#kot da nas jutri ve�� no bo

[toticiklist]

21. dan, četrtek, 30. 7. 2020: Gijon-Ribadeo, 155 km.

Sedaj se že toliko poznam, da ko se zjutraj oz. dopoldan vsedem na kolo in naredim tistih prvih nekaj obratov, točno vem, ali bo dan dober, ali klavrn. In pri včerajšnjem izvajanju rituala prilagajanja riti in počasnemu segrevanju nog, sem začutil, da me nič ne bo moglo zaustaviti. Saj me tudi ni smelo, etapa je bila namreč dolga in zahtevna, za nameček pa so se vsi asturijski vremenarji prejšnjo noč očitno tako nažgali, da se jim je zasvetilo in so sklenili, da bi pa naj naslednje jutro vendarle posijalo sonce izza oblakov. Ko sem stal v dolini in gledal vršace z dolgo sivo brado, ki je prekrivala celo nebo, sem vedel, da bom lahko srečen, če bom na Covadongi videl vsaj kravji drek na cesti, čeprav sem nek žarek upanja še vedno imel v sebi, da se bodo oblaki na vrhu umaknili vsaj za par dobrih fotk, kot na prejšnjih vzponih.

Po uvodnem segrevanju na dokaj prometni glavni cesti, sva z zlatolasko kmalu zavila s poti, na ozko cesto, ki je vodila v srce džungle. Znašla sva se povsem sama, v tišini, ki sta jo prekinjala zgolj veter in bučanje potoka. Zdelo se mi je, kot da s čolničem počasi plujeva po reki skozi vlažni amazonski pragozd in čakava, kdaj bo priletela kakšna puščica iz zasede. Cesta se je nežno začela vzpenjati, megla se še ni spustila do nižin, zato so se kmalu začeli izrisovati okoliški hribi. Vladala je popolna spokojnost, nobenih duš naokoli, bilo je, kot da bi bogovi vrgli siv obroč okoli gore, da se ne bi širila in si človek sploh še ni drznil stopiti v to divjino. Bila sva popolnoma sama, noge so začele plesati, srce poskakovati in vzpenjala sva se s takšno lahkoto in mehkobo, kot slikar s čopičem potegne črto po platnu. Kot, da bi bil ta trenutek rojen za naju, bila sva sklenjena v objem, ki ga nobena sila ne more razdreti, kot Klimtova ljubimca, pod zlatim plaščem. Vse okrog naju - zeleno morje, brezmejno kot ocean, v daljavi žarek božanske svetlobe pade na goro, ki se zasveti kot svetilnik sredi meglene gladine. To so bili najbolj navdihujoči trenutki celotnega potovanja, vsak krik se tukaj zaduši v gostih krošnjah, noben človeški pogled te ne uzre, izgubiš se v bremejnosti vesolja in hkrati postaneš njegov nenadomestljiv člen. Ko čutiš moč v nogah, ki ti daje samozavest, ko ne čutiš bolečin ali lakote in imaš popoln nadzor nad kolesom in telesom, povrhu pa te okolica obdaruje s svojimi panoramami in mirom, postane kolesarstvo čaroben šport, ki mu ni enakega.

"Zlatka, si pripravljena? Do vrha se ne ustavljava...", ji naznanim pod vznožjem v Covadongi, ko začutim dinamit v nogah. In tako je tudi bilo. Kljub trumam turistov, ki so se odločili za lažjo pot, z avtobusi in taksiji po ozki cesti, dežju, ki je dodatno močil že tako popolnoma vlažen zrak, mrazu, ki se je krepil, ko je vsa voda stekla za hrbet in v kateri je rit plavala ves čas, odsekih, kjer se naklon po dva ali tri kilometre ni spustil pod 10%, gosti megli, v kateri je pogled segel do zgolj 20m in kravam ter kozam, ki so ležerno prečkale cesto, sem po dobri uri stal na vrhu in si v tej neskončni sivini predstavljal jezera in gorsko idilo, ki jih obdaja. Gledal sem vse te turiste in se načudil. Hodili so po poteh, fotografirali, se zbirali na panoramskih točkah in navdušeno opazovali to čudo narave. Ali vidijo nekaj, česar sam nisem sposoben? Ali se jim razodevajo vse te lepote, medtem, ko sam tavam v megli? Ni mi bilo jasno, notranji glas pa mi je pravil: "Zgini s te gore, čimprej." Zato sem hitro spil "un americano" in se podal v ... nič. Kmalu sem postal tako premražen in prezebel, da prstov, ki so stiskali bremze, nisem več čutil. Vsa voda, ki se je zbirala na moji koži, je zaledenela in me družno z vetrom tako mrazila, da sem se začel tresti. Predse nisem videl nič in zavedal sem se, da se ne smem obotavljati, sicer bo po meni. V dolini sem zavil v eno izmed gostiln, se skušal pogreti s piščančjo juho in vročo vodo, a ni šlo. S tresočo roko sem dvigoval žlico za žlico, pogled je bil okamenel, a vseeno dovolj priseben, da je iztisnil iz sebe tistih par španskih besed, ki so pričarale polno mizo. Potreboval sem kakšno uro, da sem vsaj malo prišel k sebi in čakalo me je še dobrih 80 kilometrov, še en enourni klanec, in, za sladico, ker si pač ne morem pomagati, ko načrtujem poti- dvokilometrski vzpon po ozki vinski cesti, z rampami čez 20%, in mokrim listjem po asfaltu, da se zadnje kolo zavrti v prazno, ter nikoli umirajoče upanje, da je soba v mestu še prazna. Ampak na dober dan, kot je bil včeraj, so to zgolj prdci, ki neslišno izginjajo v vetru.

Ko sem danes stopil na pedala, sem vedel, da je zajec pokuril baterije. Moje telo je ostalo prazno, nobene moči, nobene volje, počasno drgnjenje verige čez hribovito pokrajino, psihična tortura, pri kateri se ti sama cesta reži v nos, ko te pošilja gor in dol, znova in znova. 150 kilometrov sprintov. Čakam, da se prikaže kak norec, da me zbije z avtom, me s kolesom vred zabriše v skale in odbije v morje, da me odreši muk. "Buen camino" slišim vedno znova... ne da se mi več, ignoriram jih, delam se, kot da jih ne slišim, ostanem tiho. Razmišljam o nalepki s prekrižano školjko, ki bi si jo zalepil čez čelado, da bodo končno enkrat za vselej dojeli ... pizdim čez cesto, kolo, hribe, romarje, sebe ... Naj cela Asturija ve, kje je Balkan! Ustavim se na pečini. "Se sploh zavedaš, kje si? Si pogledal to obalo, te skale, te divje valove, to brezmejno obzorje? Čutiš in vidiš vse to, ali si prišel igrat mučenika, za bogvekoga?" Tišina, ki govori. Rezerviran hostel, do osmih se moram pojaviti tam. Gledam uro, kilometre... ni šans...vklopim rezerve, za katere še sam nisem vedel, da obstajajo, vozim kot obsedenec.... to je zgodba za kdaj drugič. Prispel sem. Ne, nočem štemplja! Morda kladivo, ali revolver. Topel tuš, sekret, večerja na mizi, ledena voda v grlu. Vse je na svojem mestu. Jutri bo krasen dan.

[dusancolaric]

Day 8 - I lost only 1.2 kg 😱

Start of Week #2

Prvi teden je za mano, vsi ki ste spremljali prejšnje objave veste, da je bilo proti koncu delovnega tedna relativno napeto in naporno. Vse mine, tudi težave so. Ne morem poudariti dovolj, da lakota v celotnem procesu, vsaj pri meni, nikoli ne mine, prisotna je ves čas samo intenziteta je različna. Kalorijska restrikcija ima svoje učinke, med drugim izgubo telesne teže, ki znaša v enem tednu približno 1.2kg in kakšen centimeter obsega tu in tam.

Zakaj približno? Ker na telesno težo v danem trenutku vpliva veliko dejavnikov - od tega kaj ste počeli in jedli v zadnjih 48-ih urah, od tega kako ste odvajali vaše ostanke, kakšen je vaš bioritem itd. Vsakodnevno tehtanje, ki ga izvajam zaradi veselja do številik, je bolj sinusoida kot ravna vzpenjajoča ali padajoča črta.

Doing a Reality Check every day? Week?

Smiselno se mi zdi, da bi vsakdo, ki poskuša izgubiti telesno meso reality check (tehtanje in merjenje obsegov ) izvajal v rednih intervalih npr. vsak ponedeljek in četrtek ali samo enkrat tedensko na istem mestu v prostoru in ob isti uri - pomožnosti po večji in manjši potrebi. Tako boste dobili najbolj realen vpogled v stanje, da ne bi bilo nepotrebne slabe volje.

Did your water really break?

