divjem teku, v divjem vrtenju, v divjem plesu, med vsemi ostalimi pol-videčimi, pol-slepimi pari. Na začetku sem čutila strah in krč, kaj, če se zaletiva, kaj če ... V trenutku, ko sem se prepustila in drugemu popolnoma zaupala, pa sem začutila strašansko notranjo energijo, svojo in njegovo, dvojno in vrtela sva se kot nora, pa nikoli nikamor zaletela, le še trdneje sva se prijela za roke ...

[bojanambrozic]

Dovška Baba in Hruški vrh

Dovška Baba in Hruški vrh

Avto sem pustil na parkirišču na začetku sankaške proge v Plavškem Rovtu. Do snega je 10 minut peš hoje. Špura poseka travnik pripelje do samotne kmetije Zakotnik. Od kmetije sem nadaljeval na Hruško planino. Nad njo se špura še nekaj časa vzpenja skozi vse redkejši gozd. Nato pa pride na strm južni greben Hruškega vrha. Tu je bilo opaziti ogromne razpoke v snežni odeji. Ker je to južno pobočje…

[bojanambrozic]

Srednji vrh

S Krpina sem se skozi sotesko potoka Blatnica vzpel na sedlo Kališča. Po kolovozu sem se spustil na drugo stran v Završnico. Po dolini sem se mimo Tinčkove koče povzpel do Koče pri izviru Završnici. Nato pa sem se prek sedla Šija povzpel na Srednji vrh (1797 m). Smučal sem pobočje desno od vrha. Sneg je bil pršič. Vendar ga je bila večina že zvoženega. Sneg v Završnici pa je bil že gnil, saj ga…

[bojanambrozic]

Strma peč

Strma peč (Monte Cimone) je najzahodnejši glavni vrh v Montaževem masivu v Zahodnih Julijcih. Izhodišče predstavlja planina Pecol nad prelazom Sella Nevea. Prve 4 km se hodi po ravnem po kolovozu / poti 621, ki preči pobočja Poliških Špikov. Nato sva nadaljevala navzgor po poti 640 do škrbine Vadul. Tu je edini tehnično zahteven odsek poti – približno 100 m visoko pobočje, ki ga premagamo ob…

[bojanambrozic]

Königstuhl in Matehanshöhe

En mesec nazaj nam je slabo vreme preprečilo vzpon na vrh Königstuhla. Danes smo se odločili za popravni izpit.

Filmček s ture

Vendar nam je tudi tokrat zagodel močan veter, ki je sproti zametal špuro. Čez vršno pobočje smo se prebijale skozi zavese iz ledenih kristalov, ki jih je nosil orkanski veter. Kljub pozni uri odhoda…

[bojanambrozic]

Faschaunereck

Ob našem prihodu je bilo v Maltabergu že toliko smučarjev, da smo kar stežka dobila prosto parkirno mesto. Na srečo je gora tako velika, da gneče kasneje niti ni bilo občutiti. Gaz je bila dobra. Zato sem se hitro uspel povzpeti čez dolgo vzhodno pobočje gore na greben. Zanimivo, skorajda vsi smučarji, so na tem mestu končali s turo. Nihče ni rinil naprej po grebenu proti pravemu vrhu gore. Jaz…

[bojanambrozic]

Še tretjič ta teden smo šli smučat na območje Radstatskih Tur.  Tokrat smo za izhodišče izbrali hotel Felseralm (1660 m), ki leži 2.5 km stran od prelaza Obertuern. Število članov smučarske odprave pa je tokrat poskočilo kar na 12.

