#mountain bike competiton

[filtrmag]

Letošnji Goni Pony v idealnih razmerah postregel z norima rekordnima časoma

Šesta izvedba Red Bullovega nenavadnega tekmovanja Goni Pony, kjer se tekmovalci  in tekmovalke na Vršič vzpenjajo z legendarnimi kolesi brez prestav, je letos navdušil tako z idealnimi pogoji, kot tudi z odličnimi nastopi tekmovalcev. Moški rekord je z neverjetnim časom podrl tisti, ki to ponavadi počne. Luka Kovačič je namreč v bogato zbirko rekordnih podvigov pod katere se je že podpisal, dodal še vzpon na Vršič s časom 39 minut in 39 sekund. Med dekleti pa je z rekordnim časom 45 minut in 48 sekund, kljub nekaj tehničnimi težavami s kolesom, zmago osvojila Laura Šimenc, sicer stara in nova tako zmagovalka kot tudi rekorderka, saj je bila letošnja zmaga njena četrta zaporedna.

Red Bull Goni Pony, vzpon z 20-palčnimi, praviloma zložljivimi kolesi, a le tistimi brez prestav, je odlično uspel tudi z omejenim številom udeležencev. Težko bi našli koga iz skoraj petstoterice udeležencev, ki mu vzpon iz Kranjske Gore do prelaza Vršič ne bo ostal v lepem spominu, saj tudi kakšna strgana veriga, predrta zračnica ali celo zlomljen okvir ne more pokvariti dneva.

Vsi so bili nagrajeni z idealnim vremenom za naskok na najvišji slovenski cestni prelaz. Letošnji Red Bull Goni Pony je imel vse, le v majhnem pakiranju in tri mesece pozneje: dobro vreme, dobro voljo, super vzdušje, nore kostume in tudi rekordne čase. Zabava po podelitvi pa bo spet prihodnje leto!

Znova sta padla rekorda časa tako med moškimi kot med ženskami. Oba zmagovalca sta bila kategorija zase. Znotraj dveh ur od štarta je v cilj prišlo 397 kolesarjev in 64 kolesark.

Pri moških je Luka Kovačič kot prvi na tovrstnem kolesu od klasičnega štarta »pri Leku« do cilja prikolesaril v času pod 40 minutami! Novi rekord z njegovim podpisom zdaj znaša 39 minut in 39 sekund. To si bo lahko zapomniti. Neverjeten dosežek za prav vsakogar, ki je kdaj poskusil na cestni specialki s prestavami. Lanski rekord Luka Tavčarja je popravil za več kot minuto. Slabih pet minut pozneje je tokrat sledil drugouvrščeni Srečko Brulc, še dobro minuto pozneje pa tretjeuvrščeni Alexander Peter.

Rekord je padel tudi pri ženskah, le da je rekorderka ista. Laura Šimenc je zmago dosegla s časom 45 minut in 48 sekund in to kljub tehnični nerodnosti z njenim Ponyjem, starejšim od nje. Šest minut je zaostala drugouvrščena Barbara Trunkelj, ki je tudi za skoraj dve minuti popravila lastni rekord, tretja je bil Tanja Rode.

Zmagovalca, rekorderja, Pony kraljica in kralj Vršiča

»Lani sem bil drugi in rekel sem si, da moram letos popraviti napako,« je na Vršiču povedal Luka Kovačič, ki ga je lani Tavčar tu ugnal za dobro minuto. »Kot vedno sem dal vse od sebe, vedno je treba iti do konca in potem si lahko zadovoljen s seboj. Tega hudiča sem pritisnil, kolikor je šel, na koncu je bil dober čas in to je to, to je vse,« pravi gorski tekač, ki je konec avgusta v kosu pretekel pet najvišjih slovenskih vrhov. »Sem gorski športnik in glede na to, da je tudi tu cilj v gorah, se tudi tu dobro počutim. Sem tudi bivši kolesar, tako da mi to ustreza. Rad se pomerim z vsemi. Pa tudi ta čas se da še popraviti.«

