#kaj pa jaz vem¸ kaj je bilo pred sto leti prav! mogoče so pa dajali vejice pred takšne ali¸ ne vem

[besedar]

beseda dne: pokopališče

etimologija (oziroma nekaj v tej smeri): iz kopati (jasno), ki pride iz indoevropskega korena *(s)kā̆p-, *(s)kē̆p- (obdelovati z ostrim orodjem, rezati). Meni osebno je dosti zanimivejše, da je očitno beseda relativno nova — leta 1919 se je v Domu in svetu o njej pritoževal Jože Debevec:

V 3. številki letošnje Vzajemnosti čitam pameten nasvet g. župnika E. Rakovca, naj bi opustili grdo skovanko: pokopališče. On predlaga, naj bi rabili morda: pokojišče. Ne bi bilo napačno. Najbolje pa bi bilo: grobišče ali groblje. Srbi pravijo groblje. Imamo tudi več krajevnih imen Groblje po Slovenskem. Opustimo zdaj polagoma vse, kar nas brez potrebe loči od Hrvatov in Srbov. Če rečeš Srbu: danes posetimo pokopališče«, bo marsikateri mislil na — kopališče (kupalište). Če rečeš: posetimo grobišče (groblje), te bo takoj umel, S tem ne zavržemo nič pristnoslovenskega, ampak le nerodno novoskovanko. In takih imamo še več. Zdaj je čas, da jih zamenjamo z dobrimi slovenskimi izrazi, ki so obenem umevni Srbom in Hrvatom. — Obenem naj omenim, da bi lajšalo medsebojno umevanje, ako bi mi v občevanju z njimi rabili izmed sinonimov tiste, ki so tudi Srbom in Hrvatom domači. Tako n. pr. recimo rajši ubog m. reven (ker revan pomeni našim bratom: goreč, navdušen), ali čaša m. kozarec, uren, nagel, brz, spreten m. hiter (hitar je srbohrv, = zvit, prekanjen) itd.

Jože Debevec. 1919. "Jezikoslovna drobtina". Dom in svet. Letnik 32, številka 3/6. Na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-TB0ZRBL3.