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

cof

Gazi pred nami še ni bilo. Zato sem se z veseljem javil, da jo utrem. Tako gaženje (pa čeprav s smučmi na nogah) je precej naporna reč; sploh ker je bilo pobočje precej strmo. Sem dobil vsaj dober trening. Po dobre pol ure strmina popusti in teren se prevesi na planino Bödenalm. Vreme je bilo slabše od napovedi. Ves čas je po malem snežilo. Poleg tega, pa je bila zaradi difuzne svetlobe in megle vidljivost omejena le na nekaj 10 metrov. Tako, da smo se ves čas lovili pri orientaciji.  Višje je bil sneg tako zelo spihan, da ga je bilo premalo za smučanje. Zato smo se po večini odločili, da obrnemo.  Drugi del skupine pa je nadaljeval čez slabo zasnežena melišča nad jezerom Wildsee proti gori Glöcknerin. Vrha tudi oni niso dosegli. Smo pa zaradi pomanjkanja snega vsi dobili nove rise na smučeh. Na srečo je bila vsaj smuka od planina Bödenalm do hotela Felseralm vrhunska (samo 270 višincev). Pobočje je tu odprto in strmo – pršiča pa je več kot pol metra. Zato smo ta del ture potem ponovili še dvakrat. Skupaj se je tako na koncu nabralo 12 km poti in 1010 višinskih metrov vzponov.

GPS sled

Vse tri ture ta teden na območju Obertauerna

GPS sled

Sled na Stravi

https://video.relive.cc/87466913872_garmin_1544885746773.mp4

Glöcknerin Še tretjič ta teden smo šli smučat na območje Radstatskih Tur.  Tokrat smo za izhodišče izbrali hotel Felseralm (1660 m), ki leži 2.5 km stran od prelaza Obertuern.

[bojanambrozic]

10. marec 2018 je dan za katerega lahko rečem, da sem se znova rodil. Dolgo časa sem razmišljal ali bi to zgodbo sploh delil s svetom. Vendar sem se z namenom, da bi se iz te zgodbe vsi lahko kaj naučili, odločil, da jo zapišem …

Šlo je za turo na goro Mirnock (2110 m), ki leži v pogorju Nockberge (Krške Alpe), vzhodno od Milštatskega jezera. Gre za eno najbolj položnih in lahko dostopnih gora. Po izdatnem premisleku sva jo tega dne z Erazmom izbrala za cilj, zaradi slabega vremena in nevarnih lavinskih razmer v naših gorah.

https://video.relive.cc/6217516441_strava_1520714285979.mp4

Izhodišča za turo predstavlja vasica Spieler (1200 m.n.m.) nad Milštatskim jezerom. Pot sprva poteka po kolovozu do koče Neugarten hütte. Snega je bilo spodaj v gozdu komaj dovolj za vzpon na smučeh, kaj šele za smuko. Torej po pričakovanju povsem varne lavinske razmere. Nad kočo je bilo končno dovolj snega za smuko. Žal pa sva od tu dalje hodila v zelo gosti megli. Ko sva se vzpela nad gozdno mejo ni ostalo nobenih referenc za orientacijo več. Zato sva se zanašala na GPS in sledi predhodnikov. Megla je bila tako zelo gosta, da sva šla samo 20 m stran od križa na vrhu gore, pa ga nisva videla. S pomočjo GPS-a sva križ nazadnje le našla.

Po gozdu

Vzpon skozi meglo

Pihal pa je tudi zelo zoprn veter. Zato sem na hitro sprejel najslabšo in skorajda zadnjo odločitev v svojem življenju. Erazmu sem zaklical, da bom šel na drugo stran križa poiskat zavetje pred vetrom. Še preden sem do konca izgovoril te besede, mi je zmanjkalo tal pod nogami. Naslednji trenutek sem drsel navzdol po pobočju. Ves čas sem bil povsem pri sebi. Sekunde so se mi zdele kot minute. Zavedal sem se da drsim navzdol po zelo strmem zasneženem pobočju s smučmi na nogah. Na srečo sem imel peto odpeto. Tako so se mi smuči po sili sreče postavile vzporedno s pobočjem. Čeprav sem “odsmučal” v levo stran, me je na srečo obrnilo na desni bok, kjer sem imel v rokah t.i. whippet. To je posebna turno-smučarska palica z integriranim cepinom. Okel cepina sem imel prekrit z zaščitno plastiko. Zaradi sile zaviranja, pa je plastiko na srečo s cepina odtrgalo. Hkrati sem zaviral  tudi s tiščanjem druge palice močno v pobočje. Ustavil sem se sredi zelo strmega zasneženega pobočja. Bil sem nepoškodovan. Sprva se nisem upal niti zganiti, saj sem se zavedal, da če se samo premaknem, bom zgrmel še globlje v prepad. Zaradi goste megle pa nisem videl kakšen iztek je spodaj. Tako sem kakšno minuto slonel v pobočje čisto pri miru. Vmes pa sem klical na pomoč. Erazem mi je kasneje povedal, da me zaradi močnega vetra ni slišal.

