#skoraj pol treh

[besedar]

beseda dne: nehánje (delo, življenje, prizadevanje)

še zlasti v besedni zvezi "dejanje in nehanje"

etimologija oziroma moja ugibanja:

1.) SSKJ na kvadrat navaja néhanje in nehánje pod dvema različnima iztočnicama, kar bi ponavadi pomenilo, da gre za dve rezlični etimologiji! AMPAK! Primerjajmo z njihovim vnosom za navijati (navijati kot vrv in navijati kot za nogometni klub, ki ju da pod isto geslo kot dva različna pomena iste besede. Etimološki slovar pa pove, da pride viti v prvem pomenu iz indoevropske baze *u̯ei̯h1- (oviti, zaviti ...), viti kot tuliti je pa onomatopeja). Ne ravno ista situacija, ker je samostalnik že še isti, samo spol ima dvojen: nrav, ki jo navede pod dvema različnima gesloma. No, dobro, zaradi spola, naj jim bo, ampak vseeno. S SSKJ-jem na kvadrat se ne razumeva vedno fantastično, zato jih mogoče obsojam malo strožje, kot si zaslužijo.

2.) Kakorkoli že! V Snojevem etimološkem ni zaslediti kakšnega posebnega nehánja. Tudi v drugih slovarjih na franu niti ni — kar opazimo, je v resnici to, da se nehánje v zgoraj navedenem pomenu pojavi samo v SSKJ-ju na kvadrat in pravopisu, v starejših slovarjih pa ne, se pa naglas v njih označuje na drugem zlogu, samo da pomenijo (pre)néhanje:

Z razlogom podajam tisto Hipolitovo kartico, kjer se nehánje pojavi v nominativu in ne v genetivu, da ne bi prišlo do pomote zaradi kakšnih premičnih naglasov ali česa podobnega. Mimogrede, vem, da vas vse zanima, ampak mislim, da je Hipolit moj najljubši slovar vsaj konceptualno. Ni izredno praktičen, to ne, mi je pa zelo všeč, da se je nekomu zdelo vredno besede zbirati, pisati in prevajati na roko. Sorodna duša!!

3.) Na hitro preverim Wiktionary, če se zasledi kakšen drug slovanski jezik, ki bi ločil néhanje in nehánje, po možnosti s priročno etimologijo zraven. Ne najdem ničesar takšnega, je pa res, da gre tukaj vedno (vsaj pri meni) na srečo in po posluhu, ker moram ugibati, kako bi se črkovalo.

4.) Pogledam Glonarja, kaj imaj kaj povedati. Na strani 252 (v pdf-ju oz. na strani 236, če gledaš oštevilčenje, kakršno je v slovarju) najdem pravo: nehati — jenjati, končati se; vojska neha; vse se bo enkrat nehalo; — pustiti: nehati od greha; — dejanje in nehanje; — nehavati.

Kaj nam pove torej to? No, če prav razumem, je nehánje malo ločeno tako od končati se kot od nehati, vsekakor pa je pod istim geslom, ne pod kakšnim čisto iks, ki bi nakazovalo obstoj neznanega glagola nehávati.

5.) Imejmo torej to v mislih, ko postavimo svoji hipotezi. Obe izhajata iz tega, da je nehánje v zgornjem pomenu prišlo iz pomenskega prenosa: nekaj, kar se neha -> nekaj zaključenega, nekakšna celota (zelo verjetno povsem zgrešeno izhodišče).

6.) Hipoteza A, ki jo v resnici zavračam, a mi je prva prišla na misel: najprej se je reklo néhanje, a se je naglas zaradi rime dejanje — nehanje prestavil na drugi zlog.

7.) Hipoteza B, ki se mi zdi verjetnejša: najprej se je reklo nehánje, verjetno tudi neháti. ... Ura je petnajst čez dve, ampak tole moram malo bolj raziskati, čakajte:

7.1) Gledam Hipolita. Konsistentno naglašuje neháti, tudi v osebnih glagolskih oblikah: je nehál, je nehála, vojska nehà. Edina oblika z naglasom na prvem zlogu, ki jo zasledim, je velelnik: néhaj.

Miniaturna teorija: je mogoče, da je velelnik vplival na naglas ostalih osebnih glagolskih oblik? Ker ima takšne vrste pomen, ki se pogosto uporablja v velelniku? (nehaj s tem, nehaj z onim ...) Primerjaj z razvojem poklasične latinščine v romanske jezike: samostalniki za osnovo, iz katere se razvijajo, jemljejo večinoma akuzativ, ki se uporablja pogosteje, razen pri samostalnikih, ki se nanašajo na žive osebe (sestra, brat, oče ...), kjer se je pogosteje oz. pogosto uporabljal vokativ. (Tam je potem osnova vokativ oz. "nominativ" — ista oblika.) Seveda gre pa lahko tudi za dialekte. Dialekti mi sploh ne grejo in še sanja se mi ne, kako bi se začelo to preučevati. Najbrž z jezikovnim atlasom ...

7. - nadaljevanje) Najprej se je torej reklo neháti, potem se je naglas prestavil. Pod vplivom novega naglasa pri glagolu se je na novo naglasilo tudi néhanje. Stari naglas se je zaradi rime ohranil le še v besedni zvezi dejanje — nehanje. Rime, asonance, ustaljene besedne zveze in podobno pogosto ohranjajo starejše besede ali oblike besed, lahko bi se zgodilo tudi tukaj ...

[toticiklist]

13. dan, sreda, 22. 7. 2020: Montréjeau - Lourdes, 120 km.