Verjetno se vam zdi, da je 1.2kg izgube premalo. Velika večina doseže bistveno višje izgube telesne mase v prvem tednu, celo nekaj dneh. Res je, ampak zagotovo ne gre realno izgubo telesne mase zavoljo spremembe telesne sestave, razen na račun vode, ki se sprosti pri razpadu praznjenju glikogena. Za vsak gram glikogena v telesu potrebujete približno 2 grama vode za ohranjanje le-tega v mišicah. Če je pri povprečnem človenku za pribiližno a če ga je pri 2000 kcal (1g = 4 kcal) je torej čiste teže glikogena 500g, in če ta potrebuje 2g vode, pomeni, da začetnih 1,5kg hitre izgube posledice porabe glikogena in izločanja vode.

Torej, kako to, da sem izgubil samo 1.2 kg? Dva verjetna razloga - večer pred merjenjem sem imel obilen obrok, ki je vseboval beljakovine živalskega izvora (beri meso), hkrati plačujem ceno sobotne aktivnosti in slabe telesne pripravljenosti še danes. Govorim o DOMS ali po domače “muskulfibr”, ki je dejansko odgovor na majhne poškodbe mišičnih tkiv. Poškodba pomeni otekanje, in to povzroča zastajenje vode.

Mogoče bo pa jutri kakšen gram manj 😬

D.

[zabenundfliegen]

Sneg // december 2020

Bom zapisala kar na začetku, da ne pozabim; imam čudovit predlog za mestno občino katerokoli - mar ne bi bilo nadvse imenitno nabaviti malega snežnega topa, z njim pošpricati par mestnih vzpetinic in otroke s sankališči razveseliti - najbolj na svetu? Snega je in bo vedno manj, saj vsi vemo. Mašin je in bo vedno več, tudi to vemo, zakaj jih torej ne bi čimbolj konstruktivno in v veselje človeških dušic uporabljali? Ni druženj, ni skupinskega igranja in rajanja, ni lutkovnih predstav, ni prazničnih sejmov in prireditev, ni kuhanega vina in kuhanega gina, ni karameliziranih mandljev, ni glasbe, ni drsališč, ni lučk, ni Dedka Mraza, ni snega. Ni res, vse to je, doma! Kdor ima take vrste dom. In na računalniku, tudi. Računalnike imamo pa vsi, mogoče. Kar hočem reči je, da sneg bi nam pa res prav prišel. Sneženje in migotajoče belo mirovanje.

Moja pisarna / sejna soba / atelje / ustvarjalnica  je bila včasih dnevna soba. Pred oknom je postavljena ptičja hišica na dolgem štilu. Kako lepo je gledati siničke, liščke, vrabčke, dleske in ščinkavce, ki se zbirajo pod strešico in grizljajo zrnje. Včasih so, v res globokih, trdih in na debelo zasneženih zimah, v hišico prihajali tudi kalini z okroglimi rdečimi trebuščki. Menda jih že nekaj let ni opaziti, zime so mile, kalinov pa vedno manj …

Nekaj v zraku se spremeni in zamakne, slika ni več jasna, drobno migotanje, komaj zaznavno premikanje, oh, sneži! Majcene in prosojne kot le kaj, vendar snežinke … Nekaj v srcu se mi razpre, prastaro čustvo me preplavi, nežno, vendar povsem - radost. Prezimujem in čakam zimo, pa je le prišla, bela, četudi le toliko, da se pokaže, samo za malo, prosim, ostani … 

“Uaaau, koliko snega, a so nori!” (Snega je pet centimetrov, vendar je Kalin, ki ni ptič, vajen nekoliko bolj subtropskega podnebja. Glede tistih, ki so nori, pa ne vem.) “A greva s sankami, imam sanke, ki mi jih je prinesel Dedek Mraz pred več kot tridesetimi leti, poglej, še celo napisal mi je nanje, “Kaja” in “Dedek Mraz”, a ni lepo, zdaj so pa tvoje! Tukajle pa piše “Elan”, fajn beseda, a ne, včasih smo imeli vsi Elanove smučke, no, kakorkoli.” Kalina oblečem v zimska oblačila, snežke bodo prišle po pošti, upam, da kmalu, upam, da mu bodo prav, upam. “Pa že sto dni moram oblačit vse to in te bunde!” “Kalin, tu je zima in mraz, pa si oblečemo bunde, da nas grejejo, ker ni fajn, da nas zebe.” (Saj pravim, subtropi.) Kalina moram naučiti, kako naj se usede  na sanke, kam dati noge in kje se prijeti. Iščem zasnežene zaplate, ceste so že zdavnaj splužili, popeskali in zasolili, sanke malo čez ramo, malo na tla, hitro rit na sanke, pa spet dol in gor in sva v parku, pri globeli, kjer je bil včasih zdavnaj ribnik z zlatimi ribicami, ob kateri je bil včasih malo manj zdavnaj vrtec, kamor sem hodila tudi sama. V parih urah je postala globel že dodobra zdrajsana, otroci se vriskajoč dričajo po vzpetinici, dol in gor pa spet dol in kar novi in novi prihajajo, vedno manj snega, vedno več blata, vseeno je, samo, da je! Kalinu pokažem, kako naj drži trakove na sankah kot vajeti. “Pa te butaste sanke, jaz bi imel raje take,  kot jih ima tisti fantek!” Tisti fantek ima take plasične, fluorescentno zelene, na tri smučke in s sedežem. “Saj niso butaste, samo hecal sem se, ampak zakaj so moje tako težke!” Meni se nikoli niso zdele težke, sanke so sanke! In sanke so lesene, ne morem pomagat. Ali pa sem jaz staromodna, ali pa oboje. Na sankališču ostaneva do mokrega, blatnega in temnega, veliko jih ostane do še mokrejšega, blatnejšega in temnejšega, danes je sneg, jutri bo dež, danes smo, jutri nas morda ne bo. Jutri naredimo snežakačo - snežaka in snežakinjo v enem, ima krompirjeve oči, korenjev nos, listnata usta, hrenove liste za frizuro, plastičen zelen klobuk in rdeč dežnik. Zvečer dežuje, ponoči dežuje. V čaj namakam parkeljne iz mlečnega testa, vedno najprej pojem noge, v glavo so namreč zabodene od pečice napihnjene sladke rozine, glavo si pustim za konec. V pomaranče porivam klinčke, njihove glavice so krhke, tu in tam se mi kakšna dišeče zdrobi med prsti. Iz starega računovodskega papirja izrezujem čipkaste snežinke različnih velikosti, polepila jih bom po oknih. 

Spekla sem medeni adventni koledar, vsak dan zadnjega meseca v tem nemogoče-je-mogoče letu je oštevilčen hrustljavi medenjak. Na vsakem medenjaku je podobica; narisala sem jih z mešanico velike količine sladkorja v prahu, enega beljaka in ene žlice limoninega soka. Nadsladki sneg sem naložila v malo plastično vrečico, ji enega izmed robov mikro malo odrezala in dobila odlično keksno risalo. Pojejmo december, skuhajmo gin, okrasimo smrečico, prižgimo lučke, navijmo glasbo na ves glas, plešimo, skačimo in se zvijajmo do razvodenenja, pojmo, kričimo, tulimo, igrajmo se gledališče, kupimo snežni top! (Skupaj nam bo uspelo.)

- - -

Ne pada sneg, da bi pobelil breg, temveč, da vsaka zver pokaže svojo sled.

[nutzmouse]

Zadnjih nekaj dni sem veliko razmišljala. Tudi o tem blogu in zakaj ga ne pišem več. O tem in onem, veliko težkih tem prihodnosti in včasih ne bistveno lažjih tem preteklosti. Misli me že nekaj dni vlečejo na tiste klife Malte, ničkolikokrat se spomnim vlažnega zraka toplih noči Phangana in še večkrat pomislim na drobne malenkosti tistih ljudi. 

Nehote skeptično pomislim na to, da sem že tolikokrat verjela. Štejem mesece obljub, štejem besede in štejem obljube. Nehote se zavrtim nekam pod nebo in pozabim na realnost tukaj in zdaj. Koliko ljudi je šlo, koliko življenj sem zamenjala. Iščem sebe v prepletanju dveh in se spet sprašujem ali je to le zaljubljenost ali je to resna ljubezen. Je v tej ljubezni res sama sedanjost in sama prihodnost, kot čutim? Iskreno verjamem, da je res. Rada bi napisala, da prvič res tako čutim, pa se bojim, da to ni res. 

Moja neumna glava enostvno v arhivu ne hrani takih spominov. Enostavno mi ne pusti ohranjati preteklosti v možganskih predalčkih. Drobno se spomnim le, da sem pisala tisti zapis avgusta dve leti nazaj, za eno leto veze, s figo v žepu, da sem si malo lagala in to dobro vedela. Še bolje se spomnim odziva, ki je brez dejanskih besed povedal vse. Pa nisem hotela slišati. Spomnim se, da sem namenoma zavrgla slišan dvom. 

To je en izmed citatov, ki smo jih vsi videli. Ničkolikokrat. Pa se mi zdi tako zelo na mestu zame. Poleg vseh tistih kako naj bomo hvaležni bivšim, da vemo česa si ne zaslužimo ali kako si zaslužimo boljše. Pa ne bom derogatorna. V bistvu sem hvaležna Vesolju, da se je vse odvilo kot se je. Sploh zadnja epizoda, skoraj točno na dan eno leto nazaj. Tako neskočno srečna sem, da se je zgodila cela štala Malte, kot velika klofuta, velika budnica, in še bistveno srečnejša, ker sem ji malo da ne ušla že za en las. Hvaležna sem Angelom, ker sem prepričana, da so bili z mano tam tiste dni. Prepričana sem, da so mi sledili na vsakem koraku, da sem pazila nase. Zato se tja še vrnem, ker Malta je lepa in je praktično nisem videla.

