#Telesom

[saxafimedianetwork]

Somaliland’s Telesom Receives GSMA Certification for Its ZAAD Mobile Money Service

Congratulations to @Telesom for earning the prestigious #GSMA Certification for its #ZAAD mobile money service. This achievement recognizes excellence in security, efficiency, & adherence to int'l standards, solidifying ZAAD's position as a leader in #HoA.

Continue reading Somaliland’s Telesom Receives GSMA Certification for Its ZAAD Mobile Money Service

[zalaopara]

Nosečnost in šport

Včeraj zjutraj sva z Nejcem, kot že zadnje 4 leta, od 06:30 do 09:00 zjutraj plezala. Tokrat sem, tako kot vsi plezalci začetniki, ponosno 'posajtala' prvi 5c, medtem, ko me je iz svoje posteljice opazoval moj dvomesečni sinček Arne. Med plezanjem, ki je bilo precej intenzivno, forma je bila dobra, sem se odločila, da bom napisala tale blog o nosečnosti in športu. In to zato, ker sem v petem mesecu nosečnosti le stežka našla informacije, ki bi mi pomagale najti odgovor na vprašanja koliko časa še lahko plezam, kako težke smeri in kako to vpliva na moje telo in na otroka.

V tem blogu bom delila naslednje informacije vezane na nosečnost in na nosečnost in šport:

naslove uporabnih knjig s statističnimi podatki;

bloge o športni aktivnosti plezalk;

osebne izkušnje in namige pred in po rojstvu v odnosu do plezanja

Knjige

Znanje in statistični podatki mi prinašajo mir. Če vem, kaj pričakovati, se lahko bolje pripravim. Zato sem v času nosečnosti prebrala kar nekaj literature, izpostavila bi štiri knjige:

Emily Oster: Expecting better

Emily Oster je ekonomistka, ki se je med svojo nosečnostjo potopila v študije o nosečnosti, da bi našla preverjene odgovore na marsikatero standardno usmeritev. V svoji knjigi podira in potrjuje urbane legende okoli pitja kofeina, alkohola in kajenja, do strahov o splavu in o problematični nosečnosti, o poteku poroda in o protibolečinskih posegih, ki so na voljo in njihovih vplivih na telo mame in otroka.

Emily Oster: Cribsheet

V knjigi Cribsheet se ekonomistka Emily Oster osredotoči na prve dni, tedne in mesece z novorojenčkom in se spopade z urbanimi legendami, kot so primerjava dojenja in flaške, spanje otroka (kje spi, ali spi sam, navajanje na spanje, itn), cepljenje, predstavljanje trde hrane, fizičen razvoj otroka, navajanje na kahlico, izobrazba in podobno dalje. Precej temeljito povzame tudi redke raziskave o vplivih, zakaj pride do SIDS-a (sudden infant death sindrom - sindrom nenadne smrti otroka).

Najbrž sem zaradi svojega antropološkega ozadja tudi v primeru Emily Oster opazila blago pristranskost njej ljubšim odgovorom in zaključkom. A vsak človek je pristranski.

Mayo Clinic Guide to a Healthy Pregnancy

Avtorji knjige so zdravniki in strokovnjaki zaposletni na Mayo kliniki. Knjiga poda generalne informacije, kaj se dogaja z ženskim telesom in s plodom iz tedna v teden. Podrobno opiše proces rojstva in carskega reza in je odlična knjiga za zavedanje generalnega stanja svojega telesa. Jaz sem jo brala sproti, ko pa sem opazila kakšno spremembo na mojem telesu, sem preverila, če je skladna s pričakovaji (ki seveda lahko odstopajo).

The Postnatal Depletion Cure: A Complete Guide to Rebuilding Your Health and Reclaiming Your Energy for Mothers of Newborns Toddlers and Young Children

V knjigi avtor Oscar Serrallach, Avstraljski psihoterapevt, opisuje zakaj pride do postnatalne izčrpanosti in kako jo zdraviti s pomočjo makro in mikro nutrientov, meditacije in športa. Za efektiven izogib izčrpanosti, ki lahko traja tekom otrokove mladosti je potreben test krvne slike, da je terapija kar se da natančna. Priporoča pogovor z dietetikom, ki se ukvarja z nosečimi ženskami in ženskami z otroci, medtem, ko knjiga do neke mere služi tudi kot samopromocija.