Ne vem glede vas, ampak sam nisem nek velik "believer" v dobro ali slabo karmo, ker menim, da se v naravi nič ne zgodi po naključju in se VSE v mojem/vašem/našem svetu dogaja točno na tak način, kot smo določeno situacijo pripravljeni sprejeti, oziroma kot film, ki si ga v glavi zavrtimo še preden se nek dogodek sploh zgodi - ki je, ko se zgodi, iz naše perspektive nič drugega kot odraz našega psihičnega stanja, po domače volje, razpoloženja. Da dam primer - ko v neusmiljenem, neprekinjenem ritmu pol dneva vrtiš pedala, se ob tem pražiš kot čebula na malem ognju in te v nekem trenutku prime lakota, da bi požrl prasca, te žene samo ena stvar - ena življenjska potreba. Ko se v tisti sekundi ustaviš v lepem mestecu, v dobri veri, de se bo nekje že našel kak lokal, kjer pečejo tudi nekoč žive stvari z dušo in dajo za prilogo še kaj zelenega, in šokiran ugotoviš, da pa se grejo ti ljudje ob treh popoldne sieste, da je vsak najmanjši kotiček v mestu "ferme", prekleješ vse francoske matere, se spomniš, da je za Francoza vse, kar se ne oglaša po francosko, kot žabje kvakanje, da je Francoz kriv, da ti je zaprl vrata in si moral v pekarni pogoltniti tri poceni panine s piščancem in mocarelo, ki ti že silijo iz vseh lukenj po telesu in da si se zaradi taistih Francozov tako nalil vode, da si se na kolesu počutil kot dobri stari volk, ki je ravnokar snedel sedem kozličkov in se nameraval zlekniti v babičino posteljo. Takšnih in drugačnih možnosti podzavestnega podleganja udobju valjenja krivde na prvega, ki ga zagledaš, je na tovrstni poti res ogromno, in če bi se kot pravi Slovenec odločil svojo pot sprejemati na tak način, bi se imel zares, zares lepo. Ampak kar bi mi ostalo skritega, bi bila pristna človeška dobrota, ki ne razlikuje med jezikom, narodnostjo, religijo ali barvo kože, ta dobrota, ki ti priskoči na pomoč, ko se ti pred očmi pojavi slepa ulica, Francoz, svetovljan, ki krasno govori angleško, se spozna na kolesarske nezgode in ti povrhu s svojim dobrosrčnim glasom pove: "It's good, you asked for help.", ali Francozinja, ki te kljub jezikovnim preprekam in kljub temu, da je njena prikupna kantina še zaprta, premočenega in zadihanega v divjem nalivu sprejme, ti ponudi kavo, ti nalije vode in ti uspe priskrbeti kosilo, po katerem se ti bodo še naslednji dan cedile sline...ali kolesarji, Francozi, ki ti na cesti namenijo pozdrav, z besedo ali kretnjo roke, saj se jim že svita, v katero smer te vleče... Na koncu je odločitev, kako bom sprejel nek trenutek, samo moja - se bom zavedal, da sem bil kreten, ker sem te častil, ko si mi postregel s polno mizo, a te obenem dajal v nič in te preklinjal, ker mi nisi ponudil moje najljubše pijače? V hladnem in mokrem kampu, v zanikrnem hotelu, v pasji vročini ali stoletnih neurjih, v "čudnih" ljudeh in njihovih čudnih navadah... in nenazadnje lastnih slabih odločitvah, lahko vidiš problem - in nikoli se ne boš povzpel na vrh in nikoli ne boš videl dna.

Ko sem včeraj zapuščal Carcassone in se podajal v njegovo gričevnato zaledje, sem se počutil, kot da sem črta, ki plava po Van Goghovi sliki. Kot osamljen oglednik z Marsa sem lahko opazoval rumeno pokrajino, ki je delovala, kot da je človek pustil za seboj vse, kar ima, in se kar naenkrat odločil, da zapusti Zemljo. Prekrasne panorame so me spremljale po poti, ko sem se mukoma prebijal čez vrh enega klanca, pa naslednjega in naslednjega....Kam so ti prizori spokojnosti in sreče izginili do večera, ko sem se bolj ukvarjal z vprašanjem, kdo je kriv, da sem naredil dodatnih 15 km in da moram spati v dežju pod tanko plahto? Kako sem lahko spet dopustil, da je moj bes zasenčil vso dobroto, ki mi jo je ta dan namenila narava?

Danes sem se kljub dežju zbudil suh in spočit. Vzel sem si svoj čas in se celo obril, kot da grem na zmenek - pa saj sem šel na neke vrste zmenek. Zadnje čase se tako ali tako raje pogovarjam z gorami, kot s Francozi. Potem, ko sva z dobrim možem Guillaumom rešila problem z gumo in sem se, zdaj že tradicionalno ustavil v prvi pekarni (tokrat brez rogljiča!!!), je bila ura že spet skoraj poldne. In Tourmalet se sicer zaključi s Tourmaletom, ampak do njega je potrebno najprej priti, in to tako, kot je meni najljubše - čez hribe z ozkimi cestami in dvomestnimi nakloni, kjer si v prostem času krave brusijo kopita... Ko se mi je zdelo, da se cvrem v krušni peči in sem počasi drgnil najmanjši zobnik, mi je postalo jasno, da bom danes splezal na sveto goro kolesarstva. Na goro, ki so jo v svoji eni in edini prestavi žulili prvi gladiatorji Toura pred zdaj že krepko čez 100 leti. Imam jekleno voljo in preklemano močne noge. Noben hrib ni prestrm, predolg ali prezahteven. Danes me nič ne ustavi, niti siva oblačna krona, ki so si jo ob spremstvu rahlega vetra nadeli vrhovi. Prvi kilometri vzpona so zelo hvaležni, počasi te masira, ti pripravlja teren, ob cesti te spremlja glasba, ob kateri navdušeno zaplešeš, s Pacom na kitari in Mario na vokalu, medtem, pa se je dal Vsemogočni za vsak slučaj že prej pribiti na križ, ko je videl kam se podaja ta zmešani avanturist. Sam vzpon morda res ni najtežji ali najdaljši, ampak te kljub vsemu priklene na cesto. Zadnjih 10 kilometrov se povprečni naklon ne spusti pod 8,5%, na kar te prijazno opominjajo table na vsakem kilometru. Tukaj, Zlatolaska, tukaj se bova ustavila. Moram ujeti ta razgled, preden se usuje. Prizori, kot jih ponuja le malokatera cesta, ob katerih se ti zaskočijo usta, ob katerih bi rad bil del mahu, ki raste na skali tam čez ali kaplja v tistem veličastnem slapu, ki teče čez skoraj navpično pobočje. Ustavim še pri tabli za 3 km, da pofotkam - oblake, in pocuzam ta gnjusni kofeinski gel, ki mi je še ostal. Klanec ne popušča, za ovinkom se prikaže tabla za zadnji kilometer, pred mano se izrisuje vrh - in naj me vrag pocitra, Zlatka, da je obsijan s soncem. Težko opišem zadnji kilometer na takšnem hribu, v takem čustvenem trenutku, nekomu, ki se še ni znašel pred podobnim izzivom, ali pa je komaj na poti do tja. In mislim, da je prav tako. Takšne osebne izkušnje niso namenjene ubeseditvi, saj bi vsaka beseda, s katero bi jih poskušal nekako približati poslušalcu, izkrivila njihov dejanski pomen, moč in lepoto, ki jo je v tistem trenutku izkusil doživljatelj. Če bi mi v tistem trenutku na cesto postavili zid - bi ga preplezal, znova in znova. Pred mano se ob cesti ustavi ovca, se razkorači in uščije. "To je za srečo, za zadnje metre," mi prišepne, ko me pogleda čez hrbet, da se prepriča, ali sem jo zares videl. Ta planina je tvoj sekret, ti si njena gospodarica, klanjam se ti!