Jutri bo (šele) pet mesecev. Zdi se mi, da čas leti prehitro, po eni strani, po drugi pa nikamor. Mogoče zato, ker sva začela takoj. Mogoče zato, ker je enostavno kliknilo in sva skupaj vse dni od prvega (manjkata mogoče ene dva). Mogoče zato, ker živiva skupaj že skoraj ves ta čas. Mogoče zato ... ker je to enostavno to? Ker pač je. 

Lahko bi napisala vse tiste sladke stvari, ki so v bistvu res. Kako se je nekaj najlepšega zjutraj zbudit z njim. Pa o tem kako spiva skoraj izključno tako da se dotikava. Pa o tem da bistveno preveč časa preživiva blizu. Pa o tem kako si želiva skupne prihodnosti. Pa da sva oba malo obsedena. Pa o planih, pa o pogledih, pa o vonju, pa o samozadostnosti, pa o skupnih forah, vrednotah, željah, občutkih, dogodivščinah, planih in sanjah, pa pa pa pa ... pa o tem kako neskončno obema paše. Pa ne bom nakladala. Ker v bistvu nima veze. Edino kar šteje je, da so se stvari poklopile. 

Zato samo še ... cheers to the future ...

[flowergirl98-blog1]

My book

"Ej kaj delas po tem?" "Uciti sem se nameravala... zakaj?" "Ne, ne. Ne bos se, danes piješ z nami" "Joj, daj saj ves da si ne upam tega privosciti" res je. Izpite imam čez manj kot dva meseca in niti zacela se nisem še učiti. Nočem, da je tako kakor lani, ko sem se ucila samo zadnja dneva pred izpitom. Pogledam spet na telefon, nobenega sporocila od Karmen. Odleglo mi je za sekundo, nato pa slisim trkanje na vratih moje sobe. "Hej, am tvoja prijateljica te isce." Mi je povedala Kristina, medtem ko je Karmen kar vdrla v mojo sobo. "Dajmo, gres in pika." In mi zacne podajati obleke za preoblec. Na tej tocki se mi ni dalo vec se sploh prerekati z njo, zato sem oblekla oblacila in se sla urediti v kopalnico. "Kdo pa bo vse?" Ji zakricim iz kopalnice. "Blze, moj in neki njegovi sosolci, pa jurck" no, vsaj njo imam za se menit. Trenutno smo edine punce v nasi druzbi in po resnici povedano meni je bolje tako. Ni se mi treba pocutiti izrinjeno ali pa manj vredno, ce je se kaksna punca zraven. "Prav, am jaz sem ready, pa ti?" Prikorakam v sobo kot na modni reviji. "Uuu punca, ti zazigas. Pridi gremo" Vzela sem se najnujnejse stvari in zaklenim sobo. Po poti navzdol stalno prizigam telefon, ce mi je Miha kaj odpisal. Nic. Pomojem ze spi, ampak bi mi napisal vsaj "nocko" ce bi sel spat. Ne bom se sekirala zaradi njega, jutri ga spet vidim po celem tednu, bova jutri nadoknadila. "Ooo Gaja je prisla" slisim Blaža in Filipa zavriskati poleg pa sledi nek zvizg. "Am to je Žan, Žan to je Gaja" naju predstavi Filip. "Zivijo" si sezeva v roko. Vecer je napredoval pred mojim domom, seveda v prijetnem objemu vina in gina, ki ga s karmen toliko povelicujemo. Rada sem v njihovi druzbi, a moram nehat piti za sedaj. Jutri moram biti vredu, da se bom lahko ucila. Pogledam na telefon, ura je 11 zvecer. Takoj ko zaprem telefon, vidim da me nekdo klice. Miha. Moje srce je zacelo hitreje biti. Z mimiko pokazem karmen da se grem oglasiti in se od njih oddaljim da ga bolje slisim. "Ja?" "Oj, oprosti ker ti nisem nic odpisal, bil sem nekoliko zaseden z ucenjem. Kako si?" Ob njegovih besedah zatrepetam. Pogresam ga. Najraje bi se mu zjokala da bi bila raje v njegovem objemu kakor tukaj brez njega. " vredu sem, sedaj se malo druzimo z druscino pred domom." Toliko. Neizrecenih. Besed. "A si ze pijana?" Zveni malo zaskrbljen. "Ne. Mislim ... morda malo ampak sedaj sem samo se na vodi." "Okej. Te ne bom dosti zadrzeval, samo tvoj glas sem hotel slisati med pavzo. Komaj cakam da te jutri vidim. Manjkas mi. Manjka mi tvoj smeh in tvoja blizina na sploh." Sranje! Vedno me spravi do joka ob takih besedah. "Rada te mam" zahlipam. "Jaz pa tebe se bolj" je zavzdihnil in nadaljeval "ampak ne skrbi. Jutri bova ze nazaj skupaj. Sedaj pa se grem naprej ucit. Bodi pridna, prav? In napisi mi ko prides domov oz preden gres spat, da bom vsaj vedel da si vredu" "Ja, seveda. Ti pa napisi, ko gres spat." Od mene je mlajsi tri leta a se pocutim kot da sem nekaksen otrok zraven njega. "Obljubim. Adijo pikica." "Adijo" in prekineva linijo. Mrzel zrak mi skoci v obraz. Pogresam ga. Tezko je biti tako dalec od njega cez teden. Zajamem dih in ga pocasi izdihnem. "Kdo se je le odlocil pridruziti" zacne Filip s pjanimi gibi kazati name. "Karmen, meni se zdi, da bo tvojega treba pocasi spraviti spat" se ji zasmejim. "Haha ne, ni se cas. Pocakaj da bo po tleh. Potem pa ja."

[gledaliscevelenje]

Že tradicionalno v mesecu marcu združijo moči velenjski ljubiteljski ustvarjalci. Tokrat pripravljamo ZKD Šaleške doline, JSKD – Območna izpostava Velenje in KD Gledališče Velenje za vas gledališki seminar DIALOG - SOIGRA - MONOLOG Tri besede, ki se nam zdijo v gledališču kot gledalcu povsem razumljive in jasne. Besede pa zvenijo precej drugače, če si eden izmed protagonistov v dialogu, soigri ali monologu. Na delavnici se bomo ukvarjali predvsem s partnerskimi odnosi na odru, torej s soigro. Zastavljali in odgovarjali si bomo na vprašanja: • Kako poslušati? • Kako se odzivati? • Kako bivati s soigralko/cem? Skozi improvizacije bomo ustvarili ( preproste ) dialoge, v katerih bomo raziskovali zakonitosti odrskega (so)delovanja. Preizprašali bomo tudi monološko formo in kako se oz. če sploh se ta razlikuje od dialoške. Seminar bo vodila gledališka in filmska igralka Minca Lorenci, 1981 V srednji šoli je obiskovala Gledališko šolo Prve gimnazije Maribor, ki ji je bila ljubša kot "navadna šola", zato ne preseneča, da se je po maturi vpisala na AGRFT. Na Oddelku za igro in umetniško besedo je študirala pod mentorstvom Jožice Avbelj, Borisa Cavazze in Dušana Mlakarja, leta 2005 pa je študij zaključila z vlogo Klitajmestre v diplomski predstavi Agamemnon v režiji Andreja Jusa. Istega leta se je pridružila ansamblu SLG Celje in bila tam zaposlena do leta 2018.  Igrala je v 36 celjskih uprizoritvah, v sezoni 2008/2009 pa je Minca Lorenci, igralka "izostrene in magične prezence", prejela Večerovo nagrado za vloge: Maude Gutman v uprizoritvi Meglica, Pestrne v Romeu in Juliji in vlogo Interniranca v uprizoritvi Nebeški odred. Zanima jo gledališče v vseh oblikah (režirala je ugledališčeno poezijo Baba babi babo, sodelovala v uličnem gledališču, vodi dramsko skupino ...). Širši javnosti se je predstavila kot Vesna v uspešnem Nabršnikovem filmu Slovenija, Avstralija in jutri ves svet (2017) in celovečernih filmih Lajf (2008), Piran-Pirano (2010), Slovenka (2009). S sezono 2018/2019 je Minca postala članica mariborske Drame.   Prijavnica: https://goo.gl/forms/SrFUsIYGUjT6bLfD3 Seminar bo potekal v dvorani Centra Nova, Velenje v soboto, 2. marca 2019, od 9. do 16. ure. Kotizacija: 25,00 €. Račun za seminar boste prejeli po pošti. Na seminarju bo poskrbljeno za prehrano. Rok prijave:  1. marec 2019. JSKD – OI Velenje Nina Mavec Krenker, vodja ZKD Šaleške doline Matej Mraz, predsednik KD Gledališče Velenje Nejc Škorjanc, predsednik

[stains-of-april]

Ni prav, da se s tako stvarjo spopadas sama. Iskrena skrb, vprasanje "kako zdravje", vpletenost tudi, ko nisi tam, zavedanje odgovornosti. Ni prav. Tako, kot ni prav, da razlagas ljudem lastne filozofije, ki jih iskreno ne zanimajo. Prihrani jih samo in le za tiste, ki bodo poslusali z usesi in slisali s srcem. Sprejeli, iskali povezave in tvorili nove. Ni prav, da ostajas, ko nekdo pove, da tega trenutno ne rabi in ne zeli. Ostanes le takrat, ko ima deljenje ur zivljenja z neko osebo obema vrednost. Le, ko se mu svetijo oci ob dejstvu, da si tu, da si z njim. Da sta izbrala drug drugega. Ni prav, da se bojis, ko pogleda na telefon in odpise. Ves komu odpisuje, a vseeno gledas in cakas, ce bos morda to jutri ti. Ni prav, da nekoga cakas.