»Kake tri kilometre pred ciljem sem ugotovila, da sem zlomila krmilo. Desni del krmila se je začel premikati, zato nisem več poganjala v stoje, da ga ne bi odlomila do konca, in sem malce previdneje nadaljevala v sede,« je po svoji četrti zaporedni zmagi povedala Laura Šimenc. Njen dosežek je vendarle odličen, je bolje pripravljena ali so pomagali manjši popravki na kolesu, med drugim trije zobci več na zadnjem verižniku? »Mislim, da oboje. Lani sem imela pretežko prestavo in lažja mi je bolj ustrezala, čeprav sem mimo Jasne po ravnini izgubila. A se nisem obremenjevala, šla sem svoj tempo. Tudi glede na druge dirke pa sem letos dobro pripravljena, čeprav ne vem zakaj, ker ne treniram po planu, le sproščeno kolesarim. Zadovoljna sem, pomerila sem se tudi s tretjim fantom, a s takšnim krmilom mu v zaključku nisem bila kos. Tudi drugega sem videla, Lukata pa le na štartu!«

Eni so najhitrejši, drugi so najbolj retro kul 

Žirija za retro slog, ki ji je letos predsedoval šampion v smučarskem krosu Filip Flisar, je nagrade podelila takole: Naj retro bejba je postala Tina Mezeg, naj retro tip Jan Kozina, naj retro skupina pa par Mirjana in Stefan Svenda. 

Žirija je tokrat padala na svetleče »šuškave« trenirke in aerobična oblačila, nagrade pa so bile karting vožnje na dirkališču Red Bull Ring v Spielbergu ter legendarne superge Startas z unikatno poslikavo.

Startaske so dobili tudi najhitrejši, pa bone za trgovino Extreme Vital in Red Bullovo kolesarsko opremo, zmagovalca pa vikend paket v Kranjski Gori in najnovejša modela koles pony.

Vrstni redi

Moški Luka Kovačič 39:39 Srečko Brulc 44:26 Alexander Peter 45:44

Ženske Laura Šimenc 45:48 Barbara Trunkelj 51:56 Tanja Rode 1;02:35

[studiotomemersonfs20]

FS20, Arena, Project, Group 8

Within the multilayered fabric of Friesenberg the Site of the Albis Arena is located at the edge of the City of Zurich in an in-between space facing the forest of the Uetliberg. It is a place where the urban and the rural meet, an area where leisure, housing and productive landscapes function side by side. 

The site can be divided into two contrary territories.

the wide, linear and formed landscape on flat ground. Strictly organised plateaux on different levels, natural and extremely artifical boundaries indicate the differentiation of spaces, dividing uses and ownerships from eachother in this part. It is a deliberately formed and carved landscape.

towards the forest, a more natural and steep area. Interwoven with the forest, fitted with indirect pathways, natural steams and ponds - this part indicates an area that has been left untouched. Nevertheless this territory is very cultivated - consisting of pine tree plantages with strict alignments. In addition the space is more angled and divided into various smaller landscapes.

For the neighbourhood of Friesenberg there are only few public spaces to spend time at. In particular the Verein properties are very exclusive. Moreover a club membership is needed with an extremely long waitinglist. 

Our aim is to develop an Albis Arena that stands for sociability, collectiveness and community, creating spaces for exchange that are open for society.  

We want to make the most out of the uniform territory, its slopes, paths, existing usages and structures - also working with the artifically formed height differences and spaces. Reusing, reshaping and recycling present elements and materials - such as wood.

Cyclocross, Radquer

A cyclocrosser, or in German Radquer, looks like a racing bike with wide tires and is the predecessor of the mountain bike and the idea is almost 100 years old!

The sport cyclocross in the Albis Arena brings different scales and territories in Zurich together - Mountain Biking on the Uetliberg and Bike Racing in the streets of the city.

Our interest lies in, developing next to the modified structure of the ‚shooting wall-tribune‘ several smaller interventions in bricolage manner.  

Cyclocross is becoming the core of the site. At the same time the Albis Arena develops into the social bicycle meetingpoint, where not only competitons (of all three bicycle types: bringing together the exisisting territorial cycling routes, with new starting and endpoint at the site) take place - moreover also trainings, social gatherns and workshops. Thus the space should give a cultural value to Friesenberg and the entire city of Zurich.