Zadnji ovinek, Zlatka. Uspelo nama je, spet sva na vrhu! In z vrha se razodene vsa poezija stvarstva. Spustim pedala, se na rahlo oprimem zavor in se prepustim njenemu toku....

[gorindol]

slo24.run

24 urni tek na Bonifiki v Kopru. Štart pa prikladno na dan norcev.

Začnemo ob petih popoldne. Na štart se pripeljem direktno po službi. Vzamem štartno številko in počakam na štart. Potem tečem… krog za krogom. Vmes tudi dežuje, a ni prehudo. Po dobrih devetih urah si vzamem prvo pavzo. Za dvajset minut se usedem v avto. Zamenjam tudi superge. Potem sem spet na stezi. V dveh urah naredim deset kilometrov in grem na drugo pavzo. Tokrat v avtu sedim skoraj uro in pol. V naslednjih treh urah naredim še petnajst kilometrov. Do konca je še slabih deset ur. Vmes še parkrat počivam, še enkrat zamenjam superge, se preoblečem in odtečem še maraton. Vali pride enkrat po dvanajsti in par krogov narediva skupaj. Dvajset minut dokonca vodilni na tekmi postavi nov državni rekord na 24 urnih tekih. Ta zdaj znaša 257,13 km. Jaz, na sedmem mestu, končam s 145,42 km. 

[zabenundfliegen]

Dan kufrov in dan po njem // junij 2019

“Mami, meni mi je všeč, da hodiva na Velenje. In tudi mi je všeč moj smetarski tovornjak,” mi reče Kalin nekega jutra, ko že odštevava dneve do poleta v Velenje. No, letela bova v Treviso, pa ne bodimo malenkostni. “Kalin, katero igračko boš vzel na letalo?” “Bom vzel mojo pištolo!” Razložim mu, zakaj to ni najboljša izbira. Razume. “Potem bom pa vzel Gušterja, da lahko streljam z njegovim repom!” Gušter je rdeči gumijasti kuščar, mestoma uporabljan kot frača; pospraviva ga v Kalinovo ročno prtljago – nahrbtniček v obliki prijaznega sivega tigra. Poleg Gušterja Kalin izbere še plastičnega tiranozavra, vrtavko, rumen dirkalni avto s smrtno glavo, starinsko zbirateljsko rumeno rusko milicijo, žogo skokico, lesen fotoaparat z objektivom s kalejdoskopskim efektom, knjižico z okenci “Avtomobili in tovornjaki” v bolgarščini, zgoščenko Steppenwolf (njegov trenutno najljubši komad za vožnji z avtom je “Born to be Wild”) ter breskov sok (otrokom je čez letališčne preglede dovoljeno nesti tekočine).

“Saj nimata več rajzefibra s toliko letalskimi izkušnjami?” me zjutraj na dan poleta vpraša sestrična. “Seveda ga imava. Človek ni nikoli dovolj izkušen, da ne bi imel rajzefibra.” Ponoči skoraj ne spim, zbudim se že pred sosedovimi kokoškami in petelinom. Tudi Kalin, ki ga moram za šolo skoraj po pravilu zbujati, prihlača v spalnico nenavadno zgodaj.  “Ajde, mami, greva na letalo!” (Tako sicer že ves teden, le da mu tokrat končno lahko odgovorim: “Ajde, greva!”)

Rajzefiber me vedno zgrabi dva dni pred poletom. Takrat začnem pisati spisek z opomniki, takrat nakupim še zadnja darila in tudi že kupčkam. Dan pred odhodom želim imeti kolikor se da prazen, takrat pakiram in kadar za dva (zadnja tri leta predvsem za dva), se moram dvojno osredotočiti.

Kalin na (njegov) zadnji dan šole domov prinese vsa svoja čudovita dela poletnega trimestra ter šolsko darilce – milne mehurčke, čokoladno napolitanko kanarske izdelave ter majhno napihljivo orko. Med drugim mi pokaže fantastičen avtoportret, kjer se ne upodobi več kot glavonožca temveč kot osebico s trupom, bujno pankovsko frizuro in resnim pogledom. Narisan je s črno barvico, seveda. (Okrog Novega Leta sva, kot v tistem času malone vsak dan, z vodenimi barvicami slikala ognjemet. Kalina sem vprašala, katere barve bo izbral za veselo eksplozijo. Odločil se je za črno. Narisal je torej črn ognjemet, jaz pa sem dodala roj pisano vibrirajočih drobnih zvezdic.)