Ni prav, pa vendar je tocno tako, kot si rabila. Sama si v tem zato, da v tebi raste zavedanje komu se prepuscas. Komu zaupaš lastno telo. Ko bo zavedanje dovolj močno, v taki situaciji nikol ne boš sama. Tvoje filozofije so zanimive, uff, sele zacela si odkrivati, kaj zmorejo tvoji mozgani. Isces povezave, ki so bile prej tuje in dojemas stvari taksne kot so, kot so zate. Verjemi, da obstaja nekdo, ki bi jih rad slisal. Tudi, ce ne, jih imas vec kot dovolj, da jih raziskujes in se zabavas z njimi sama. To je sele čar. Življenje je celo prekratko, da bi odkrila vse. Deli jih samo s tistim, ki zeli ostati. So ljudje, ki zelijo ostati. Ti zelis ostati! Vsi drugi, ki oddidejo, ti v resnici naredijo ogromno uslugo - v zivljenju imas le malce vec prostora za ljudi, ki bodo želeli biti ob tebi, s tabo, vec prostora zase. Prizgi luc, kjer je tema. Naj razvestljujejo iskrice v tvojih oceh, ugasnejo naj se le, ko zaspis. Deli, rasti, zbujaj, vcasih tudi pokoplji, jokaj, čuti in hran, objemi, zasmej se, veckrat povej, da ljubis, da si hvalezen, da si jezen, spreminjaj, a ne prevečkrat. Tvoj prostor in tvoj cas je in nikogar drugega ni na svetu, ki z njim zna bolje ravnati kot ti.

[petrakmetec-blog]

Se ti kdaj zdi, da imaš depresivne občutke?

https://petrakmetec.com/?p=221

Ste vedeli, da je vsaka četrta ženska med 25 in 44 letom depresivna?

Ženske smo še zmeraj tiste, ki želimo ugajati, smo vzgojene da moramo biti pridne, če želimo biti (pri)ljubljene in zmeraj postaviti druge predse. Vem, da vsi starši vzgajajo otroke po svojih najboljših močeh, vendar so pa le redki takšni, ki so voljni delati na sebi in preseči vzorce in vrednote, prepričanja svojih staršev ter dati otroku to kar res potrebuje. Vero vase. Samozaupanje. Vedenje, da lahko živi svoje sanje. Vsak dan srečujem ženske, ki so navidezno srečne v svojih urejenih domovih, nosijo nasmeh na obrazu in žalost v očeh. So kljub navidezno popolni družini osamljene, živijo sanje svojih staršev, moža ali otrok, svojih pa niti same sebi ne upajo priznati. Zakaj? Ker bi potem morale kaj narediti z njimi. Jih začeti uresničevati ali pa samo sprejeti, da jim maska, ki jo nosijo popolnoma ustreza. Vendar ni tako lahko. Vsi nekje globoko v sebi vemo, da imamo potencial, nalogo, ki nas žene naprej. In ko se ne poslušamo, ko zanikamo svoje sanje, ko lažemo same sebi – smo nesrečne in počasi padamo v depresijo. Ne more nas osrečiti materialnost, niti uspeh drugega – vsaj ne za daljši čas. Enostavno moramo začutiti v sebi strast – pa naj bo to do pečenja božanskih slaščic, pisanja pesmi, pomoči nemočnim ali odkrivanja preteklih civilizacij nekje v pragozdovih.

Drage moje – vprašajte se prosim kaj vas resnično veseli?

Kaj je tisto, kjer pozabite na čas, ob čemer vam poje srce? In začnite to početi. Vsak dan. Navadite ljudi okrog sebe, da imate tudi ve svoje sanje za katere ste pripravljene investirati svoj čas in ob čemer se bolje počutite. Razprite krila in si dovolite. Če ne veste kje začeti, pojdite na kakšen couching in hitro boste prišli do spoznanj. Jaz sem bila vzgojena na način ugajanja drugim – poslušati kaj imajo drugi za povedati, saj zagotovo vedo več kot jaz, zase zadržati svoje mnenje, saj je nepomembno. Dati drugim prednost, ker se to spodobi. Ali v vrsti v trgovini ali pa ko se je treba postaviti zase. Ker če se postaviš zase in se pokažeš, potem se hvališ in lastna hvala ni vredna popolnoma nič. Ko te bodo drugi opazili, boš lahko ponosna. Ja in s tem živimo. Morda je koristno, ko smo stare pet let, ne pa ko jih imamo 18, 30, 50... Ampak kako naj me drugi opazijo, če pa se zmeraj trudim, da sem neopazna? Stojim v ozadju, tudi ko naredim kaj dobrega, opravim kakšno nalogo super in popolno ter potem z nasmeškom na obrazu (in z žalostjo v srcu) predam zasluge nekomu drugemu, ker mislim, da si bolj zasluži pohvale kot jaz. In verjamem da nas je dosti takšnih, ki imamo vzgojo pridne punčke ter smo (bile) na to celo ponosne. In dokler te življenje konkterno ne zamaje in strese da se zbudiš, tega niti ne vidiš.

In ja, to vodi v dnevna razočaranja, nezadovoljstva in če nič ne ukrenemo tudi v depresijo.

Sama imam srečo, da me je življenje kar pošteno streslo in zbudilo. Morda sedaj nisem več tako všeč ljudem, ker sem se začela spoštovati in tudi že povem svoje mnenje (kar je bilo na začetku zelooo težko) in ni vedno to kar bi želeli slišati, se pa bolje počutim. Začela sem obiskovat NLP (ki ga zelo priporočam) in odkrivati sama sebe, hodit na couchinge, ki so prava brca v rit. Od srednje šole dalje se že sprašujem kaj je tisto, kaj me osrečuje, pa nekako nisem našla odgovora. Tudi ko sem mislila da sem ga, je to bil občutek, ki sem ga prevzela od koga drugega. Ker če imate močno zasidran Ustrezi, potem hitro zamenjate tuje želje in sanje za svoje. Ali pa želite samo ustreči staršem in se vpišete na šolo, za katero menijo, da je najbojša za vas in vi jim verjamete. Ne si delati tega. Poslušajte se. Nekje v globini duše točno veste kaj je to, kar bi radi počeli. Kaj je vaš potencial. Kje se skriva strast :) Jaz sem jo odkrila komaj letos. Saj že zelo dolgo vem kaj je to, pa je bilo vedno nekaj drugega pomembnejšega in ja – nisem imela poguma. Niti da ozavestim to kaj me res veseli. Žalostno, saj vem, ampak bolje pozno kot nikoli! Zato dajte umetne nasmeške na stran, pobrskajte po svoji notranjosti, odkrite tančice samozanikanja in samolaži ter bodite to kar ste. Z zaupanjem vase. Za vas, za nas, za boljši jutri! Kajti samo če smo zadovoljni sami s sabo, lahko to zadovoljstvo in srečo širimo. p.s.: če imate kakšna vprašanja v zvezi z NLP ali couchingom, kar pogumno na plano z njimi!  

[bojanambrozic]

Na Kredarici sem bil že v vseh letnih časih. Večkrat sem gor tudi že tekel (tudi pozimi). Še nikoli pa s Kredarice nisem smučal. To “krivico” sem šel danes popravit. Kot zanimivost, lani ob tem času v visokogorju skorajda ni bilo snega.

V Spodnji Krmi

Dolga ravnina do izhodišča

Noč

Prgarca

Nad Prgarco

Proti Ržkim podom

Da bi se izognil težavam s parkiranjem, sem bil v Krmi že ob petih zjutraj. Avto sem parkiral na edinem večjem izogibališču v celotni Krmi, to je ca. 10 min hoje pred Kovinarsko kočo. Do zapornice sem hodil približno 45 minut. Cesta je do sem sicer normalno prevozna. Težava je v zelo majhnem številu parkirnih mest. Nujno je imeti lopato s katero si v sneg skopljemo parkirni prostor.

bty

Delo vetra

Špura

sdr

Kalvarija

Snežna pravljica

Špura skozi Krmo je bila dobra. Psi so dobro prijemali, zaradi česar sem sprva napredoval presenetljivo hitro. Višje pa so bile vse slabše razmere za hojo s smučmi. Najbolje so naredili tisti, ki so se danes na Kredarico odpravili peš, saj je gaz dobro utrjena. S smučmi na nogah sem se celo pot zelo mučil. Nazadnje sem ugotovil, da je še najbolje (najhitreje), če smuči preprosto nesem kar na nahrbtniku. S smučmi na nogah pač ni šlo nikamor. Spraševal sem se že v čem je sploh smisel turnega smučanje, če je slabše, kot če si peš. Vendar se zavedam, da je bila to šele moja tretja turnosmučarska tura.

