#Kdor jo je prebral do konca je car

[averagez]

Fantje, od danes naprej bomo pravilno sklanjali.

Ja, ja, vem. "Z, saj znam sklanjati. Že od nekdaj. V osnovni šoli smo se učili." Ne se niste! Zato glej in se uči:

Imenovalnik (kdo ali kaj): tale se pojavi v vsakem drugem stavku. Zakaj ne v vsakem? Ker obstaja cel kup stavkov z osebno glagolsko obliko, pri katerih ni nobenega imenovalnika. Pa tudi včasih ga nadomesti kakšen drug sklon. Vezljivost pa to.

Rodilnik (koga ali česa): ta se uporablja v zanikanih stavkih. To vključuje, a ni omejeno na "tega pa ne vem" in "nočem ga videti." Ne uporablja pa se v vsakem zanikanem stavku. V primerih, kjer imamo predloge, predlogi prevladajo ("Nismo v hiši"). V primeru kakšne čudne vezljivosti in povedkovih določil se uporabljajo tudi drugi skloni, npr. imenovalnik ("To ni avto") in dajalnik ("Nisem mu verjel."). Ampak s tem se ne ukvarjajmo preveč. Zaenkrat rodilnik uporabljajmo v zanikanih povedih ("Še vedno ni snega"), desnih neujemalnih prilastkih ("Dobil sem avtogram njega samega") in partitivnih genetivih ("On je eden tistih ljudi" namesto "On je eden IZMED tistih ljudi").

Dajalnik (komu ali čemu): uporablja se z glagoli, ki se vežejo z dajalnikom. Na primer dati, pomagati, pomahati, težiti... Zagotovo pa se NE veže s kar vsemi predlogi! ("O temu" je obupno narobe! Zato ne govorimo tega!) Hiter kratek nepopoln seznam predlogov s katerimi pa se dajalnik veže: kljub, navkljub. Za tidve besedi v resnici sploh ne vem, če sta res predloga ali sta veznika. Glede na to, da vplivata na samostalnik, ju imamo najbrž za predloga. Kar je res zanimivo pri dajalniku, je takoimenovani dativ posestnika ("Kako TI je ime?" namesto "Katero ime imaš?" in "Kaj ti je?" namesto "Kaj (v smislu "katero psihično bolezen" lol) imaš?"). V mojem srcu bo stavek "kaj ti je" vedno imel posebno mesto zaradi te nenavadne rabe dajalnika.

Tožilnik (koga ali kaj): večinoma vezljivost z določenimi glagoli in predlogi. Ker pa smo fensi, uporabljamo tudi AcI ali "tožilnik z nedoločnikom" - kadar imamo poved z besedo "da" (v smislu "rekel je da," "hotel je da," "mislil je da...") lahko osebek odvisnega stavka postavimo v tožilnik, povedek pa v nedoločnik. Vse ostalo ostane isto.

Mestnik (o kom ali o čem): vezljiv z ogromno predlogi, ki jih nekateri vežejo z dajalnikom. Mi pa bomo pravilno uporabljali mestnik. Ti predlogi vključujejo: o, v, pri, ob...

Orodnik (s kom ali s čim): vezljiv s še več predlogi, ki se še pogosteje mešajo z dajalnikom. Ti predlogi so: s/z, pred, med, nad, pod...

To je to. Niti latinščina niti grščina nimata mestnika in orodnika, zato ju ne bomo potrebovali za konstrukcije, je pa lepo vedeti, da se pogosto narobe vprašamo, ker lahko le tako te hude napake odpravimo. Kadar smo v dvomih, predlagam, da si pomagamo z neko besedo, za katero poznamo mestnik in orodnik, in to besedo postavimo za predlog. Za naravne govorce naj bi to bilo enostavno. Ne smemo pa uporabiti zaimkov (ker zanje načeloma nimamo pojma in se ravno zaradi njih sprašujemo).

Večina glagolov se veže z več skloni, glede na to katero informacijo želimo podati (NEKOMU dam NEKAJ). Obstajajo pa tudi glagoli, ki se z istim sklonom (tožilnikom) vežejo dvakrat (NEKOGA naučim NEKAJ).

Predlogi se lahko vežejo z več skloni, navadno tožilnik nakazuje smer (pred grad), mestnik pa kraj (pred gradom).