Ko se Kalin po pol pleskavice, pol avokada, treh trdo kuhanih prepeličjih jajčkih, par požirkih kefirja in mini lešnikovi sladoledni lučki odpravi v popoldanske Mižule Mažule, odprem steklenico ohlajene “cave” (španskega penečega vina) ter si mehurčkasto biserno tekočino nalijem v visok, ozek, kristal posnemajoč praznični kozarec. Steklenica je zelo lepa (eden izmed razlogov, zakaj sem jo kupila, kakopak). Vrat ima zavit v bleščeče ultramarinsko modro, ki se zaključi z rdečo mornarsko rutico z belim vozličastim vzorcem. Po trupu se ji preliva morje – tanke vzporedne ultramarinsko modre črte zavalovijo, ko mednje zaplove ultramarinsko moder čolnič. Cavo kupim dan pred “dnevom kufrov”, saj se poznam (vsaj glede tega dovolj dobro) in vem, kako se mi k vedno prisotnem notranjemu nemiru ob pakiranju prileže sami sebi nazdravit z nečim finim, osvežilnim in, da, alkoholnim. “Dan kufrov” mi tako nežneje in mehkeje, pa tudi bolj navdihnjeno steče od rok. Do poznega popoldneva sta zelena in siva potovalka polni oziroma kar precej prazni. Vedno znova se čudim, kako hitro sem s pakiranjem zaključila in kako malo stvari, da imam … (Bolje tako, bom vsaj imela prostor za dovoljšnjo količino slastne domače slivovke za import v mesto palm.)

S Kalinom sediva v letalu. Skozi ovalno okence opazuje, kako se hiše in avti manjšajo ter me vpraša, če se vidi našo casa blanco*. Vpraša še, ali ima tudi naše letalo tak tobogan, kot je na slikici na sedežu pred njim. Povem mu, da tudi, da je napihljiv in kot kaže, rumen. Uleže se mi v naročje in zaspi. Jaz pa začnem s pisanjem ravno tegale besedila.

*bela hiša

[peterjancic]

Kateri Šarčev minister je bil največja katastrofa?

Kateri Šarčev minister je bil največja katastrofa?

Manj kot leto in pol po nastanku vlade Marjana Šarca se od nje že poslavljamo, ker je z odstopom premiera padla. Nazadnje sem odstopu in padcu vlade Mira Cerarja (SMC), ki je vzdržal skoraj štiri leta, sem bralce Spletnega časopisa vpraševal, kdo so bili najslabši in kdo najboljši ministri. Nobenega od treh najbolje ocenjenih Šarec v svojo vlado ni povabil, je pa ministre, ki so bili na vrhu med…

[poznidezblr-blog]

POJDITE!12.o6.2018

Marko 16:15-20 Rekel jim je (Jezus): »Pojdite po vsem svetu (k sosedom, prijateljem, sodelavcem, someščanom in sodržavljanom) in oznanite evangelij (Radostno Vest odrešenja) vsemu stvarstvu!  Kdor bo sprejel vero (Jezusa Kristusa) in bo krščen (v vodi), bo rešen (odrešen), kdor pa ne bo sprejel vere (Jezusa Kristusa), bo obsojen. Tiste pa, ki bodo sprejeli vero (Jezusa Kristusa in so nanovo rojeni od Boga po Svetem Duhu), bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu (v imenu Jezus) bodo izganjali demone, govorili nove jezike (kakor jim bo Duh dajal izgovarjati), z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« Potem ko je Gospod Jezus govoril z njimi, je bil vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico. Oni (Prvi Jezusovi učenci in Jezusovi učenci danes), pa so šli in povsod oznanjali (Evangelij kraljestva) in Gospod je z njimi sodeloval ter besedo (Božjo Besedo) potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala. (V Jezusovem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, polagali roke na bolnike, da bodo ozdraveli). Danes sem se odpravila od doma malo bolj zgodaj, kmalu po jutranji molitvi. Obeta se nov, zelo vroč in soparen dan in vedela sem, da bi bilo dobro izkoristiti jutranji čas okrog osme ure, za moj običajni obhod mesta. V meni je bil prečudovit Božji mir in veliko pričakovanje, kaj ima Gospod Bog danes zame in za ljudi, ki mi jih bo poslal naproti. Do sedaj mi je dal že na mnoge načine spoznati, da se nobeno srečanje ne zgodi slučajno. Počasi sem se odpravila proti trgovini Mercator in mimo nje naprej. Danes nisem imela posta, kot prejšnjič, ko sem šla mimo prečudovite murve ob cesti, ki ni preveč obremenjena s prometom. Zato sem si danes privoščila nekaj zrelih, dišečih in okusnih murvinih sadežev. Mhmmm! Res so dobri in spominjajo me na otroštvo, ko sem si jih privoščila vsakič, ko sem šla s starši na morje