Naporno!

Kalvarija

Peš gre najhitreje

Kredarica

Triglav

Nad Prgarco so mi psi na obstoječi špuri ves čas spodrsavali. Srenačev pa nisem imel. Zato sem zastavil lastno špuro. Žleb med Ržkimi podi in Kalvarijo (razen vršne prečnice) je bil na srečo bolj udoben za hojo s smučmi. Od avta do Kredarice sem hodil kar 5 ur in pol. Če bi šel brez smuč, bi bil v teh za tek res dobrih razmerah v dveh urah. Celo pot je bilo zelo lepo in razmeroma toplo vreme. Le na Kredarici je pihal zelo močan veter. Tako da sploh nisem razmišljal, da bi se odpravil na Triglav.

Franci je prinesel novoletna jelko na Kredico

Družba zbrana na Kredarici

Pri vsej stvari pa me je najbolj skrbelo kako bom s Keedarice prismučal v dolino, kajti od samega začetka sem se zavedal, da je moje znanje smučanja v najboljšem primeru slabo. Vendar sem si rekel – počasi bo že nekako šlo. In res sem celotno pobočje do Ržkih podov zvozil brez padca.  Predvsem zato, ker je pobočje široko in omogoča dolge okrogle zavoje. Pod Ržkimi podi v smeri proti Prgarci pa se začne redek borov gozd, ki zahteva več vodenja smuči. Nekajkrat sem padel in sklatil nekaj borovcev. Hkrati pa sem se v iskanju najlažje linije zapeljal v napačno smer (do prepada). Tako da sem moral hoditi pol ure nazaj gor v breg.

Zalutal! Še enkrat nazaj gor!

Krma s standardne pozicije

Zahtevno smučanje skozi gozd

Smučanje v dolino

Planinski rasizem

Tudi ko sem prišel nazaj na pot, smuči nisem več obul. Gozd je bil prezahteven za moje (ne)znanje smučanja. Zato sem potem raje z užitkom odtekel v dolino. Opazil sem da imajo tudi ostali smučarji na tem odseku precejšnje težave. Večina se je tako mučila s smučanjem,  da sem jih še peš prehitel. Spet se sprašujem, v čem je smisel turnega smučanja? Mogoče samo takrat, ko je res ogromno novega snega in se peš preveč predira.

Jutri grem pa za spremembo teči na Kredarico.

Kredarica, 23. 12. 2017 Na Kredarici sem bil že v vseh letnih časih. Večkrat sem gor tudi že tekel (

[toticiklist]

7. dan, četrtek, 16. 7. 2020: Méolans - Bedoin, 175 km.

Pa da vidimo... Ne vem več, kje začet, niti se mi več ne sanja, kje ta začetek je, zato bom začel pri koncu. Ležim pod prekrasnim zvezdnatim nebom, tik pod Vetrovno goro (Mt. Ventoux), ki me je danes vso pot očarljivo opazovala z vseh strani in me vabila k sebi, jutri pa jo bom vzel za svojo. Zakaj vetrovna? Ker, če se odloči, da bo muhasta, ti začne pod vrhom, ko prideš iz gozda na odprto, metati ves veter, ki ga premore, v faco in če te tistih 9% povprečnega klanca popolnoma ne ustavi, potem te ta veter pošlje nazaj od koder si prišel in se niti ne rabiš trudit vračat. No, glede na to, da sem svoje leče že dal ven, mi je ta romantika, ki se odvija nad mano, ostala prišparana in ta slavni vetrič se je že danes odločil, moje ponočevanje spremeniti v jadralno regato, ker sem, no surprise, pri obisku načrtovanega kampa doživel razočaranje in sem moral iskati alternativo, ki je ponovno prišla v obliki dodatnih kilometrov po oddelanih 170ih, in vključuje makadam (s prekrasnimi možnostmi zabijanja klinov in torej zanesljivosti konstrukcije), saj so vsa mesta že zapolnjena z nizozemskimi in nemškimi turisti, wc brez papirja in umivalnike brez mila. In kot sem na svoje veselje spoznal, tudi teren ni tako raven, kot je deloval pri svetlem, zato bo tudi rob blazine danes dober za spanje. Mi-a? ...sprašuje ženska na recepciji. "Ne, ne...HA!! Morate izgovoriti, kot, da se režite in dajte ves ta sarkazem iz sebe (po francosko seveda) - Mi-HA HA....ker veste, na osebni na malo piše - jebena stranka....

No, skratka, danes, še pod vplivom včerajšnjega dne, nisem bil v ponos rekreativcem tega sveta, saj sem se milo rečeno fijakal kot turist - in to kljub temu, da sem se večino časa kotalil navzdol... Manjkal mi je zgolj transparent in lahko bi se podružil z ostalimi pred parlamentom...poleg tega sem se vozil skozi osupljive pokrajine, globoke soteske s kristalno vodo, ki cefrajo bregove, in iz kamna izklesane tunele, doživljal ples barv in oblik na s soncem obsijanem obzorju in se počutil kot nepomembni obiskovalec predstave narave, ki se mi odvija pred očmi. Prvič v življenju sem prečkal širna polja sivke, ki so trenutke praženja kože in frezanja riti spreminjala v aromaterapijo na dveh kolesih in pri 60 na uro z obrazom prestregal v času in prostoru izgubljene žuželke.

Sicer pa še včeraj zvečer nisem bil prepričan, ali se bom danes sploh premaknil. Takoj, ko sem na prvih strmih serpentinah Lombarde, ki so se svetlikale pod krošnjami, stopil na pedala, sem vedel, da bo to moj dan. Noge so si opomogle, riti ni bilo čutiti in napolnjen z energijo panina s pršutom in mocarelo sem bil pripravljen na boj. Gora se ves čas vzpenja s procenti od 7 do 8 in te tako "drži za jajca", ki jih pri tej višini itak ne čutiš več. Dih jemajoča kulisa slapov, alpskih vršacev in obeležij daljnih vojn te odvrača od misli na predajo, čeprav ti mraz pretresa vsako kost v telesu. Najdeš svoj ritem, umiriš dihanje in se potopiš v svoj film... Prve ne pozabiš nikoli...Bonette me je sprva razočaral, saj prvih nekaj kilometrov ni bilo prav nič spektakularnih, šele, ko se gora začne odpirati, pokaže vse svoje čare .. in konca ni na vidiku. Table ob cesti te motivirajo in odštevajo kilometre - prične se s 24 in se sprva hitro zmanjšuje. A kaj, ko je vsaka naslednja tabla bolj narazen, kot prejšnja - ali se mi samo zdi? Rit se zareže v sedlo, vedno bolj pogosto moram sestopiti, ker bi me sicer prerezalo na pol... zadnji trije kilometri so bitka za preživetje, začne briti, metri se poznajo. V daljavi se počasi izrisuje zaključni klanec - tisti, ki ga table ne odštevajo, ampak je dodatek, za vse, ki želijo do vrha (prva slika). Dobrodošel v peklu, si mislil, da si videl že vse? Zadnji kilometer ne pade pod 12%, še več ...gre do 15....kdo je postavil to skalo sem? Ne molat, to so me učili...in res, ne sestopim niti enkrat, prikaže se skala s tablo in pod njo se odpre svet...spet naletim na Nemce, usojeni smo si. Gremo se, čigava rit je bolj - v riti. Njihova na motorjih, ali moja na biciklu? Oblečem vsak topli kos oblačila, kar ga premorem - flis sem pustil doma. Saj v Alpah poleti ni mrzlo....Spust je pravljičen, otrok v moškem vriska od veselja. Prstov po telesu več ne čutim, ustnice so ohromele, prav tako vse, kar je pod pasom. Čisti užitek - ti, cesta in gore, skoraj čisto sami....koga brigajo prsti?