Živ sem

Totalna megla

Preživel

Smuka

Poseben cepin

Neugraten hütte

Potem sem z roko skrajno previdno segel proti svoji levi nogi in odpel smučo. Smučo sem nato zapičil navpično v sneg in jo uporabil kot snežno sidro. Nato sem enako storil še z drugo smučo. Sedaj sem se prvič počutil varen in da bom preživel. Nato sem se počasi in  skrajno previdno lotil plezanja nazaj gor. Sneg je bil nepredelan. Pobočje pa strmo. Zato sem le s težavno v pobočje vbil zanesljive stopinje. V nahrbtniku sem sicer imel dereze. Vendar bi jih iz tega položaja težko dosegel. Med plezanjem me je vleklo navpično navzgor. Tam pa je bila na vrhu opast, ki jo jaz z razdalje in zaradi megle nisem mogel videti. Na srečo mi je Erazem zakričal naj grem v smeri proti desni, kjer je bila strmina pobočja nekoliko manjša in ni bilo opasti. Objem s prijateljem. Nato pa sva brez besed  odsmučala nazaj do avta. Bil sem tako v šoku, da sem komajda še lahko smučal.

Padec

GPS sled

Mirnock in Milštatsko jezero

Naj bo ta zgodba v opomin, da gora nikoli ni za podcenjevati. Še posebej v zelo zahtevnih vremenskih razmerah, kot je npr. skorajda nična vidljivost. V mojem primeru je šlo za meglo, tako gosto, da nisem videl niti do konca svojih smuči.

Dan ko sem se znova rodil 10. marec 2018 je dan za katerega lahko rečem, da sem se znova rodil. Dolgo časa sem razmišljal ali bi to zgodbo sploh delil s svetom.

[bojanambrozic]

Logarska dolina je tako zelo od “sveta” odmaknjena dolina, da se zelo poredko zgodi, da jo obiščem. Zato sem bil vesel, da je AO Železničar prav tu, natančneje na Okrešlju, organiziral tečaj zimskih tehnik. Na turo smo se odpravili v soju čelnih luči že v petek popoldne. Zato smo lahko cel naslednji dan posvetili tečaju zimske vrvne tehnike in lavinskih tehnik.

Nad Okrešljem

sdr

Obtežen z nahrbtnikom za tri dni

CT metoda

Zimska tehnika

Tečajniki

Identičen tečaj, na drugem alpinističnem odseku, sem opravljal že pred desetimi leti. Ponovitev mi je zelo koristila, saj so v desetih letih nekatere tehnike napredovale oz. so se spremenile. Na primer za prerez snežne odeje se je uveljavila CT metoda, ki počasi izpodriva Norveško metodo.  Med lavinske tehnike sodi tudi uporaba lavinske žolne. Nad tem segmentom sem še najbolj razočaran v smislu kako zelo malo so po tehnični plati napredovale lavinske žolne. Pred desetimi leti so bile v večini v uporabi analogne žolne, ki so bile za povprečnega planinca prezahtevne za uporabo. Danes imamo digitalne žolne, ki omogočajo lažje in hitrejše iskanje zasutih. Še vedno pa so žolne, če jih primerjamo z mobiteli v desetih letih zelo malo napredovale in so še vedno zelo neumne naprave. Njihova cena pa ostaja vrtoglava, kar marsikoga odvrača od nakupa. Žal trenutno ni niti ene tehnike, ki bi bodisi zagotovila preživetje v snežnem plazu bodisi s 100 % gotovostjo napovedala sprožitev snežnega plazu. Kdor jo bo izumil bo najbrž postal milijonar. Stavek, da je največjega slovenskega strokovnjaka za snežne plazove, ubil ravno snežni plaz, pa pove vse. Previdno!