Sonce je že začelo pripekati, zato sem se hitro odpravila naprej, mimo avtobusne postaje in po stopničkah do prvega prehoda čez križišče, ki vodi na glavni most čez reko Krko. To je dejansko eden glavnih prehodov iz kopenskega dela Novega mesta, na pol-otoček starega dela mesta. Sedaj je mestno jedro v stanju obnove in po njej bo namenjeno le pešcem – mestni promenadi. Most čez Krko – glavna prometna povezava preko reke Krke mi je prijetno mesto. Pri prehodu preko njega se lahko naužijem pogleda na vedno zanimivo gladino reke – značilno smaragdno zelene barve. Najlepša je takrat, ko njeno površino kodra vetrič, ki je v tem delu precej pogost. Včasih prija – če je prevroče, ko pa je mrzlo, pozimi, pa zna biti celo neprijetno. Odkar prečkam ta most z namenom, da govorim ljudem o Jezusu Kristusu, mi je postal prehod preko njega vedno zanimiv. Ni se še zgodilo, da na njem nebi srečala vsaj eno osebo, ki nebi bila pripravljena poslušati Veselo vest, ali si želeti biti ozdravljena. Danes sem videla hoditi pred mano moškega, ki sem ga osebno poznala že precej časa in je bil pred 14. dnevi na koncertu Reka življenja. Pospešila sem korake, da ga dohitim, toda Sveti Duh me je usmeril drugam. Zagledala sem smetarja s samokolnico, s črnimi gumijastimi rokavicami na rokah, ki se je sklanjal nad smetnjak na mostu, da iz njega potegne vse odpadke, ki so jih tja odvrgli ljudje, na svoji poti preko mosta. Ustavila sem se ob njem, kajti že enkrat pred tem sem ga srečala in pozdravila, ter mu rekla: "Naj vas blagoslovi Bog za vaše služenje. Pri Bogu je vsako delo cenjeno, čeprav pri ljudeh ni. Bog vidi vašo ponižnost, iskrenost in srčnost. Bog vas neizmerno ljubi." In on mi je odgovoril: "Saj vem, da me ljubi in ni me sram opravljati tega dela. Vsako delo je častno. Bolje delati, kakor ne delati ničesar." Preden sem se odpravila naprej, sam položila roko nanj in ga blagoslovila v Jezusovem imenu. Vem, da je bil tega vesel. Vem, da je bil vesel, ne samo da ga Bog ljubi, ampak da ga ljubijo in spoštujejo tudi ljudje. Šla sem dalje in se Bogu še naprej zahvaljevala zanj in za vse Komunalne delavce, za katere ni prevročega poletja, ne premrzle zime, da nebi vestno opravljali svojega dela. Moja pot je šla naprej mimo parka pri Domu Janeza Trdine. Tam v senci pod drevesi običajno sedijo ljudje, ki ne vedo, kam bi se odpravili v tej vročini, ljudje, ki nimajo doma, da bi se tam ohladili in živeli človeka vredno življenje. Tu včasih vidim tudi brezdomko Marijo, toda danes je ni bilo. Odpravila sem se naprej in v naslednjem križišču pozdravila gospo, ki sem jo na videz poznala in ji zaželela lep dan. Tudi ona meni. Moja pot se je nadaljevala skozi mladi drevored divjih kostanjev, ki so kljub majhnosti, s svojimi mladimi, zelenimi krošnjami nudili prečudovito senco, pred soncem, ki je vse bolj in bolj pripekalo. Lesene klopi, razvrščene pod njimi, so utrujenim sprehajalcem nudile počitek in prečudoviti mir, navkljub bližnji, prometni cesti. Ko sem šla naprej, sem videla na klopci sedeti mlado žensko. Pozdravila sem jo: "Kako prijetno si je malo odpočiti v senci in oditi naprej osvežen, naproti izzivom dne, ki je pred nami, kajne?" Pritrdila mi je. Rada imam ljudi in rada jih ogovorim, čeprav bi imela tisoč razlogov, da tega nebi storila.

Zakaj?

Ker sem pred tremi tedni v veri snela svoje slušne aparate, ki sem jih redno uporabljala že skoraj 30 let. Moja uboga mama se je morala namreč soočiti z naglušnostjo vseh svojih treh otrok in navkljub njenemu vnetemu in vztrajnemu prizadevanju, ni mogla nikoli priti do dna svojim raziskavam, od kod in zakaj naglušnost pri njenih otrocih. Edina bilka, ki se je je oklepala, ki pa ji kaj dosti ni pomagala, je bila, da je naša naglušnost nastala kot posledica cepiva za koze. Ta ugotovitev ni kaj dosti pomagala ne njej in ne nam, njenim otrokom. Torej, veliko mojih bratov in sester ima 100% sluh, a kaj, ko v svojem srcu nimajo 100% ljubezni do izgubljenih. Meni pa je moj prečudoviti Gospod, po svoji veliki milosti položil to v zibelko mojega Novega rojstva, 28.11.2001. – Ljubezen do izgubljenih. In tako grem, grem naprej v veri, da mi bo On, moj Gospod na moji poti poslušnosti dal tudi to, kar je že pripravil zame – popoln, 100 % sluh. Jezus Kristus ga je zame pripravil na križu Golgote in dovršil. Aleluja! On je rekel zame in za vsakega človeka na zemlji tam; na križu: "DOKONČANO JE!" Amen! Res je, Gospod! In ker me žene ta prečudovita nesebična ljubezen, Ljubezen, ki me brezpogojno ljubi, Ljubezen, ki je dala zame življenje, da sem jaz vstala iz smrti prekletstva in greha v novo življenje, ki ga je pripravil zame, v popolno zdravje in v popolno svobodo – moj prečudoviti Odrešenik, Zdravnik in Osvoboditelj, Gospod Jezus Kristus.

In šla sem naprej. On gre vedno pred mano, čeprav je tudi v meni, v mojem duhu, po Svetem Duhu. Moj Gospod in moj Bog, ki mi dela noge kakor košutam in mi daje stopati na moje višine. Moje merilne vrvi padajo na ljubkih krajih in moja dediščina mi je všeč. Aleluja! Dediščina, biti posoda na čast mojemu Odrešeniku, biti orodje v Njegovih svetih rokah in hoditi po poti, ki jo je izbral zame. O, kako čudovito in častno poslanstvo.