Za dodatna vprašanja o knjigah mi brez zadržkov pišite.

Nosečnost in šport

Kot resna plezalka (7a) sem se od začetka nosečnosti spraševala, do kdaj lahko plezam. Poznam nekaj profesionalnih plezalk, ki so plezale kmalu po porodu, a to so profesionalne plezalke, ki imajo za sabo ure in ure treningov. Po porodu sem ugotovila, da je tudi moje psihofizično stanje veliko boljše, kot sem pričakovala (hvala, telo!). Najti natančen odgovor na vprašanje do kdaj lahko plezam, se je iznenada končalo v mojem petem mesecu nosečnosti, ko je ginekolog diagnosticiral predležečo posteljico. To (nevarno) stanje je diagnosticirano pri 2,5% nosečnic, a le pri 0.5% tudi ostane do konca nosečnosti. V mojem primeru se je posteljica obrnila v pravo pozicijo, v nasprotnem primeru bi morala nosečnost preležati. Tako sem v 5. mesecu dobila prepoved plezanja in s tem začasno zaključila s svojo plezalno kariero.

Nekaj uporabnih strani:

Kaj sem se naučila, ko sem plezala med nosečnostjo - blog Beth Rodden, priznane športne plezalke

Nosečnos in športno plezanje - ali obstaja višja verjetnost za predčasno rojstvo?

Plezanje za dva - Dr. Keri Wallace blog, ki opiše tudi spremembe v ženskem telesu v času nosečnosti

Za noseče plezalke je na voljo nosečniški plezalni plas, ki ne zateguje prek trebuha.

Kar se tiče plezanja in športa med in pred nosečnostjo, lahko iz lastnih izkušenj povem, da ima dobro fizično stanje čudežne efekte na poporodno obdobje. Moja regeneracija je bila kljub nenačrtovanemu carskem rezu ekspresna. Četrti dan sem preživela brez protibolečinskih tablet in jih v prvih dveh tednih doma vzela le še dva krat. Za športnice je značilno, da je disatis recti - razdvojenost trebušnih mišic - bolj očitna in globlja od tistih z manj razvitimi trebušnimi mišicami. O regeneraciji v nadaljevanju.

Osebne izkušnje in namigi

Blogi in avtorji svetujejo, da se med nosečnostjo nosečnica s športom ukvarja, dokler se počuti dobro. Sama sem bila do zadnjega dne aktivna. Ko sem v 5. mesecu dobila diagnozo predležeče posteljice, sem nehala plezat, kar me pa ni ustavilo pri drugih športih. Z Nejcem sva šla na Malto, evropsko otoško državo v kateri je splav prepovedan, kjer sva najela kolesi in v treh dneh prekolesarila več kot 100 kilometrov. Zadnje dni nosečnosti, ki se je zavlekla za 10 dni, sem prehodila po 10 kilometrov, po vsakem takem podvigu pa sem spala dva dni.

6. julija je z urgentnim carskim rezom privekal na svet najin nasmejan sinček Arne. Ko sem v času nosečnosti brala o carskem rezu, me je pomirilo to, da med operacijo ne prerežejo mišic, pač pa 'le' 9 slojev, da pridejo do otroka v maternici. Bistveno - ne prerežejo mišic. Fju.