Smer Bela Piramida (slikano s Turske gore)

Vstop v Belo Piramido

Položni vmesni del

Bela Piramida

Najstrmejši del smeri

Pogled s prečke na Mrzlo goro

In na ta način smo se naslednji dan razporedili po navezah. Naša naveza se je odpravila v smer Bela Piramida v Turski gori. Vstop v smer leži samo 20 min hoje od Frischaufovega doma na Okrešlju. Kljub temu nas je prehitela že cela množica navez. Vstop v smer predstavlja precej položen skalni žleb, ki se kmalu razširi na široko pobočje. Nato pridemo do najstrmejšega dela smeri, ki je po strmini enak, a krajši, kot Lenuhova grapa v Begunjščici. Na vrhu tega dela poteka prečnica v desno. Nato pa smer po plitvem žlebu pripelje do sedlca, kje je vrh smeri. Tu stoji Bela Piramida – to je zanimiv skalni stolp s skalo rahlo nenavadne barve. Barva in oblika stolpa sta posledica preperevanje dolomitne kamnine.

Vstop v Tchadovo smer (foto: Vesna I.)

dav

Na sidrišču

Grebenski del smeri

Z vrha smeri smo nadaljevali po Tchadovi smeri proti vrhu Turske gore. Na vstopu v Tchadovo je bilo treba preplezati 10 m visok slap, ki se je iztekel v daljše zasneženo pobočje. Smer se je nato prek škrbine spustila na greben, po katerem smo prišli zopet pod steno. Tu smo ugotovili, da nimamo dovolj opreme (beri dovolj dolge vrvi) za nadaljevanje plezanja in smo sestopili nazaj po isti smeri.

Sestop po smeri

dav

Prečka

Vršni žleb smeri Bela Piramida

Strmo

 Hvala inštruktorjem za dobro organizacijo ture in vsa njihova znanja

Bojan Ambrožič

  Bela Piramida Logarska dolina je tako zelo od "sveta" odmaknjena dolina, da se zelo poredko zgodi, da jo obiščem.

[bojanambrozic]

Dobrač (2166 m) je dolga razpotegnjena gora med Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino. Gora je znana po tem da se je ob velikem potresu leta 1347, deloma podrla in pod seboj pokopala nekaj vasi. Strme stene na njeni južni strani, so ostanek podorov – viden še danes. Na srečo je severno pobočje Dobrača precej položno. Predvsem zato ker je pred kratkim v hribih zapadlo en meter novega snega in velja velika nevarnost proženja snežnih plazov.  Na goro sva se povzpela po trasi nekdanjega smučišča. Zato je vzpon na goro po tej smeri razmeroma varen.

Dobrač

Potek ture

Izhodišče za turo predstavlja parkirišče za vasjo Heiligengeist, 12 km zahodno od Beljaka. Izhodišče leži na višini 900 m. Zato je bilo že takoj dovolj snega. Tako sva stopila na turne smuči že takoj na parkirišču. Potem pa sva sledila trasi smučišča do vršne planote Dobrača. Tu se smučišče križa s plačljivo asfaltno cesto, ki pelje na vrh Dobrača. Po tej cesti sva potem nadaljevala do vrha gore. Vršni del gore je zelo planotast. Po eni strani je bilo to dobro, ker je gora položna in ni bilo nevarno za plazove. Po drugi strani pa je bilo nazaj grede na nekaj mestih “štamfati” v klanec.

Vzpon na smučeh

Razgled proti Beljaški kotlini

Pešcem se je zelo prediralo

Vršna planota Dobrača

V boju z vetrom

Na smučeh

Malo pod vrhom gore stojita velika telekomunikacijska antena in pa planinska koča. Koča je bila odprta, kar je bilo super, ker je bilo zaradi vetra precej hladno. Na vrhu gore pa stojita križ in pa kapelica. Spust v dolino na smučeh je bil tokrat užitek. Doslej sem na turnih smukih vedno imel slab sneg. Tokrat pa je bil celo pot mehak pršič. Šele zdaj razumem zakaj vsi delajo tako reklamo za “powder hunting”. To je res užitek.