In ko sem bila pred stavbo, kjer se nahaja moje bivše delovno mesto – Krka tovarna zdravil v mestu, sem videla mojo drago brezdomko Marijo in srce v meni je poskočilo v ljubezni do nje. Ko sva se srečali sem jo objela. Danes je imela zaradi vročine na sebi samo lahko, a še vedno sintetično bluzico in krilo, na nogah zimske škornje, ter v rokah svoji dve navadni PVC vrečki porinjeni eno v drugo. Malo sva se pogovorili. Namenjena je bila v Mercator. Tam ji prijazne trgovke napolnijo vrečko z izdelki, katerih rok je pred iztekom, a Mariji to pomeni kot bi ji dali zaklad. Žal, nisem imela s seboj denarnice, sicer bi ji dala kakšen Evro. Pa drugič. Medtem ko sem se pogovarjala z Marijo, me je videl bivši sodelavec, tisti 90 letnik, ki pravi, da ima pokojnine 1.800 Evrov, a mu je vedno sproti zmanjka. Bogu bo enkrat dajal odgovor, ali je pomagal lačnim, žejnim, golim in bolnim. Jaz sem šla po eni strani, on pa po drugi strani. Mogoče se je pa le zamislil sam nad seboj. Bog daj, da res. Mestno jedro v katerega sem prispela, ima zasilne preusmeritve zaradi vse intenzivnejših del na bodočem sprehajališču in na pločnikih. Zato sem morala preko peščenega, še neurejenega prehoda. Ker sem bila v bližini Mladinske knjige, sem se odpravila v trgovino, da povprašam, če imajo kakšno Sveto pismo. Prodajalka je po dolgem iskanju le našla dva, enega z apokrifi in enega brez. Samo dva. Ker s seboj nisem vzela denarnice, sem prosila, da mi dajo Sveto pismo na stran, da pridem jutri po njega. Pot zasilnega obhoda se je vila mimo frančiškanske cerkve v ozadju in nato izza Kavarne do izhoda ob bivšem Muellerju. Nadaljevala sem pot do začetka mostu, mestnega mostu preko reke Krke. Po njem sem videla prihajati gospo, s katero sem se nekajkrat srečala, bila je celo enkrat pri meni in jaz pri njej. Počakala sem jo v senci stavbe s trgovino. Pod pazduho je imela zložljivo palico za hojo. Pozdravili sva se in se začeli pogovarjati. Ne glede na to, kako sem si prizadevala načeti temo o Bogu, je ona pogovor obračala na vnuke in običajne vsakodnevne stvari. Na koncu je le priznala, da izmoli vsako solato in vsako zelišče in da veruje v Boga, saj ga pozna že od otroštva. Vprašala sem jo: "Pa bi želela, da molim za tvoj kolk?" Pred leti je namreč imela hudo prometno nesrečo in v tej nesreči je tudi izgubila svojega moža. V najhujših tednih in mesecih njenega okrevanja, je bila njena opora, pomočnica in negovalka njena hčerka, ki se je kasneje tudi zaposlila kot zdravstvena delavka. Njen odgovor je bil, kot je odgovor mnogih pobožnih, religioznih žena in mož, ki Boga ne poznajo osebno: "Ni treba, saj jaz sama molim za to!" Na to sem ji odgovorila iskreno in direktno: "Ponos je to, ali veste?" "Če bi meni nekdo rekel to; in lahko rečem, da sem molivka in vem, da je Bog živ in da usliši moje molitve, bi si to vzela za čast in bi pristala na to, da moli zame." Ona pa je vztrajala na svojem, me v svoji samo-pravičnosti pomilovalno trepljala po ramenih in rekla: "Vem, vem, poznam vse, vse mi je jasno v glavi!" Jaz pa sem ji odgovorila: "Ne dvomim, da vam je vse jasno v glavi, v umu, toda žal, v vaše srce še ni prišlo."

Šla sem naprej preko mostu. Proti meni je prihajala precej obilna gospa, počasi in videti je bilo, da se ne počuti ravno blesteče, že zaradi prekomerne teže. Prijazno sem jo pozdravila in ogovorila: "Kako prijetno sonce, ali ne?" Ona pa: "O, ne tako zelo težko prenašam to vročino!" "No, ja, saj imate prav, res je prevroče za ta čas." In potem sem ji rekla: "Ali imate kakšne zdravstvene težave?" "Ah, kaj naj govorim", saj nima smisla. Saj ne bo pomagalo, če vam o tem govorim." Jaz pa ji rečem: "Bog vam lahko pomaga, on ve za vaše težave, bolj kot jaz ali vi sami."

Potem pa je rekla: "Joj, veste, tam po mostu prihaja moj mož, in on nič rad ne vidi, da se govori o Bogu." V njenih očeh sem videla strah in nelagodje ter popolno podredljivost. Jaz pa sem ji odgovorila: "Joj, res mi je žal, res je težko, da morate zatajiti svojo vero v Boga zaradi človeka." Malo čudno me je pogledala, v tistem pa se nama je približal njen mož in čutila sem, da je v njem duh manipulacije, kontrole in ustrahovanja. Ženska je poslušno odšla za njim, jaz pa sem prešla preko mostu in na drugi strani, stopila na pločnik. Nasproti mi je prihajal Gospod srednjih let. Šepal je na eno nogo. Pozdravila sem ga in ga vprašala kaj se mu je zgodilo, da težko hodi. Povedal je, da je imel pred leti prometno nesrečo in da ima po operaciji še vedno težave pri hoji. Jaz, ne bodi lena, sem takoj preusmerila pogovor na Boga, ki je tudi Zdravnik. In tako sva načela temo o Bogu. Kasneje se je izkazalo, da je človek dejansko ateist in da še nikoli ni bral Svetega pisma, vendar je med pogovorom izjav, da bi ga rad prebral. Takoj sem segla v torbico in mu ponudila Gideonovo Sveto pismo. Najin pogovor na mostu je trajal skoraj pol ure. Dobro, da na njem ni bilo prometa in da preko njega ni šlo veliko pešcev. In tako je povedal nekaj dobrih stvari, ki so mi pokazale, da človek razmišlja in da opazuje, ter dobiva odgovore na svoja mnoga vprašanja medtem ko opazuje "vernike". Njegov vtis je bil resnično takšen, da ni mogel dobiti trdnega temelja za svojo morebitno vero v Boga, kajti gledal je na ljudi, ki so bili pripadniki veroizpovedi, ne pa nanovo rojeni Kristusovi učenci.