Regeneracija po carskem rezu je bila zame precej hitra. Ker med operacijo poleg otroka poberejo iz maternice tudi vse 'ostanke', je trebuh takoj po operaciji bolj splahnel, kot po naravnem porodu. Ker sem se iz porodnišnice vrnila v precej dobrem stanju, sem se kmalu začela spraševati, kdaj in koliko se lahko ukvarjam s športom. Prva dva tedna sta bila uvod v spoznavanje mojega novega telesa. Sprva sem od utrujenosti večino časa preležala v različnih pozicijah. Stopnice do najine sobe so bile dober izlet. Z Nejcem sva hodila na kratke sprehode. Prvič sem prehodila dobrih 30 korakov in se zelo počasi vrnila domov. Najin cilj je bil otok za recikliranje smeti. Cilj sem počasi, a vztrajno dosegla v prvih dveh tednih. Po tem sem začela sprehode podaljševati in pred preteklim prvim mesecem že prehodila 4 kilometrski krog po gozdu. Generalna usmeritev, ki sem jo dobila od ginekologinje je, da lahko (počasi) počnem vse, a le do bolečine. Začela sem izvajati nežno jogo, ki jo prakticiram že dobrih 10 let. Gibe sem izvajala previdno in hitro ugotovila, kateri mi še ne pašejo. V tem prvem obdobju šestih tednov sem jasno čutila šiv na maternici, bolečino pa tudi v materničnem vratu (tudi v primeru carskega reza se vse 'tam spodaj' raztegne in se mora vrniti v prvotno stanje). Po šestih tednih, ko sledi prvi poporodni pregled pri ginekologu, je bolečina čudežno izginila. Kmalu po tem sem šla prvič plezat v Napoleonico, kjer so smeri zlizane, in splezala napeljano štirko, Nejc pa me je prevlekel čez 5a, za katerega je optimistično upal, da ga bom splezala. Po povratku v centralno Slovenijo sem se s kolegico udeležila pilatesa za mamice z dojenčki, na kateri mi je naša super trenerka na Mali ulici 5 pokazala, da imam dvo-centimeterski distasis recti. Pokazala mi je vaje za krepitev globokih mišic in načinov, kako ponovno ozavestiti stisk vodoravnih trebušnih mišic - dejanje, ki ga telo in možgani med nosečnostjo pozabijo. Poslala mi je tudi video za masažo maternice: https://www.youtube.com/watch?v=Px7AqK2bBsg

Vrhnja rana po carskem rezu je danes popolnoma zaceljena, a rana še ni zbledela. Lepo je zašita. Rano na maternici čutim še danes. Medtem, ko pišem tale blog, je Arne star dva meseca in pol.

Zanimiva sprememba, ki se je zgodila v meni vezana na porod, je dojemanje mojega telesa. Med popadki in carskim rezom se me je toliko ljudi dotikalo, da se je moj um počutil kot gost v porodni sobi, na telo ga je vezala le bolečina. Ta občutek, da mi je telo posojeno, je trajalo še kar nekaj časa. Posledično sem popolnoma izgubila predsodek do golote.

Bizarna želja, ki sem jo imela prve dni po carskem rezu je, da bi govorila z ginekologom, ki me je operiral - ker je videl mojo notranjost. Arne se je rodil v porodnišnici v Postojni, kjer je osebje mirno in profesionalno opravilo cel postopek in sem hvaležna, da so bili točno tisti ljudje na moji izmeni. Žal se tale pogovor z ginekologom, ki me je operiral, ni zgodil.

Misel, ki si zasluži pogovora z ostalimi ženskami, ki so imele carski rez - ko govorim o porodu, mi je nenavadno reči, da sem Arneta rodila, ampak raje rečem, da se je rodil - v resnici so mene operirali in njega vzeli ven. Pa drugače res nimam poporodnih travm ali predsodkov do carskega reza in se ne počutim prikrajšano, ker nisem imela izkušnje naravnega poroda. Hvaležna sem za epiduralno, ki je sprva nisem nameravala vzeti zaradi varnostnih razlogov, a sem jo po 16 urah popadkov sprejela z odprtimi rokami, ne glede na možne negativne posledice (grozen enotedenski glavobol, če kateter napačno vstavijo v hrbtenico).

Največj izziv v vsem poporodnem obdobju je (bilo) dojenje - tema, ki bi si zaslužila ločeno objavo, v nadaljevanju zgolj na hitro o dojenju. Na dojenje in z njim povezane probleme opozarja veliko blogov, strani, knjig... a teh dobronamernih opozoril sama enostavno nisem vzela resno in si mislila, kaj pa je lahko to kaj groznega. To sem mislila do drugega dne po porodu, ko so me začele dojke tako boleti, da so vročinski valovi prihajali en za drugim. Hitro sem začela brati priročnike, ki jih v porodnišnici v Postojni dobiš takoj po porodu. Enkrat je bilo tako hudo, da mi je ena od sester masirala dojko medtem, ko se je Arne dojil. Problem v nasvetih vezanih na uspešno dojenje je količina raznolikih informacij - a ko dojke začnejo boleti, nimaš časa preizkušati vseh. Sama sem Arneta najprej dojila po potrebi, po prvem navalu bolečine prvi teden striktno na dve uri, po tem spet nekaj časa po potrebi, od prvega meseca naprej pa sem začela podaljševati na 2,5h, sedaj pa na tri ure, ker se je dojenček hitro in pošteno zredil. Ko me prsi bolijo, je magičen recept, ki je deloval zame to, da sem vsakič pred dojenjem skočila pod vroč tuš, po dojenju pa pod hladnega - tudi, če je bila ura 02:00. Naučila sem se spretnosti masaže dojk, ki pride prav, ko mislim, da mi bo dojka odpadla in moram nujno olajšati napetost - kar je še en recept za izogib mastitisa - masiraj in črpaj takoj, ko začutiš bolečino! Taki bolečinski navali lahko trajajo od pol dneva do parih dni. In so grozni.