Antena na Dobraču

Na vrhu Dobrača

dav

Dobrač

Spust v dolino

Dobrač Dobrač (2166 m) je dolga razpotegnjena gora med Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino. Gora je znana po tem da se je ob velikem potresu leta 1347, deloma podrla in pod seboj pokopala nekaj vasi.

[bojanambrozic]

Ker so splužili cesto na Vršič, so zopet postale aktualne grape v Mali Mojstrovki. Namenili smo se v Butinarjevo grapo (II/III, ca. 50°). Zaradi izrazite inverzijske otoplitve v visokogorju nas je najbolj skrbelo, da bo sneg preveč mehak za plezanje. In res je bil sneg do vstopa v Butinarjevo grapo zelo južen.

Proti Butinarjevi grapi

Levo deltoidna Butinarjeva grapa, desno Pripravniška grapa

Vratca

Višje v grapi pa je bil sneg trd. Na najbolj strmem delu grape (kje je ponavadi skok) je celo nekaj ledu. Grapa je v celoti odlično zalita. Skoki so vsi zaliti, stopinje pa narejene. Strmina grape pa skozi celotno smer ostaja neizprosna. Poznala pa se je tudi odjuga. Na vršnem, položnejšem, delu grape je sneg donel votlo, kar je dalo slutiti, da bi snežno pobočje lahko vsak čas odstopilo od skalnate podlage. Z vrha grape je sledila še krajša prečnica na greben Male Mojstrovke. Z izstopa smeri smo po grebenu nadaljevali na vrh gore. Sestopili smo po normalki čez Vratca.

cof

Izstop Butinarjeve grape

Grape je zelo strma

Strmo navzgor

Zamah s cepinom

Na izstopu Butinarjeve grape

Greben Male Mojstrovke

dav

cof

dav

Arhiv vzponov:

Butinarjeva grapa, 17. 1. 2016

Butinarjeva grapa, 24. 12. 2012

Butinarjeva grapa, 6. 3. 2011

Butinarjeva grapa Ker so splužili cesto na Vršič, so zopet postale aktualne grape v Mali Mojstrovki. Namenili smo se v…

[bojanambrozic]

Na Kredarici sem bil že v vseh letnih časih. Večkrat sem gor tudi že tekel (tudi pozimi). Še nikoli pa s Kredarice nisem smučal. To “krivico” sem šel danes popravit. Kot zanimivost, lani ob tem času v visokogorju skorajda ni bilo snega.

V Spodnji Krmi

Dolga ravnina do izhodišča

Noč

Prgarca

Nad Prgarco

Proti Ržkim podom

Da bi se izognil težavam s parkiranjem, sem bil v Krmi že ob petih zjutraj. Avto sem parkiral na edinem večjem izogibališču v celotni Krmi, to je ca. 10 min hoje pred Kovinarsko kočo. Do zapornice sem hodil približno 45 minut. Cesta je do sem sicer normalno prevozna. Težava je v zelo majhnem številu parkirnih mest. Nujno je imeti lopato s katero si v sneg skopljemo parkirni prostor.

bty

Delo vetra

Špura

sdr

Kalvarija

Snežna pravljica

Špura skozi Krmo je bila dobra. Psi so dobro prijemali, zaradi česar sem sprva napredoval presenetljivo hitro. Višje pa so bile vse slabše razmere za hojo s smučmi. Najbolje so naredili tisti, ki so se danes na Kredarico odpravili peš, saj je gaz dobro utrjena. S smučmi na nogah sem se celo pot zelo mučil. Nazadnje sem ugotovil, da je še najbolje (najhitreje), če smuči preprosto nesem kar na nahrbtniku. S smučmi na nogah pač ni šlo nikamor. Spraševal sem se že v čem je sploh smisel turnega smučanje, če je slabše, kot če si peš. Vendar se zavedam, da je bila to šele moja tretja turnosmučarska tura.

Naporno!