Povedala sem mu in razložila razliko med religioznimi verniki in ljudmi, ki pripadajo Kristusu in so njegovi zaradi Duha, ki je v njihovem duhu. Na koncu si je zaželel, da bi se še kaj več pogovorila o tem in dal mi je svojo telefonsko številko. Tako sem ugotovila, da je po rodu iz Črne gore, živi pa na Dolenjskem. Šla sem naprej preko Kandije. Sonce je vse bolj pripekalo, jaz pa sem se veselo pogovarjala z Jezusom in se veselila za vsako osebo, ki mi jo je danes pripeljal naproti. Blagoslavljala sem jih in se veselo odpravila naprej proti domu.

Ko sem pri interni bolnišnici zavila na levo, proti Urgentnemu centru, je vse bolj "dišalo" po svežem asfaltu. Ko sem se bližala mestu, kjer delajo novo parkirišče pri Splošni bolnišnici, je postal vonj še bolj močan in moteč. Vseeno me to ni toliko zmotilo, da se nebi ustavila ob babici, ki je s svojim vnučkom v vozičku, opazovala dogajanje asfaltiranja. Ob vozičku je bil majhen bel psiček, ki me je takoj začel ovohavati in s svojim malim jezičkom lizati po nogi.

Ustavila sem se ob njih in ju prijazno pozdravila in nagovorila. "Oh, tale vročina pa res ni prijetna za nas, babice, še manj pa za majhne otroke." In prijazno je odgovorila nazaj, da je res tako. Potem sem ji omenila, da bo zvečer po vsej verjetnosti spet neurje, posebno v Prekmurju in da se bo končno ohladilo. In potem sem rekla: "Res, sprašujem se, kaj Bog letos sporoča ljudem, po vseh teh hudih neurjih in toči. Saj vi verjetno verujete v Boga?"

Ona pa je odgovorila: "Ja, nekaj pa res mora biti tam gori." In jaz, ne bodi lena sem ji odgovorila: "Tudi moj sin, čeprav sem jaz že 17 let nanovo rojena kristjanka, še vedno govori, da tam zgoraj res nekaj mora biti, sicer nebi bil več živ. In veste kaj mu jaz odgovorim?"

"Tisto čemur ti praviš NEKAJ, ima ime. To je Jezus, druga oseba Božjega trojstva. To je Jezus, ki je dal svoje življenje za naše grehe, da bi bili odrešeni po Njem. To je Jezus, ki je Bog in On je Oseba." Po tem sem malemu fantku dala traktat,  "Ali si dober človek"? Gospa, Milica, je na moje vprašanje, ali ima doma Sveto pismo, odgovorila, da ga ima. "No, potem pa preberite v Evangeliju po Janezu 14, da je Jezus Pot, Resnica in Življenje, da nihče ne more priti k Očetu, v Nebo, razen po Njem." Prijazno smo se razšli. Vem, da jo bom še srečala, saj živi v mojem okolišu. In moj obhod mesta, skupaj z Jezusom, se je s tem srečanjem, danes končal. » . . . . In učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Matej 28:20 Amen!

[borut-blog1]

05.05. Ringaroa. Ship happens!

Zadnja noc na jadrnici je za mano. 4 mesece, 11 držav, 6300 milj sem preživel na njej. Škoda, da je kapitan vsaki posadki, vsakemu članu zagrenil bivanje na njej. Vsi, tudi tisti pred menoj, smo barko zapustili prej, kot smo se bili prvotno dogovorili. Jaz le 4 dni, Jakob in Julijan, ki sta se dogovorila za Avstralijo pa 4 mesece! V vseh teh mesecih mi je le 4 krat odgovoril na moj jutranji 'good morning', (najbrz po pomoti?), nikoli pa 'thank you' ali 'please'. Le Julijan je imel to 'sreco', da se je z njim menil občasno v Francoščini, pa se to 'razvado' je opustil v zadnjih dveh, treh tednih.. Zjutraj ob 7h smo ze vsi pokonci. Hitimo pakirat, nosimo prtljago ven, v kokpit. Kapitan je ze zunaj, si da opraviti z oblizi na nogi. Julijan mu love, da gremo dol iz barke in da bi rabili prevoz na obalo. Ni bil presenecen, morda mu je se Marc kdaj povedal. 'Bien' izusti in se ne da motiti. Vsi skupaj Moramo na zandarmerijo narediti odjavo iz crew liste. Cez uro smo nazaj v luki, poslovimo se od Marca. V baru na obali, kjer smo vceraj imeli 'stab', nam punce podarijo koralde uz skoljk!! Bojda je to tradicija ob slovesu. Se nam je kar milo storilo... Zacenja se druga zgodba na tem 'Mojem popotovanju'. Ni kaj dosti razlike: Isto morje, skoraj ista druzba, barka je malo vecja, tudi kapitan je gor. 😊 Povzpnemo se na ladjo 'Mareva Nui'. Cena za 10 dni s hrano 160 eur. Pokazejo nam 'sobo', ki je na krmi, na vrhnji, tretji palubi, pod streho, takoj za krmarnico. 10 lesenih pogradov, brez madracev. Wc, tus in kuhinja sta na 2.palubi. Mornarji, posadka pomaga znositi prtljago. Zal nihce ne govori anglesko pa se kljub temu dobro razumemo. Hehe, po stirih mesecih sem se le naucil in zapomnil kar nekaj francoskih besed in fraz! Ob 14h nas Rafael, kuhar, ( dela pa se druge posle na ladji) poklice na kosilo. Pohan psanc ali riba v zelenjavni omaki, ali oboje, riz, bageta. Koliko hoces. Na polici kava, mleko, caj, kecap, majoneza, v kotu balon ledene vode. Jedilnica je majhna, miza in dve klopi, komaj za 4 osebe. Mornarji so najbrz ze pojedli, kajti lonci so ze na pol prazni. Ob 17h koncajo z delom. Zaprejo ladijski trebuh, odvezejo vrvi in .. gremo! Nocna voznja do atola Ahe, tokrat na pogradu, brez straze :))) 75 milj. Zajtrk bo ze v novi lucici!

