#špela sevšek šramel

[gimngblog-blog]

Jože Babič in njegov pozabljeni film Tri četrtine sonca

Dr. Špela Sevšek Šramel, Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Biti v senci lahko pomeni tudi prednost. Če vsi poznamo Vesno in Ne čakaj na maj Františka Čápa, pa je komajda kdo slišal za film Tri četrtine sonca, slovenski film slovaškega scenarista, ki je bil v petdesetih letih posnet v Novi Gorici. Slovake pogosto tudi mi mečemo v isti koš s Čehi, čeprav tudi nam ne diši najbolj, če je slovenska književnost v kaki tuji knjigarni postavljena na polici z napisom »Jugoslovanska literatura«.

Začnimo s češkim režiserjem Františkom Čápom, ki je na povabilo direktorja Triglav filma Branimirja Tume prišel v začetku petdesetih let v Ljubljano. Čáp je bil, kot je znano, tedaj že ugleden in izkušen režiser, v slovenski prostor pa je prinesel tisto svežino in – kot radi rečemo – češki spontani humor, svoje filme pa je postavil v izrazito mestno okolje. Nekaj let kasneje pride za njim v Ljubljano še Leopold Lahola, Slovak židovskega rodu, dramatik, scenarist in filmski režiser. Po novih političnih razmerah namreč zapusti Bratislavo in živi najprej v Tel Avivu, kasneje pa v različnih evropskih mestih. Njegovo jugoslovansko obdobje je povezano s pisanjem filmskih scenarijev, dramatizacij in snemanjem filmov. Čeprav so arhivski dokumenti precej skromni, pa je ostalo za njim kar nekaj podpisanih ali nepodpisanih scenarijev, po katerih so bili posneti filmi. Eden od teh je prav film Tri četrine sonca, ki je nastal po filmski zgodbi Vlak, ki pelje enkrat v življenju in ga je leta 1959 režiser Jože Babič posnel kot celovečerni film s slovenskimi igralci. V ospredju filmske zgodbe so taboriščniki, ki se po koncu druge vojne vračajo proti svojemu domu, vsak z svojo zgodbo, nacionalnostjo, preteklostjo in upanjem v prihodnost. Dogajalni prostor je zožen na železniško postajo ali kar vlak, v katerem se namesti pisana skupina ljudi in čaka na prihod vlaka. Do prihoda vlaka se zgodi marsikaj, od sramežljive zaljubljenosti, bolezni otroka, igranja šaha in vse do begov  v smrt. Laholov scenarij ponuja implicitno prisotno trpkost, otopelost, ki se kaže v nenehni bližini in hrepenenju po smrti, to je vzporejano z željo in vero v boljši jutri. Junaki v filmu pa se zavedajo svoje zaznamovanosti za vse življenje, zanje torej ostaja samo še polovica ali tri četrtine sonca. Ta Babičev črno-beli film naj bi veljal za neorealističen filmski poskus po italijanskem vzoru. 

To pa ni bilo prvo sodelovanje teh dveh generacijskih sodobnikov. Leta 1959 je Jože Babič kot režiser v tržaškem gledališču postavi na oder dramo Leopolda Lahole Madeži na soncu, slovaško premiero pa drama doživi šele osem let kasneje. Njun skupni film, ki ga Lahola deloma prilagodi slovenskemu okolju, posnamejo v Novem mestu, večji del pa na železniški postaji v Novi Gorici.  

Leopold Lahola je tudi sicer izjemno zanimiva osebnost; rojen je na vzhodnem Slovaškem, med drugo svetovno vojno prostovoljno izkusi taboriščno življenje, da bi ostal skupaj z družino, potem pa ga pred gotovo smrtjo uspe rešiti pisateljski kolega. Kasneje sodeluje pri slovaški narodni vstaji in takoj po vojni postane ugleden gledališki režiser in dramatik, njegove drame črpajo iz eksistencializma in provokativno, čeprav alegorično slikajo moralno podobo človeka sodobnega časa. Njegova drama Atentat, ki tematizira medvojni atentat na Heydricha, je denimo postavljena v katoliško cerkev, junaki so apostoli in Kristus. Kljub začetnemu dobremu sprejetju je kmalu potisnjen na stranski tir in Lahola se sam odloči, da bo zapustil domovino, in odide v Izrael na povabilo tamkajšnjega filmskega centra. Tudi tam ne zdrži dolgo in se preseli nazaj v Evropo, v šestdesetih letih, ki so pregovorno zlata in bolj odprta predvsem na Češkoslovaškem, se vrne v Bratislavo, kjer posname še svoj zadnji film Sladki čas Kalimagdory, takoj zatem pa umre. V slovaškem prostoru je Lahola danes poznan kot režiser in novelist. Posthumno so izšle njegove novele z naslovom Zadnja stvar, ki po svoji tematiki in načinu upovedovanja človeka v skrajni, mejni situaciji močno spominjajo na Kocbekove novele Strah in pogum.

Predlogov in namigov za povezovanje slovenskih in slovaških izkušenj je torej dovolj. Če si le dovolimo pogledati tudi na slovenski prostor malo bolj od zgoraj ali od strani.