Kalvarija

Peš gre najhitreje

Kredarica

Triglav

Nad Prgarco so mi psi na obstoječi špuri ves čas spodrsavali. Srenačev pa nisem imel. Zato sem zastavil lastno špuro. Žleb med Ržkimi podi in Kalvarijo (razen vršne prečnice) je bil na srečo bolj udoben za hojo s smučmi. Od avta do Kredarice sem hodil kar 5 ur in pol. Če bi šel brez smuč, bi bil v teh za tek res dobrih razmerah v dveh urah. Celo pot je bilo zelo lepo in razmeroma toplo vreme. Le na Kredarici je pihal zelo močan veter. Tako da sploh nisem razmišljal, da bi se odpravil na Triglav.

Franci je prinesel novoletna jelko na Kredico

Družba zbrana na Kredarici

Pri vsej stvari pa me je najbolj skrbelo kako bom s Keedarice prismučal v dolino, kajti od samega začetka sem se zavedal, da je moje znanje smučanja v najboljšem primeru slabo. Vendar sem si rekel – počasi bo že nekako šlo. In res sem celotno pobočje do Ržkih podov zvozil brez padca.  Predvsem zato, ker je pobočje široko in omogoča dolge okrogle zavoje. Pod Ržkimi podi v smeri proti Prgarci pa se začne redek borov gozd, ki zahteva več vodenja smuči. Nekajkrat sem padel in sklatil nekaj borovcev. Hkrati pa sem se v iskanju najlažje linije zapeljal v napačno smer (do prepada). Tako da sem moral hoditi pol ure nazaj gor v breg.

Zalutal! Še enkrat nazaj gor!

Krma s standardne pozicije

Zahtevno smučanje skozi gozd

Smučanje v dolino

Planinski rasizem

Tudi ko sem prišel nazaj na pot, smuči nisem več obul. Gozd je bil prezahteven za moje (ne)znanje smučanja. Zato sem potem raje z užitkom odtekel v dolino. Opazil sem da imajo tudi ostali smučarji na tem odseku precejšnje težave. Večina se je tako mučila s smučanjem,  da sem jih še peš prehitel. Spet se sprašujem, v čem je smisel turnega smučanja? Mogoče samo takrat, ko je res ogromno novega snega in se peš preveč predira.

Jutri grem pa za spremembo teči na Kredarico.

Kredarica, 23. 12. 2017 Na Kredarici sem bil že v vseh letnih časih. Večkrat sem gor tudi že tekel (

[bojanambrozic]

Viševnik (2050 m) je verjetno največkrat smučana slovenska gora. Tudi jaz sem že smučal z nje. Vendar ne s turno opremo, ampak na ta način da sem na vrh gore nesel alpske smuči. To je bilo vse prej kot prijetno početje. Mogoče sem ravno zato za toliko let smuči postavil v kot. Danes pa sem se gore končno lotil na “pravi način”. Nikakor nisem pričakoval da bom na gori sam. Vendar me je vseeno presenetilo kakšna množica smučarjev, krplarjev in pohodnikov se je danes odpravila na vrh Viševnik. Verjetno je šlo za najmanj 100 smučarjev in pohodnikov.

Viševnik

Razrito pobočje

Vrh smučišča

S Plesišča proti Viševniku

Plesišče

Procesija

Ker sem čisti začetnik v turnem smučanju, sem se kar precej namučil da sem prilezel na vrh gore. Peš bi bil najmanj eno hitreje na vrhu.Vršni del Viševnika je precej strm in rahlo izpostavljen. Zato sem smuči raje pustil pod vršno prečnico in se na vrh gore odpravil peš. Tako sem nazaj gre imel za presmučati samo lažji, manj strm, del gore. Vreme je bilo ves čas sončno. Vendar je bilo zelo mrzlo. Na vrhu pa je še pihal veter. Smuka je bila dobra. Z nekaj iznajdljivosti sem našel še nekaj celega snega. Na grebenu, kjer je pihal veter, pa je je bilo ledeno. Dol grede sem bil pa res hitreje, kot če bi tekel.

Na Viševniku

Triglav od daleč

Vrh Viševnika

Triglav

Gaz proti Kredarici

Debela peč

Bohinj je cel dan ostal v megli

Viševnik na pravi način Viševnik (2050 m) je verjetno največkrat smučana slovenska gora. Tudi jaz sem že smučal z nje…