Konec koncev je važno, da je otrok zdrav in mama cela. Vse ostalo je stvar volje, hormonov in finančnih zmožnosti.

Za dodatna vprašanja sem na voljo.

[berberanews]

Dab ka kacay Meherad ku taala Badhatamaha Suuqa Hargeysa

Ciidanka Dabdemiska ayaa ku guuleystay inay dabkaa ka xakameeyaan Ganacsiyo fara badan oo u dhawaa, waxaana dabkaa ciidanku ku hakiyay meheradii uu ka bilaabmay.Fooqyo dhaadheer oo ay ka mid ahaayeen Siimoodi,Telesom iyo Ganacsiyo kale ayaa goobtaa ku yaalay, dabkuna halis ku ahaa khasaare weyna geysan lahaa. Taliyaha Ciidanka Dabdemiska Sareeye Guuto Axmed Maxamed Xasan Sawaaxili oo hogaaminaya…

[runfly]

HALLUX VALGUS (izbočeni nožni palec) IN TEK

Hallux Valgus ali izbočeni nožni palec je pogosta nadloga tako pri ženskah kot moških. Na trgu boste našli polno produktov za lajšanje bolečin ali celo odpravo te nadloge. Žal je edina rešitev samo ena. Operacija.

Biti zdrav je največja vrednota. Starejši kot si, bolj se tega zavedaš. Človeško telo se z leti izrablja, peša. Če ga primerjamo z avtomobilom, starejši kot je, več težav imamo z njim. In prav tako je z našim telesom. Veliko lahko storimo sami predvsem z zdravim načinom življenja. Z gibanjem, zdravim prehranjevanjem, učinkovitim obvladovanjem stresa. Pa skočimo v tekaško telo. In ker vsako…

[nutzmouse]

Včasih, ko sonce posveti pod določenim kotom, se pretvarjam, da je vse drugače. Za trenutek se prelevim v drugo osebo, v drugo življenje in v drug vonj zraka nad mojo glavo. Tisti, Veter z Juga, ki je postal že del moje DNK v vseh teh letih. Hiša nima oken, samo tanke zavese skozi katere piha veter pomešan s soljo. Ni tistega vonja po ribičih in njihovih mrežah, samo lahkotnost bivanja. Kamen pod stopali je prijetno hladen in jaz sem čisto lahka, kot veter.

Tisti občutek mirnosti, ki sem ga imela za kratek čas lanskega avgusta. Občutek nadzora nad lastnim telesom, vsak korak premišljen in vsaka misel zaznana. Ja, vrniti bi se morala k meditaciji, manj tlačiti v svoje telo in bolj ... čutiti. Pa ne morem. Odpor, ki ga ustvarjam sama, skoraj lahko zatipam trdost telesa tega odpora.

Vrnila bi se pod morsko gladino, vsaj za tisto uro dneva. Vrnila bi se k svojim koreninam, k morju, stran od gozda, morska miška. Vrnila bi se v tisti občutek lahkotnosti. Vsaj za kak dan. Občudujem ljudi, ki potujejo. Ki pač gredo, delajo, ko potrebujejo denar in živijo življenje. Občudujem ljudi, ki so samo za milimeter stran od mojega pregiba k njim.

Vse kar bi rada je knjiga v drug svet, jezero in viseča mreža nad njim. Pobegnila bi nazaj na jezero na meji med Črno goro in Bosno, pobegnila bi danes, ne jutri, danes. Spakirala v petih minutah in samo šla. Večni pobeg iz svojega sveta. Živela bi v svetu brez denarja, skrbi zanj in ob večnem dotiku. Večnem dotiku. Večnem. Dotiku.