Ker je grozila mrzla noč, sem prek bookinga rezerviral pograd, nedaleč stran od prvotno načrtovanega kampa. Le village (le vilaž) - krasno ime, za kakšen kult posiljevalcev ali zblojencev, tipa Charlie Manson, si mislim - ker sem bil zadnjih deset kilometrov že sam toliko zblojen, da sem si sebe predstavljal v turkizni majčki sred lesene krste....če crknem, naj crknem lep...Zakaj se ne kotalim? Tukaj, na navigaciji, kaže črta dol in tudi cesta zgleda, kot da se spušča. Zakaj torej še vedno pritiskam na pedala? Izpraznjen sem. Sprašujem se, kam so šli kilometri. Sem vmes umrl in se ponovno rodil? Vstavim se in iz žepa potegnem še zadnjo ovseno tablico, ki je ostala in občudujem svojo genialnost za štedilnikom. Privlečem se do kamnite bajte s plavimi škurami, postavljene pod nekakšnim previsom, raznobarvnimi cvetlicami pod oknom in skromnim, zelenim vrtom zraven šumečega potočka, in si mislim, da bi glede na njune izkušnje, celo Janko in Metka dvakrat premislila, ali bi tukaj prespala. Zdelo se mi je, kot da sem v nekakšnih hipi-veganskih nebesih, in niti se nisem pretirano zmotil - hišo oskrbujeta punca (ki jo je verjetno podedovala od kakšne babice), in kuhar - sklepam da, njen fant, oba prototipa ležernega, samooskrbnega lajfstajla. Ponudi mi večerjo - juho iz zelene in špinačno lazanjo z gobami, za posladek pa biskvit z jagodičevjem. Dušica draga, pravkar sem porabil krepko prek 5000 kalorij, in praviš, da tu okrog ni ničesar, kar bi za časa svojega življenja teklo po štirih? Ampak, kako ti lahko s tvojim pogledom in nasmeškom rečem ne, saj se ne rabiš niti trudit - še tistih par nerodnih angleških besed...kar mi rečeš, bom naredil - danes praznujem življenje!

[toticiklist]

25. dan, ponedeljek, 3. 8. 2020: Redondela - prisilni počitek.

Neprijetna igra čakanja. Odlomljenega dela ni moč popraviti, potrebno ga je naročiti pri distributerju, v Madridu, proizvajalec v Španiji namreč ni zelo razširjen. Moja sreča v nesreči - vedno naletim na ljudi, ki pomagajo po najboljših močeh. Vsi mislijo, da sem "peregrino" in da sem na misiji, ki jo moram zaključiti. Pozabljajo, da se vozim v nasprotno smer ... "Ne bo mogel zaključiti potovanja," glasno in vznemirjeno razlaga Pablo v telefon. V španščini, seveda. Angleščina je tu...španska vas. Deluje kot zanesljiv mehanik. Po prvem ogledu ve, da ni druge rešitve. Takoj mi razočarano pove, da bom moral ostati vsaj še en dan. Kliče in čaka, medtem, ko rešuje težave drugih strank, ki se kopičijo. Čakam tudi sam, premlevam, gledam v prazno, utrip se mi ustavi ... Sklenem, da grem na zajtrk, medtem ko čakam na novice. Po slabe pol ure me pride iskat sama prodajalka v kafič. "Cinco minutos," ji odvrnem. Nervozen sem, kot pred izpitom. Skušam razumeti, kar mi Pablo govori. "Mañana ..." Oddahnem si. Cena me niti ne zanima preveč, v glavi mi razbija: jutri, jutri. Bo res? Že vem, da bom vso jutro čakal to njegovo sporočilo ...

Carlos (ali je bil vendarle Marcos?) mi poišče drugi hostel. Moram ven, eno uro hodim po mestu in iščem. Vse je zasedeno. Išče po internetu, kliče, me miri: "No te preocupes," bova že nekaj našla. "Ne skrbi, če bi vedel, kaj trenutno prestajam, bi vedel, da sem miren." Najde mi krasen, nov hostel nedaleč stran, zelo ugodno. Vlačim vse torbe spet po istih ulicah, ki sem jih v teh dneh prepešačil že desetkrat. Tetiva bo srečna. Sonja je deklica za vse. Še prejšnji trenutek z gumijastimi rokavicami v wcju, zdaj že odklepa recepcijo. Zna celo nekaj besed angleško, anpak zdaj je niti sam več ne rabim. Čakajo že za mano - nahrbtnikarji. Danes bo full house. Napol prazen seveda, zaradi korone. Kdo rabi zvezdice, če ima takšnega gostitelja?

Pohajkujem po mestu. Tu kupim šampon, tam tekočino za leče, za konec pa še vodo in čokolado. Na tem potovanju čutim neizmerno potrebo po sladkem - sladica po kosilu, po večerji, med potjo čokoladice, sokovi, večerni sprehod s sladoledom v roki... Nikoli prej nisem čutil takšne sle po sladkorju. Načrtno se namreč odrekam vsemu sladkemu. Zdaj se ne morem zadržati. Je že čas za kosilo. Skoraj vsi se pridno držijo sieste. Zakaj tega ne uvedejo pri nas? Bi nas ubilo tistih par evrov manj v blagajni? V imenu zdravja in počitka? Najde se še en kafič s hrano. Počutim se kot kavčar, ki samo žre, serje in spi. Čas se je v tem mestu zame dobesedno ustavil. Ko se hrana poleže, se spet turistično premikam po že prehojenih ulicah. Iščem natikače. Enega sem pri včerajšnjem vlačenju kolesa nevede izgubil. To je zgleda postala rdeča nit mojih avantur... Vandranje po trgovinah je dober način učenja jezika. Bojda imam pravi španski naglas, je zadnjič rekla prodajalka, ali gostiteljica... Ne vem več, s temi maskami izgledajo vse Španke enako. Kot jezikoslovec nimam nekih težav s posnemanjem glasov, ampak, ko zmanjka besed ... Opažam, da mešam italijanske in španske besede. Torej sem postal tudi eden izmed tistih. Bogve, kaj bo na Portugalskem. Vedno se mi je gabil njihov jezik, ne vem, zakaj.

Danes sem imel možnost za duhovno rast. Premagovanje nestrpnosti, umirjanje živcev in pozitivne vibracije. Čeprav še vedno nimam oprijemljivih podatkov o koncu te godlje. Še vedno so vse karte na mizi. Sanjaj svojo pot in vse bo v redu. "Vse se zgodi z razlogom, vse se zgodi z razlogom..." "Narobe. Razlog ni vnaprej določen. Pojavi se sproti."

In smrčalni orkester odpre prvi stavek: largo, po kratkem premoru, z nežno spremljavo loputanja priprtih vrat: andante, vrhunec - smetarski solo: forte in ko moreš, počasi, počasi zazibaj se v tišino ...piano, piano, piano...

[toticiklist]

19. dan, torek, 28. 7. 2020: Llanes/Poo, dan počitka.

Je že res smešno, da se prav vedno, ko so me prepolna usta, dogodki obrnejo v nepredvideno smer. Receptor, ki je včeraj trdil, da se za danes pričakuje slabo vreme, a le oblačno in megleno, se je žal zmotil, saj neprestano ščije že ves dan. Ker svoje kože nisem pripravljen za vsako ceno izpostavljati ekstremnim pogojem in me še najmanj veseli misel na osemurno obračanje mlina na vodo in metanje peska pod rit, sem se odločil, da dan preždim na postelji in po kafanah ter se raje posmehljivo čudim takim, ki jim pa očitno tovrstne avanture predstavljajo poseben užitek. Nenazadnje sem svojo dozo vremena že dobil, ko sem se moral zaradi zapolnjenih kapacitet prestaviti v hostel v sosednjem mestu in že 10 minut pobiranja sleherne kaplje iz zraka in s ceste je bilo dovolj, da sem komaj čakal, da pod seboj spet začutim mehko podlago. In tako izgledajo dnevi, dobesedno vrženi v kanto za odpadke - poležavanje, brkljanje po telefonu in iskanje povezave, kratki osvežujoči spanci in hrana. Počutim se prav nekoristnega in zdolgočasenega, ko nisem na kolesu, a sem se naučil te stvari sprejemati kot nujno sestavino poti, ki ima svoj smisel in pomembnost. Telo je na toplem, potrebuje počitek, čeprav ga trenutno morda ne čutim, dež pa bo jutri naredil prostor soncu, tako, da me v srcu Picosov, na vrhu Covadonge čakajo nepozabni prizori, za katere bi danes ostal prikrajšan. Dodaten čas mi je je dal tudi priložnost, da preostanek španskega dela ture na novo načrtujem in prerazporedim kilometre, tako da me jutri čaka zgodnje zbujanje in naporno ter dolgo vzpenjanje, kar pa mi predstavlja samo še dodatno motivacijo in veselje.

Včeraj sem bil deležen verjetno najbolj slikovitega zajtrka doslej. V okusno opremljenem meščanskem stanovanju z visokimi stropi, temnorjavim parketom in velikimi, svetlimi okni, ki razkrivajo pogled na Santandersko pristanišče, zastekljen prizidek zeva iz stene, tako da lebdi nad promenado. Tukaj je prostora za zgolj eno mizico z dvema stoloma, od koder lahko opazuješ počasi dvigajočo, medlo jutranjo svetlobo, kot da bi jo sam Turner v živo slikal pred tvojimi očmi. Pod teboj se slišijo koraki sprehajalcev in motorji avtomobilov, ki hitijo v službo. Dva koščka toasta, jabolko, kosmiči, pomarančni sok in kava. Ne bo dovolj, ampak je vse, kot mora biti. Trenutek, ko je vse na svojem mestu, kot prizor iz filma. Ne razmišljaš kako, koliko... Prepustiš se minutam in kontemplaciji ob pogledu na brezhibno obzorje, ki žari nad morjem. Prijeten pogovor z gostiteljico. Ugotavljava, da sta si moja in njena dežela zelo podobni. Pokrajina, hribi, morje ... Sprašujem se, kako bi bilo, če bi bil vsak človek na tem svetu lahko deležen takšnega prebujanja v dan. Bi razmišljal o skrbeh? Bi se pripravljal na najslabše? Bi po glavi nervozno iskal stvari, ki jih mora urediti? Bi vedel, kaj pomeni sovraštvo, pohlep, strah? Bi se nekega dne naveličal tega prizora in bi ne več prepoznal lepote? ... Vprašanja se izgubijo, ko spakiram in odrinem.

