#no¸ ja! če veste¸ mi¸ prosim¸ pomagajte! vnaprej hvala 😅

[besedar]

Se opravičujem, ampak mogoče kdo poglobljeno ve, zakaj se reče vitezom in ne vitezem?

Zdaj pa celo vem :D !! Več ali manj in ne preveč poglobljeno, verjetno tudi s kupom napak, vsekakor z ene desetimi vprašaji in podvprašanji. Oprosti, da mi je vzelo ......... pet mesecev in pol ........................ Če karkoli pomaga, ni vprašanje niti za hip zapustilo moje nesrečne glave 😅

Opozarjam, da sem klovn s piškavim lešnikom za betico in da nimam o ničemer pojma.

Torej: preglas je sprememba kvalitete vokala zaradi vokala ali konzonanta nekje v bližini — oziroma: samoglasniki se spremenijo zaradi drugih samoglasnikov ali soglasnikov, ki (ponavadi) samoglasnikom sledijo. Ni nujno, da so ti, ki vplivajo, prilepljeni tik ob vokal, ki ga gledamo, več kot en zlog stran pa tudi ne smejo biti. Načeloma preglas povzročijo j oz. j-jevski glasovi ali pa drugi (sprednji ali zadnji) vokali, ki prvi vokal potegnejo nekako proti sebi. Diagrami!

(Trikotniki kažejo položaj vokalov v ustih)

J naredi enako kot sprednji vokali, ker je podoben i-ju in palatalen.

To se zgodi na primer v nemščini, ko tvoriš množino. Gans (gos) in potem Gänse, ker je bil na koncu namesto e-ja menda nekoč i, ki je zdaj ošibel in ki je takrat a povlekel v e-jevski glas. Takole:

Zdaj pa končno k vitezu! Ta vrsta preglasa je bojda (v indoevropskih jezikih?) načeloma redka, v slovanskih je pa pogosta: element, ki preglas povzroča, namreč stoji spredaj in ni vokaličen, pač pa konzonanten in mora biti palatalen (kolikor vem). Kaj pomeni, da je konzonant palatalen? V teoriji to pomeni, da ga izgovoriš s pomočjo trdega neba, moramo pa potem prišteti še tale citat: "Vse, kar je nastalo v palatalizaciji, je de facto palatalno." Na to me boste vprašali: "okej, ampak zakaj?", na kar lahko odgovorim samo z: "o, glejte tistole tam" in hitrim begom. (Če kdaj izvem, se vrnem in povem, ampak bi znalo biti še dodatnih pet mesecev.)

Za slovanske jezike je še to značilo, da preglas ni samo na naglašenih vokalih, kot je drugače tipično. Vprašanje: kje pa potem se zgodi? Kako veš, kdaj se bo, kdaj pa ne? Odgovor je ... Zaenkrat še ne vem. Upam si zatrditi, da se ne zgodi povsod, mislim tudi, da ni odvisno od tega, a je vokal naglašen ali ne. Od položaja v besedi, recimo samo na koncu? Kaj pa vem. (Ponovno: se še vrnem? Upam?)

Za c, č, š, ž in j se o v slovenščini ponekod preglasi v e.

Pobrskamo po e-učbeniku za slovenščino, ki pravi:

Kar bi pa potem za nazaj osmislilo tisto o de facto palatalnosti, se mi zdi! Če preglas sprožijo palatalni konzonanti in je j je tako ali tako palatalen, c, č, š, ž so pa produkti palatalizacije ... To bi šlo, ne? Saj ne, da bi mi bilo kaj bolj jasno, zakaj bi se npr. š štel za palatalnega, če slučajno pride iz h-ja (? kruh in krušni?), ampak naj zaenkrat bo.

Z pri vitezu torej ni palatalen in na o nima vpliva, tako da vitezov ostane na -ov.

PS: Glede oblike "vitezov" — pridevnik in genetiv plurala sta enaka, ne? Vanda Babič pravi, da je to zato, ker je pridevnik prišel iz "nekaj, kar je od vitezov", torej iz tega genetiva. Luka Repanšek pravi, da ti dve obliki nimata zveze, ker sta si bili zgodovinsko različni in sta potem samo formalno/po obliki sovpadli. Meni se zdi njegova razlaga bolj prepričljiva, ampak to je mogoče tudi zato, ker imam rodbinsko pogojeno nezaupljivost do Babičeve, ki je pa ona tudi z ničimer ne izpodbija.