Včasih me zmrazijo lastne misli, o tem kako so stvari drugačne, kako je vmes med nama reka. Ni več razumevanja, da potrebujem dni, ko se nič ne premakne. Dni, ko samo sem, v lastnem telesu. Na jok mi gre, predvsem zaradi velike verjetnosti, da si probleme ustvarjam sama.

Včasih se mi zdi, da bi bilo lahko vse skupaj drugače.

[somalilandcurrentnews]

Kabsan Real Estate and Telesom Group Refutes False Accusations Levelled against their Companies

Kabsan Real Estate and Telesom Group Refutes False Accusations Levelled against their Companies

Kabsan Real Estate and Telesom Group Refutes False Accusations Levelled against their Companies By:Guled Abdi Mahir The deputy General Manager of Kabsan Real Estate Mr.Abdiwahab Haji Ali Ahmed has distanced his firm and Telesom Group from a court case brought against the two companies pertaining a land they are constructing modern mansions in Hargeisa. Kabsan Real Estate had already started…

[haldoornews1]

Shirkada Isgaadhsiinta Casriga ah ee Telesom oo Shir Caalami ah Magaca Somaliland kaga qayb gashay + Sawiro

Shirkada Isgaadhsiinta Casriga ah ee Telesom oo Shir Caalami ah Magaca Somaliland kaga qayb gashay + Sawiro

Hargeysa(Haldoor News):- Shirkadda Telesom Waxay Ku Faraxsan Tahay Inay Magaca Somaliland Kaga Qayb Gasho Shalay, Salaasa, 23 Nov, 2022 Shirka Caalamiga Ah Ee Ganacsiga Afrika (Africa Business Forum – 2022), Kaas Oo Uu Sannad Walba Qaban-Qaabiyo Dalka Taiwan, Gaar Ahaan Bureau Of Foreign Trade (BOFT), MOEA, TAITRA Iyo Africa Taiwan Economic Forum (ATEF). Shirkan Waxa Lagaga Hadlayay Hayaanka Iyo…

[toticiklist]

21. dan, četrtek, 30. 7. 2020: Gijon-Ribadeo, 155 km.

Sedaj se že toliko poznam, da ko se zjutraj oz. dopoldan vsedem na kolo in naredim tistih prvih nekaj obratov, točno vem, ali bo dan dober, ali klavrn. In pri včerajšnjem izvajanju rituala prilagajanja riti in počasnemu segrevanju nog, sem začutil, da me nič ne bo moglo zaustaviti. Saj me tudi ni smelo, etapa je bila namreč dolga in zahtevna, za nameček pa so se vsi asturijski vremenarji prejšnjo noč očitno tako nažgali, da se jim je zasvetilo in so sklenili, da bi pa naj naslednje jutro vendarle posijalo sonce izza oblakov. Ko sem stal v dolini in gledal vršace z dolgo sivo brado, ki je prekrivala celo nebo, sem vedel, da bom lahko srečen, če bom na Covadongi videl vsaj kravji drek na cesti, čeprav sem nek žarek upanja še vedno imel v sebi, da se bodo oblaki na vrhu umaknili vsaj za par dobrih fotk, kot na prejšnjih vzponih.