V tem delu moja pot večinoma poteka po Caminu, zato se velikokrat nenačrtovano znajdem pred modrim kažipotom. Ne vem, zakaj sem zmeraj imel v mislih neko idealizirano podobo makadamske/peščene poti, ki vodi skozi idilično pokrajino, ki jo spremljajo polja, gozdovi, hribi in ocean. Verjamem, da je nekoč tako tudi izgledala in je verjetno res omogočala vernikom, da so v tej spokojnosti in naravni lepoti našli svoj notranji ☮️, ali vsaj navdih zanj. No, na nekaterih delčkih, ki jih motorizirana vozila preprosto ne morejo doseči, se še dajo najti te sanjske podobe tako opevanega Camina, povečini pa se morajo popotniki sprehajati ob glavnih cestah ali celo regionalkah, kjer jim je na odsekih namenjen ožji pas in kjer voznike za vsakim ovinkom pričaka velika tabla z napisom: "Atención, peregrinos!", kot, da bi jih opozarjala na prežečo nevarnost divjadi na cesti. Tudi mesta, skozi katera sem načrtno zapeljal, ker so pomembne postojanke na tej poti, so name naredila vtis turističnih središč, ki iz mojega vidika ne dajejo pogojev za neko res osebno zgodbo/doživetje vsakega posameznika, ki se mora ob vseh teh hlapih in hrupu krepko potruditi, da najde svoje zadoščenje. Ampak, to je samo moj voajerski pogled, ki ne more upoštevati vseh razlogov in namenov posamezne duše, ki se poda na to romanje. Nenazadnje je pomembna pot, ki jo vsak doživlja čisto po svoje in je kakršnokoli ocenjevanje in pametovanje glede okoliščin brezpredmetno.

Sam še vedno najraje zavijem s prometnice na ozko vaško cesto, kjer slišim samo sebe in svoje dihanje in vem, da me za naslednjim ovinkom že čaka klanec. Pričakujem ga, potrebujem ga, čeprav že z daljave vidim, da kar malo preveč navpično sili k nebesom. 12, 13, 14, 15, 16 stopinj. Gledam na števec in čakam, kdaj se bo umiril. A se ne. Naklon vztraja in z vsako debelo kapljo potu, ki pade s čela na krmilo, se kotički mojih ustnic razširijo. Kako neizmerno uživam v tem. V tem trenutku ima moje življenje samo en smisel - priti na vrh. Za to sem se rodil. Vse okoli mene je nepomembno, glava čuti samo eno. Kako lepo je imeti eno stvar, ki ti da občutek vrednosti, zavedanja svojega poslanstva, čeprav samo za trenutek, ki se pojavlja kot presihajoče jezero. "Pazi, drek." Zdaj levo, zdaj desno, zdaj pred mano... "Bomo šli pač Koširja do vrha," si mislim, ko obračam pedala mimo črnih rogonoscev, ki ponosno ležiji v široki senci dreves in se mi režijo, s svojimi dolgimi, zavitimi rogovi, ki spominjajo na krmilo Harleya - a če bi hotel zajahati katerega od njih, nobena čelada ne bi pomagala. Biti kralj planote - to je njihovo poslanstvo.

Moje pričakovanje, ko se bližam vrhu hribčka, je potešeno in v daljavi jih uzrem, kako veličastno kažejo proti soncu - Picos de Europa, ogromne gole skale, središče naravnega parka, ki kot zavetnik bdijo nad deželo pod njimi, jo hranijo in ji dajejo posebno vrednost. Ti me še čakajo. Zaenkrat opravim še z enim vzponom in spustom skozi krasno sotesko, ki sem jo ujel samo na eni sliki, pa še ta prav ne zajame njene dejanske veličine. Še kar nekaj obratov je do cilja. Ko pridem s hribov in iz gozdov na odprto, me od daleč navdušeno, kot stari prijatelj iz otroštva, pozdravlja ocean, ki pogrne mizo, na njo postavi šampanjec in me ob previdnem natakanju, s polnasmeškom in priprtimi očmi vpraša: "Kje si pa ti bil ves ta čas?"

[toticiklist]

8. dan, petek, 17. 7. 2020: Bedoin - Avignon, 90 km.

Dan, ki zlepa ne bo šel v pozabo. Dan, ki je bil podrejen samo enemu cilju - pod vznožje sem prišel kot otrok, z gore sestopil kot moški (govorim v kolesarskem smislu).

Vzpon na to plešasto kraljico Provanse namreč ni zgolj še en navaden vzpon, ampak romanje telesa in duha, kot dokazujejo trume kolesarskih navdušencev - od popolnih začetnikov z gorci, družin z otroci, parov, upokojencev, do polprofesionalcev s karbonkami in ne nazadnje profijev samih, ki se po najboljših močeh trudijo doseči sveti gral - Chalet Renard, ki te kot bela raketa, ki se pravkar pripravlja na izstrelitev z lune, ves čas opazuje z vrha in ti daje vedet, koliko trpljenja te še čaka. Je osebna bitka, kjer pa je zmagovalec vsak, ki se uspe privleči do vrha. Kdor se v zadnjem kilometru, ki se po kratkem predahu spet postavi navzgor, znajde v brezupnem položaju, mu glasni vzkliki "courage!!" dajo čudežnih moči in ga ponesejo pod oblake.

Sam sem danes dosegel novo stopnjo kolesarske in predvsem psihične zrelosti, saj se kljub res brutalnemu ritmu, ki ga narekuje cesta in te poriva na meje tvojih zmožnosti, nisem ustavil niti za trenutek ali sestopil na asfalt. Kako res zahteven izziv je to, vam težko opišem, če sami niste kdaj poskusili zagoniti v klanec. Vsem Primorcem lahko dam za primerjavo klanec s Svetega Antona do Dvorov...le da se ta vleče slabih 15 km, preden se malo sprosti. Ob poti, ko sem opazoval kolesarje, ki so se spuščali z vrha, te ki so brzeli mimo mene in take, ki sem jih tudi sam prehiteval, sem se spraševal, ali sem res edina kamela tod okrog, ali je še kakšen norec, ki na tako goro s seboj privleče svojo streho in oblačila...moj pogled reže skozi gozd, zdi se, kot da jočem, ampak mi izpod čelade po vseh straneh glave tečejo debele kaplje znoja, ki pristajajo zdaj na okvirju, zdaj na računalniku ali telefonu. Ves čas spremljam ples številk, črta na ekranu se ves čas premika poševno navzgor..9, 10, 11, 12%...in vztraja...vsak premik pod 9 % je zgolj naključje in zdi se mi, kot da se pri 8% že vozim po ravnini in vsak tak trenutek izkoristim za nervozno tipanje po bidonu in divje sesanje ustnika, kot dojenček, ki ihteče sreblja iz flaške z mlekom, ker mu je to edini vir preživetja. Sence dreves so v uteho, ko je sonce v zenitu, vsaj to...veter je čez noč izgubil svojo moć. Goni, dihaj, živi...tri stvari, ki jih ne smeš pozabit. Vmes uspem umiriti svoj utrip in dihanje do te mere, da se mi zdi, kot da se sprehajam po promenadi. Počasi kopnijo kilometri in pri tabli za preostalih 8 km prvič pomislim, da mi morda uspe brez ustavljanja. Svet okoli mene ne obstaja, zvoki utihnejo, zibajoče veje se ustavijo, noge postajajo perpetuum mobile,obstajam samo jaz, ki slišim in se pogovarjam s svojim notranjim glasom in cesta, ki vodi pogled naprej. Popolna predanost in osredotočenost sta edini način, kako se prebiti. Vem, da če se ustavim, pa morda zgolj samo za fotografijo ali požirek vode, ne najdem več tega ritma in kalvarija se lahko začne...

Na koncu sem dosegel čas dobrih dveh ur, ki sem si ga vse od začetka načrtovanja tudi potihem želel, ampak teh visokoletečih ciljev nisem delil naokrog. Po današnjem dnevu se počutim tako močnega, kot še nikoli, čutim, da bi lahko premikal gore, in zdi se mi, da me na moji trmasti poti nič ne more ustaviti, niti najmanj pa ne razmišljam o predaji. Krepko sem že presegel 1000 km in sem tako že čez četrtino poti. Jutri se končno spet ustavim na morju, kjer si bom vzel en dan oddiha.

[toticiklist]

33. dan, torek, 11. 8. 2020: São Bartolomeu de Messines - Aljezur, 154 km.