[gorindol]

Sendvič vikend

V soboto dobrih tridest v okolici Ilirske Bistrice, v nedeljo pa dobrih dvajset okoli Golice. Tekaških kilometrov seveda.

V soboto najprej poberem Sebastjana, potem pa se skupaj odpeljeva še po Silvota. Peljemo se na Črne njive, kjer iamo namen odteči ta dolgi krog Milanje traila. Ne povem jima takoj, a za konec sem trasi dodal še res strm vzpon na Svetega Ahaca. 

Na izhodišču smo okoli devetih in nekaj minut čež že tečemo po makadamski poti, kje je tudi štart tekme. Pot poznam, sem bil tudi že na tekmi, pa še ogledno smo imeli in tudi z Amfibijo smo že bili na teh koncih. Ta kraj ima res čudovito energijo in kilometri tečejo kar sami od sebe. Že smo na prvem vrhu Mala Milanija. Nekaj ravnine, krajši vzpon in tu je najvišji vrh trase - Velika Milanja. Spet rahel spust in vzpon proti Čačetovem vrhu, a ne prav nanj, saj trasa prej odvije proti Kozleku. Na kozleku se ustavimo še pri Planinski koči, kjer imamo drugi nekajminutni postanek. Po valovitem spustu v dolino, skupaj zagrizemo v strmino Sv. Ahaca. Res je strma, a k sreči ni predolga. Ko spet pridemo do sape, nas čaka samo še spust in približno osem kilometrov ravnine do Črnjih Njiv. Seveda pa ravnina ni ravnina, saj smo se ves čas ali spuščali ali pa vzdigovali. 

Po skoraj petih urah teka nam je, še vedno hladen Stežičar , kar sam stekel po grlu.

V Nedeljo zjutraj še vedno nisem bil popolnoma prepričan, če bom res zagrizel še v strmino Karavank. A po prvi kavi, že nase vlečem tekaška oblačila, ki so še vedno rahlo vlažna od včerajšnjega pranja. Ob pol desetih že parkiram na parkirišču pri Savskih jamah, no še malo naprej, saj je avtomobilov malo morje.

Pot, ki jo izberem pa je popolnoma prazna, saj vsi ubereo najbližjo do Golice, sam pa jo mahnem čez Markljev rovt proti Ptičjemu vrhu. Malo pod vrhom se držim levo v smeri proti Krvaki in v daljavi že videim trume ljudi, ki se valijo od Koče pod GOlico proti vrhu. Hitro potegnem naprejin po treh minutah hoje okoli mene ni več žive duše. Do Planine Dovška Baba, potem srečam samo še kakšnih pet ali šest ljudi. Noro. 

Veter piha kar močno in nase dam vetrovko. Kar malo žal mi je, da nimam vsej traku, če že kape ne. A zjutraj sem pač hitel. Hodim po samem robu grebena, čisto po meji med SLovenijo in Avstrijo. Vrhovi si sledijo eni za drugim: Golica, Klek, Hruški vrh, pa verjetno še kakšen vmes. V klance hodim hitro, spuste in ravnine odtečem. Po treh urah sem že pri koči pod Dovško Babo, vrh pa je tudi že za mano. Nazaj jo uberem po spodnji poti v smeri proti Jeseniški planini in naprej proti Planini pod Golico. No tu nekje med obema planinama, se sledil napačni vlaki in naredil bonus kilometre po makadamu navzgor. Ko končno spet pridem nazaj na pravo pot, me čaka le še spust na Planino pod Golico, kjer sem najprej mislil pustiti avto, a ga zaradi gužve nisem. Zaradi tega sta me  na koncu čakala še dva kilometra teka po cesti v klanec. Bom pa drugič vedel.

[borut-blog1]

21.02. Kanal, 2.dan Ob 7g pride na barko nov pilot, Fredi, 195 visok, kakšnih 110 kg. Vozimo po jezeru Gatun (včeraj škrat, Garun) 5 ur, kaksnih 30 milj. Pot je označena z bojami levo in desno, globina 14-15 m. Vsakih 20-30 minut nam pride nasproti kakšna ladja, srečamo se na 20 m. Na jezeru ni videti nobene hiše ali vasi, ne dovolijo vožnjo drugih čolnov. Ravno pod velikim visečim mostom, ki povezuje oba brega (po njemu gre pan-ameriška avtocesta, 80 m visoko nad kanalom) srečamo Mehiško mornariško šolsko jadrnico. Vsi v črtastih majicah in belih kapah, muzika, mariaci na ves glas! Iza mostu pridemo do prve od treh zapornic, ki se spuščajo na pacifiško stran. Tokrat smo povezani samo s katamaranom. Skupaj z nami so v bazenu se tri lokalne turistične barke, polne turistov (mislim, da so Amerji), imajo klobucke in sandale z belimi zokni. Slikajo vse naokrog, (najbrž sem vsaj na stotih slikah). Po tretji zapornici, kakšne 2 milje nižje je ze luka mesta Panama City. Pilot se izkrca, mali nižje, na pomolu se izkrcamo tudi mi trije. Ura je 15, na avtobusni postaji guzva, se ne da niti hodit. Avtobus za Colon najdemo na St.34. Cena 3.5 USD, klima, TV! V Colonu se večja guzva!!, umazano, vpitje, muzika, klosarji, najhujši so lokalni avtobusarji (ameriški šolski avtobusi, v vseh barvah in designih, vsaj 100 luči, obvezna dva auspuha zadaj, premera vsaj 20 cm, pokromana, pa kadit se mora ven fejst črno!!) K sreči nas ze cez pol ure pride iskat Julijan. Pivo v baru v marini popijem skoraj na 'dusek'.