Po uvodnem segrevanju na dokaj prometni glavni cesti, sva z zlatolasko kmalu zavila s poti, na ozko cesto, ki je vodila v srce džungle. Znašla sva se povsem sama, v tišini, ki sta jo prekinjala zgolj veter in bučanje potoka. Zdelo se mi je, kot da s čolničem počasi plujeva po reki skozi vlažni amazonski pragozd in čakava, kdaj bo priletela kakšna puščica iz zasede. Cesta se je nežno začela vzpenjati, megla se še ni spustila do nižin, zato so se kmalu začeli izrisovati okoliški hribi. Vladala je popolna spokojnost, nobenih duš naokoli, bilo je, kot da bi bogovi vrgli siv obroč okoli gore, da se ne bi širila in si človek sploh še ni drznil stopiti v to divjino. Bila sva popolnoma sama, noge so začele plesati, srce poskakovati in vzpenjala sva se s takšno lahkoto in mehkobo, kot slikar s čopičem potegne črto po platnu. Kot, da bi bil ta trenutek rojen za naju, bila sva sklenjena v objem, ki ga nobena sila ne more razdreti, kot Klimtova ljubimca, pod zlatim plaščem. Vse okrog naju - zeleno morje, brezmejno kot ocean, v daljavi žarek božanske svetlobe pade na goro, ki se zasveti kot svetilnik sredi meglene gladine. To so bili najbolj navdihujoči trenutki celotnega potovanja, vsak krik se tukaj zaduši v gostih krošnjah, noben človeški pogled te ne uzre, izgubiš se v bremejnosti vesolja in hkrati postaneš njegov nenadomestljiv člen. Ko čutiš moč v nogah, ki ti daje samozavest, ko ne čutiš bolečin ali lakote in imaš popoln nadzor nad kolesom in telesom, povrhu pa te okolica obdaruje s svojimi panoramami in mirom, postane kolesarstvo čaroben šport, ki mu ni enakega.

"Zlatka, si pripravljena? Do vrha se ne ustavljava...", ji naznanim pod vznožjem v Covadongi, ko začutim dinamit v nogah. In tako je tudi bilo. Kljub trumam turistov, ki so se odločili za lažjo pot, z avtobusi in taksiji po ozki cesti, dežju, ki je dodatno močil že tako popolnoma vlažen zrak, mrazu, ki se je krepil, ko je vsa voda stekla za hrbet in v kateri je rit plavala ves čas, odsekih, kjer se naklon po dva ali tri kilometre ni spustil pod 10%, gosti megli, v kateri je pogled segel do zgolj 20m in kravam ter kozam, ki so ležerno prečkale cesto, sem po dobri uri stal na vrhu in si v tej neskončni sivini predstavljal jezera in gorsko idilo, ki jih obdaja. Gledal sem vse te turiste in se načudil. Hodili so po poteh, fotografirali, se zbirali na panoramskih točkah in navdušeno opazovali to čudo narave. Ali vidijo nekaj, česar sam nisem sposoben? Ali se jim razodevajo vse te lepote, medtem, ko sam tavam v megli? Ni mi bilo jasno, notranji glas pa mi je pravil: "Zgini s te gore, čimprej." Zato sem hitro spil "un americano" in se podal v ... nič. Kmalu sem postal tako premražen in prezebel, da prstov, ki so stiskali bremze, nisem več čutil. Vsa voda, ki se je zbirala na moji koži, je zaledenela in me družno z vetrom tako mrazila, da sem se začel tresti. Predse nisem videl nič in zavedal sem se, da se ne smem obotavljati, sicer bo po meni. V dolini sem zavil v eno izmed gostiln, se skušal pogreti s piščančjo juho in vročo vodo, a ni šlo. S tresočo roko sem dvigoval žlico za žlico, pogled je bil okamenel, a vseeno dovolj priseben, da je iztisnil iz sebe tistih par španskih besed, ki so pričarale polno mizo. Potreboval sem kakšno uro, da sem vsaj malo prišel k sebi in čakalo me je še dobrih 80 kilometrov, še en enourni klanec, in, za sladico, ker si pač ne morem pomagati, ko načrtujem poti- dvokilometrski vzpon po ozki vinski cesti, z rampami čez 20%, in mokrim listjem po asfaltu, da se zadnje kolo zavrti v prazno, ter nikoli umirajoče upanje, da je soba v mestu še prazna. Ampak na dober dan, kot je bil včeraj, so to zgolj prdci, ki neslišno izginjajo v vetru.

