#kakšen je bil pa kaj vaš dan?

[besedar]

beseda dne: srepeti

[petrakmetec-blog]

Se ti kdaj zdi, da imaš depresivne občutke?

https://petrakmetec.com/?p=221

Ste vedeli, da je vsaka četrta ženska med 25 in 44 letom depresivna?

Ženske smo še zmeraj tiste, ki želimo ugajati, smo vzgojene da moramo biti pridne, če želimo biti (pri)ljubljene in zmeraj postaviti druge predse. Vem, da vsi starši vzgajajo otroke po svojih najboljših močeh, vendar so pa le redki takšni, ki so voljni delati na sebi in preseči vzorce in vrednote, prepričanja svojih staršev ter dati otroku to kar res potrebuje. Vero vase. Samozaupanje. Vedenje, da lahko živi svoje sanje. Vsak dan srečujem ženske, ki so navidezno srečne v svojih urejenih domovih, nosijo nasmeh na obrazu in žalost v očeh. So kljub navidezno popolni družini osamljene, živijo sanje svojih staršev, moža ali otrok, svojih pa niti same sebi ne upajo priznati. Zakaj? Ker bi potem morale kaj narediti z njimi. Jih začeti uresničevati ali pa samo sprejeti, da jim maska, ki jo nosijo popolnoma ustreza. Vendar ni tako lahko. Vsi nekje globoko v sebi vemo, da imamo potencial, nalogo, ki nas žene naprej. In ko se ne poslušamo, ko zanikamo svoje sanje, ko lažemo same sebi – smo nesrečne in počasi padamo v depresijo. Ne more nas osrečiti materialnost, niti uspeh drugega – vsaj ne za daljši čas. Enostavno moramo začutiti v sebi strast – pa naj bo to do pečenja božanskih slaščic, pisanja pesmi, pomoči nemočnim ali odkrivanja preteklih civilizacij nekje v pragozdovih.

Drage moje – vprašajte se prosim kaj vas resnično veseli?

Kaj je tisto, kjer pozabite na čas, ob čemer vam poje srce? In začnite to početi. Vsak dan. Navadite ljudi okrog sebe, da imate tudi ve svoje sanje za katere ste pripravljene investirati svoj čas in ob čemer se bolje počutite. Razprite krila in si dovolite. Če ne veste kje začeti, pojdite na kakšen couching in hitro boste prišli do spoznanj. Jaz sem bila vzgojena na način ugajanja drugim – poslušati kaj imajo drugi za povedati, saj zagotovo vedo več kot jaz, zase zadržati svoje mnenje, saj je nepomembno. Dati drugim prednost, ker se to spodobi. Ali v vrsti v trgovini ali pa ko se je treba postaviti zase. Ker če se postaviš zase in se pokažeš, potem se hvališ in lastna hvala ni vredna popolnoma nič. Ko te bodo drugi opazili, boš lahko ponosna. Ja in s tem živimo. Morda je koristno, ko smo stare pet let, ne pa ko jih imamo 18, 30, 50... Ampak kako naj me drugi opazijo, če pa se zmeraj trudim, da sem neopazna? Stojim v ozadju, tudi ko naredim kaj dobrega, opravim kakšno nalogo super in popolno ter potem z nasmeškom na obrazu (in z žalostjo v srcu) predam zasluge nekomu drugemu, ker mislim, da si bolj zasluži pohvale kot jaz. In verjamem da nas je dosti takšnih, ki imamo vzgojo pridne punčke ter smo (bile) na to celo ponosne. In dokler te življenje konkterno ne zamaje in strese da se zbudiš, tega niti ne vidiš.

In ja, to vodi v dnevna razočaranja, nezadovoljstva in če nič ne ukrenemo tudi v depresijo.

Sama imam srečo, da me je življenje kar pošteno streslo in zbudilo. Morda sedaj nisem več tako všeč ljudem, ker sem se začela spoštovati in tudi že povem svoje mnenje (kar je bilo na začetku zelooo težko) in ni vedno to kar bi želeli slišati, se pa bolje počutim. Začela sem obiskovat NLP (ki ga zelo priporočam) in odkrivati sama sebe, hodit na couchinge, ki so prava brca v rit. Od srednje šole dalje se že sprašujem kaj je tisto, kaj me osrečuje, pa nekako nisem našla odgovora. Tudi ko sem mislila da sem ga, je to bil občutek, ki sem ga prevzela od koga drugega. Ker če imate močno zasidran Ustrezi, potem hitro zamenjate tuje želje in sanje za svoje. Ali pa želite samo ustreči staršem in se vpišete na šolo, za katero menijo, da je najbojša za vas in vi jim verjamete. Ne si delati tega. Poslušajte se. Nekje v globini duše točno veste kaj je to, kar bi radi počeli. Kaj je vaš potencial. Kje se skriva strast :) Jaz sem jo odkrila komaj letos. Saj že zelo dolgo vem kaj je to, pa je bilo vedno nekaj drugega pomembnejšega in ja – nisem imela poguma. Niti da ozavestim to kaj me res veseli. Žalostno, saj vem, ampak bolje pozno kot nikoli! Zato dajte umetne nasmeške na stran, pobrskajte po svoji notranjosti, odkrite tančice samozanikanja in samolaži ter bodite to kar ste. Z zaupanjem vase. Za vas, za nas, za boljši jutri! Kajti samo če smo zadovoljni sami s sabo, lahko to zadovoljstvo in srečo širimo. p.s.: če imate kakšna vprašanja v zvezi z NLP ali couchingom, kar pogumno na plano z njimi!