Izmed vseh delov Portugalske, me je današnji južni, Algarve, še najmanj prepričal, pa ne zato, ker pokrajina ne bi imela kaj pokazati. Prvi kilometri so bili v brezhibnem vremenu res krasni. Lahko, da je za to krivo dejstvo, da se bližam koncu in sem po dosegu cilja nekako zadevo v glavi že zaključil, lahko, da je zaradi hemeroidov ali karkoli že so ti izrastki na riti, ki postajajo neznosni - danes, vsaj na kolesu, nisem mogel uživati. Pokrajina je zasičena s turisti, tudi infrastruktura kaže, da se načrtno usmerjajo v masovni turizem, promet je obupen in preprosto nimaš miru, največ težav pa povzroča veter, ki piha z Atlantika in spreminja že tako naporno jajcanje po valoviti pokrajini, v nočno moro in eno samo mučenje. V tem letnem času mislim, da me ta del več ne vidi, vsaj ne na kolesu. Ker je ta vožnja proti vetru resnično zahtevala ogromne energije, sem izpustil tudi plaže, ki sem jih imel v načrtu. Žal mi je, vsi ki ste že obiskali te kraje, boste lahko našli lepše prizore, tudi s plaž. Sam sem razmišljal samo, kako čimprej priti do kampa in to je bilo to. Pred tem sem seveda uspel zaviti še do rta Sv. Vincenta, ki res na nek način leži na koncu sveta in s katerega se odpre pogled v neskončno modrino, ki se zdi tako nedoumljiva. Vreme je tukaj tako spreminjajoče, da če za trenutek odvrneš pogled z neba, se v hipu pojavijo oblaki, ali pa se razkadijo. Zračne mase so podivjane, valovi z rušilno močjo butajo ob skale. To res niso kraji za kolesarje ... Za surferje pač. Privoščil sem si kar dva Bratwursta z zenfom in kečapom, da lahko rečem, da sem res jedel zadnjo klobaso pred Ameriko...

Kljub temu, da je bila etapa skoraj 50 km krajša od včerajšnje, je bila vsekakor veliko zahtevnejša. Na to se je potrebno vedno pripraviti - nobena etapa, tudi če je v profilu še tako položna, se ne sme podcenjevati, saj se vedno najde kaj, kar jo lahko oteži. Moj zvesti športni direktor (ata), ki ima vso statistiko ves čas pod budnim očesom, je potrdil, da sva z Zlatko že danes presegla tudi mejo 4000 km. Dovolj je, dost mam. S tako vneto ritjo preprosto ne zmorem več, saj se z vsakim dotikom sedeža potiho zjočem od bolečine. Včeraj se je nekako skrila, a se je spet pojavila, in tako nima smisla nadaljevati. Mislim, da sem dosegel vse, o čemer sem sanjal, da je kljub vsem težavam po poti in rahlim spremembam pot potekala kot načrtovano. Zato sem se odločil, da jutri zavijem na železniško postajo do kraja, ki je oddaljen zgolj 50 kilometrov, in se z vlakom odpeljem do Lizbone, kamor bom, če bo šlo vse po načrtu, prispel že jutri proti večeru. To mi daje dodatnega časa za pripravo na vkrcanje v letalo. A do tačas bo minilo še kar nekaj ur in zgodi se lahko marsikaj. Za jutro je napovedan dež, zna postati še pestro, pod mojo tendo.

[toticiklist]

28. dan, četrtek, 6. 8. 2020: Redondela - Marco de Canaveses, 170 km.

Pablo je navsezgodaj uredil kolo, še preden je odprl trgovino. Zlatka je bila tako ranjena po vseh teh kilometrih, kot peregrinosi, ki jih slišiš stokat od bolečin, zjutraj in zvečer. Menjal ji je veliko obrabljenih delov. Zdaj spet teče in diha. Saj je ostal samo še en teden ...

Bilo je, kot da bi prvič shodil. Noge so se s težavo privajale na gib, ki so ga nenehno ponavljale slabe štiri tedne. Oglašali so se raznorazni deli telesa, ki so bili razdraženi, ker jih je nekdo pravkar zbudil iz globokega spanca. Kaj kmalu so se spomnili, kaj je njihova naloga in znova sem začutil moč izpred začetka mučnih dni brezdelja in čakanja. Dežela, ki si je nadela barve svoje zastave - rdeča prst, rumena trava in zelene krošnje, ki se zbirajo v nepregledne gozdove. Pokrajina, ki je toliko samosvoja, kot jezik in kultura njenih prebivalcev in še najbolj spominja na kak dalmatinski otok, sodeč po dogajanju na cesti, pa jo naseljujejo iberski Balkanci. Rekel sem si, da si moram odpreti slovar s frazami. Pogovarjal sem se z Italijani, Francozi, Španci ... vse je nekako šlo. Tukaj tavam v temi. Stalno, ko izustim ta moj "obrigado", me skoraj zanese, da bi dal roke skupaj in se priklonil. Sicer pa me ne moti, če se bom moral ves dan pogovarjati s cesto, saj se že ujameva...

Ko se vozim skozi te kraje, mi postaja jasno, zakaj me je vedno tako vleklo semkaj. Ves čas imam občutek, da sem vstopil v drug svet, toliko drugačen od tega, ki sem ga doživljal do sedaj. Bil je dolg dan, prvi, ki se je na račun mojega turističnega šetanja po mestu končal v mraku. Jutri bo še daljši. Spet bo šel čez 3.000 višincev. A na koncu me čaka lastna soba, na pobočju Serre Estrele. Dan, ki ga lahko zajameš le z obema rokama.

Slike v mestu so iz Guimaraesa. Brago sem zaobšel. Ne maram velikih mest, ki mi vzamejo preveč časa. Tako ali tako je nisem imel v prvotnem načrtu. Učim se opazovati podrobnosti, ne več tistih dolgočasnih panoram cerkev in gradov, pač pa malenkosti, ki mestu vdihnejo njegov karakter, ki ga začutiš za vsakim vogalom. Ker jih je bilo veliko, jih delim v dveh objavah.

[toticiklist]

24. dan, nedelja, 2. 8. 2020: Sanxenxo-Redondela (okrog 50 km)

Kako že gre... "Ne hvali dneva pred nočjo." To bi lahko počasi postal moj zaščitni verz. Ko si na vrhu vala, moraš pričakovati, da boš slej ko prej z njega tudi padel in ko si visoko, moraš pričakovati, da bo padec globok. Kljub temu mi že ves dan ne gre iz glave, kako se je lahko vesolje v tako kratkem trenutku spet obrnilo proti meni... oz. sem se sam obrnil proti njemu.

Zbudil sem se v vetrovno, sicer pa krasno jutro, ki sem ga izkoristil za zadnji sprehod do plaže. Na kolesu sem se počutil odlično, noge so delovale močno, bil sem brez bolečin, skratka, slabi dve uri je bilo kolesarjenje spet čisti užitek. Na najbolj neprimernem mestu je znova zagodla zadnja guma, nekaj sto metrov pred koncem klanca, že v hribih, na poti v notranjost. Ponovno se lotim menjavanja in z nespretnim gibom, po sveti sreči, zlomim del menjalnika, ki se drži osi. Nepopravljiva poškodba kolesa + izpraznjena guma + nedelja opoldne + 10 km od prvega večjega mesta z možnostjo prenočitve in servisa, prevozov seveda ni. V tistem trenutku, ko so sredi hriba po tleh razmetane ležale vse torbe in Zlatka z odprtim zlomom noge, sem se lahko le odločil, da se mi utrga in z robantanjem sprožim potres, ali nekako mirno sprejmem, kar se je zgodilo in razmislim, kako naprej. Ne zgodi se pogosto, da izberem drugo možnost... tokrat sem jo, saj sem bil na nek način tako šokiran in razočaran sam nad sabo, da nisem imel volje vse te slabe energije stresati naokoli. Pa sem le dočakal svoj Camino-uspel sem naju privleči najprej do restavracije, saj se je lakota že oglašala, po dveh urah na žgočem soncu pa v dolino do prvega malo večjega mesta in postelje. Kar se je dogajalo na poti, tukaj ne bom pisal, se bom pa z vsakim osebno rad spominjal stvari, ki sem jih bolj vajen iz kakšnega filma, kot pa z nedeljskega sprehoda po vasi..

Ne razbijam si toliko glave zaradi izgubljenega dne in porušenih načrtov, pač pa veliko bolj zaradi nesigurnosti, kaj bo jutri. Ali bodo uspeli popraviti kolo oz. zamenjati polomljene dele, ali bom moral še čakati ali celo hoditi naprej, do naslednjega mesta, kako bo to vplivalo na nadaljno pot...? Te nejasnosti mi ne dajo mira, prvič se zares počutim kot tujec na neznani zemlji, prvič mi je vse padlo dol in je smisel vsega mojega početja zabrisan, čutim potrtost in resignacijo. Pokonci me drži upanje, da lahko kljub vsemu nekako še izpeljem pot do konca, kot sem si zamislil. Ni ga več veliko. Kaj bo prinesel nov dan?