Ko sem danes stopil na pedala, sem vedel, da je zajec pokuril baterije. Moje telo je ostalo prazno, nobene moči, nobene volje, počasno drgnjenje verige čez hribovito pokrajino, psihična tortura, pri kateri se ti sama cesta reži v nos, ko te pošilja gor in dol, znova in znova. 150 kilometrov sprintov. Čakam, da se prikaže kak norec, da me zbije z avtom, me s kolesom vred zabriše v skale in odbije v morje, da me odreši muk. "Buen camino" slišim vedno znova... ne da se mi več, ignoriram jih, delam se, kot da jih ne slišim, ostanem tiho. Razmišljam o nalepki s prekrižano školjko, ki bi si jo zalepil čez čelado, da bodo končno enkrat za vselej dojeli ... pizdim čez cesto, kolo, hribe, romarje, sebe ... Naj cela Asturija ve, kje je Balkan! Ustavim se na pečini. "Se sploh zavedaš, kje si? Si pogledal to obalo, te skale, te divje valove, to brezmejno obzorje? Čutiš in vidiš vse to, ali si prišel igrat mučenika, za bogvekoga?" Tišina, ki govori. Rezerviran hostel, do osmih se moram pojaviti tam. Gledam uro, kilometre... ni šans...vklopim rezerve, za katere še sam nisem vedel, da obstajajo, vozim kot obsedenec.... to je zgodba za kdaj drugič. Prispel sem. Ne, nočem štemplja! Morda kladivo, ali revolver. Topel tuš, sekret, večerja na mizi, ledena voda v grlu. Vse je na svojem mestu. Jutri bo krasen dan.

[mandalatemple]

MENSTRUALNI CIKLUS - MOJ RITUAL OB KONCU . Imam srečo, ker imam zelo redko mučne menstruacije. Resnica pa je, da nisem oboževala te ženske realnosti, ker nisem ljubila in spoštovala svojega telesa. . Danes je drugače, druga Jana, ki obožuje svoje telo in ga zvesto posluša. . Poskušam živeti s svojim ciklusom, z energijo vsakega dneva v njem. . Danes je zadnji dan čiščenja in vesolje mi je poslalo tako intenzivno sporočilo, da naj skupaj s telesom prečistim tudi vse ostalo v meni, kar mora oditi. . Naredila sem preprost ritual: * vroča kopel, * sveča, * čiščenje s soljo, * meditacija z malo in mantro, * vizualizacija, da sedim pod slapom bele svetlobe, ki iz mene izpira, kar odhaja. . Če te zanima še kakšna podrobnost, vprašaj. In predvsem: POSLUŠAJ SVOJE TELO, JE POLNO MODROSTI, LEPO, ČUDOVITO! . . #selflove #selfcare #selfdiscovery #metime #cleansing #ritual #meditation #mala #visualization #healing https://www.instagram.com/p/CHkhO57FbD4/?igshid=1odpk651kdmyc

[saxafimedianetwork]

ZAAD Purportedly Dictating Remittance Platforms

The @Telesomcompany, the #Somaliland #CentralBank, @slmofd, & @Presidencysl_ have all not spoken about the dispute & have not provided a written statement as of yet. @WorldRemit @OfficialPaySii @Hormuud #Zaad @Transfer_Galaxy @Ismail_WR

Continue reading Untitled

[tayosamenews]

Xukumadda Somaliland Oo Muddo Kooban U Qabatay Adeegyada ZAAD iyo E-Dahab iyo Arrimo Xaasaasiya

#Xukumadda #Somaliland Oo #Muddo #Kooban U #Qabatay Adeegyada #ZAAD iyo #E-Dahab iyo #Arrimo #Xaasaasiya

Hargeisa (Tayosame News) Xukuumadda Somaliland ayaa la sheegay in ay shirkadaha Ku shaqeeya Nidaamka Lacagaha Elektaroonigga ah ku war gelisay in ay muddo kooban ku joojiyaan isticmaalka Lacagta Doollarka ah ee Moobilada loo adeegsado iyaga oo lagu amray in ay muddo 10 maalmood ah ku hir geliyaan heshiiskii hore xukuumaddii hore ee Somaliland iyo shirkadaha TELESOM Iyo Dahabshiil u wada galeen ee…

[thelonelyghostinyourattic]

zgodovino se učim da ne ponavljam vaših napak

ne padem na vašo propagando, zato protestiram

debatiram vse kar je proti meni (?)

oklepnike z golim telesom blokiram

[somalilandcurrentnews]

Could the Republic of Somaliland be creating its own Stock Exchange?

Could the Republic of Somaliland be creating its own Stock Exchange?

As we all know the Republic of Somaliland is unrecognised and there have been only a handful of investors other than the Diaspora. Majority of the big companies in Somaliland such as Telesom & Sompower are made up of private equity shareholders that have come together to invest in these companies. These business owners (Shareholders) receive their share of profits every month (Dividends).…

[haldoornews1]

Shirkada Telesom oo ku Wareejisay Gudida Culimada Suuqa Waaheen Lacag $500,000 oo ay balan qaadeen+Sawiro

Shirkada Telesom oo ku Wareejisay Gudida Culimada Suuqa Waaheen Lacag $500,000 oo ay balan qaadeen+Sawiro

Hargeysa:-Shirkadda Telesom oo Guddida Ganacsatada iyo Culimada ee Gargaarka Suuqa Waaheen Guddoonsiiyey Nus malyuun Dollar ($500,000) oo ay bixiyeen Shirkaddaha Telesom Group iyo $100,000 oo shaqaalaha weynaha Telesom ku deeqeen.

[saxafimedianetwork]

Somaliland Business Leaders Raise $8M To Rebuild Waaheen Market

#Somaliland #business community members #raised $8M in #OneEvent to #rebuild the #WaaheenMarket which a huge #fire destroyed on April 1, 2022, wiping out an estimated 5,000 small, medium & large family #businesses & therefore devastating the local #economy. #HargeisaMarketFire

(more…)

[alexanderplencner]

Aj vy sa bojíte výťahov?

Aj vy sa bojíte výťahov? Občas sa mi o nich sníva. Nastúpim do výťahu a klesám. Výťah nezastaví na prízemní, ale pokračuje nižšie. Do podzemia. Mám strach. Kabína s trhnutím zastane. Na dverách z vnútornej strany svieti červená päťcípa hviezda. Otvorím a pokračujem temnou, úzkou chodbou. Zrazu mi cestu zablokuje obrovská mužská ruka. Od zápästia až po končeky prstov vypĺňa celý priestor. Nedokážem ňou pohnúť, ani prejsť okolo nej. Ruka ma odvedie naspäť k výťahu. Stlačím tlačidlo a kabína sa pohne smerom hore. Úľava. Šieste poschodie. Siedme. Ôsme. Moment...! Výťah stále pokračuje, vyššie a vyššie. Hrdlo mám stiahnuté, kolená sa mi chvejú. Nakoniec sa dvere otvoria. Dívam sa na planétu Jupiter. Výťah ma vypľuje do vesmíru, padám do všetkých strán naraz.

Čo znamenajú sny o výťahoch? Je to obraz našich ambícií? Je to symbol ľudskej mysle? Neviem. Ale viem, že v tú krátku cestu výťahom je človek vystavený okamihu bezmocnosti. Na malú chvíľu je len fyzikálnym telesom prenášaným z bodu A do bodu B. Čo ak sa dvere nebudú dať otvoriť? Čo ak sa kabína výťahu odtrhne a spadne so mnou dolu? Zo všetkých výťahov sú najhoršie tie, ktoré sú v domoch s vysokými stropmi. Nevieš, čo je to strach, kým si neuvedomíš, že výťah sa môže zaseknúť aj na mieste, kde oproti kabíne nie sú žiadne dvere. Ako ťa odtiaľ vyslobodia?

Sny sa niekedy zvyknú plniť a to sa stane aj mne. Raz sa zaseknem s klientmi v sklenom výťahu v Rusovciach. Kabína nemá vetranie. Sme na seba úplne natlačení. „Údržbár príde o desať minút, býva v Rajke!“ povie nám recepčný a zmizne. Osamieme. Stojím úplne vzadu. Vzduch oťažieva, sklá sa rýchlo zarosia. Nemôžem sa pohnúť. Dochádza nám kyslík. Neviem, čo by sa stalo, keby naši klienti neboli chlapci z výroby. Šikovne rozobrali dvere zvnútra a my sme sa dostali von.

Odvtedy mám pred výťahmi ešte väčší rešpekt. Nie vždy sa dá na ne úplne spoľahnúť. Občas zastanú na neexistujúcom poschodí. Občas ťa zavedú na hrozivé miesta v tvojom vnútri a stoja tam dovtedy, kým nespoznáš všetky kúty vlastnej úzkosti.

No možno je to dobrá skúsenosť. Tlačidlá, ktorými sme vyplnili svoj životný priestor, sú občas neposlušné. Pripomínajú nám, že opakom technológie nie je príroda. Ale náhoda.

Čoho sa bojíte vy?

Digital collage  © Alexander Plencner, 2021.