#čelade

[litaulait]

Kako izbrati pravo velikost motoristične čelade?

Pri izbiri čelade za motor je treba upoštevati kar nekaj ključnih dejavnikov, ki odločajo o tem, kako dobro se bo ta oprema odrezala v praksi. Ker gre za opremo, ki nas neposredno varuje pred potencialno usodnimi posledicami padcev in udarcev, seveda ne smemo sklepati kompromisov in iskati bližnjic. Vsak detajl pride še kako do izraza, to pa velja tudi za velikost čelade.

Sodobne moto čelade, mimogrede, trenutni izbor si oglejte tukaj, so izdelane v različnih izvedbah in velikostih, pogosto so precej prilagodljive, a vseeno je treba skrbno izbrati tisto, ki nam bo najbolj odgovarjala. Pri velikostih imamo na izbiro vsaj nekaj možnosti, gotovo lahko izbiramo vsaj med manjšo in večjo različico, običajno pa so posamezni modeli čelad na voljo v štirih, petih ali šestih velikostih, kot to velja tudi za oblačila.

Velikost motoristične čelade

V praksi je velikost motoristične čelade označena tako, kot označujemo oblačila. Večinoma so modeli na voljo v velikostih S, M, L in XL, lahko pa najdemo tudi izvedbe XS in XXL. Nekateri modeli imajo

seveda svoje mere, na katere moramo biti pozorni, poleg tega tudi splošne oznake odgovarjajo določenim dimenzijam, ki jih lahko enostavno izmerimo.

Velikost čelade odgovarja obsegu glave, ki ga merimo na čelu nad obrvmi. Kako izmerimo velikost čelade na ta način? Najprej s šiviljskim trakom ugotovimo obseg svoje glave, nato preverimo, katere velikosti ustrezajo ugotovljeni vrednosti. XS velikost je primerna za obseg med 53 in 54 cm, XXL čelade pa so dovolj velike za obseg med 63 in 64 cm. Vmesne velikosti pokrivajo po dva centimetra od 54 do 63 cm, torej bo vsak lahko z merjenjem obsega svoje glave hitro našel pravo velikost čelade zase.

Preizkus velikosti čelade

Enostavno torej ugotovimo, kako izbrati pravo velikost motoristične čelade, a v praksi se lahko izkaže, da se ne moremo ravnati le po golih številkah. Pametno je, da čelado pred nakupom dobro preizkusimo in se prepričamo, da nam velikost res ustreza. Moto čelade se namreč razlikujejo v različnih značilnostih, tudi v velikostih in predvsem v mehkih notranjih oblogah, ki so lahko do neke mere prilagodljive.

Čelado je treba dobro preizkusiti, a že takoj bomo ugotovili, ali je prevelika ali premajhna. Če si jo težko poveznemo na glavo in ne sega lepo pod brado, potem je premajhna. Prevelika čelada bo ohlapna in ne bo lepo sedela na glavi. Če zadenemo približno velikost, lahko morebitno odstopanje preverimo tako, da nagnemo glavo naprej in ugotovimo, koliko prostora je še nad zatiljem – pri čeladi ustrezne velikosti bi nad zatilje težko porinili celo dlan.

Pri preizkusu ni dovolj, da si čelado preprosto poveznemo na glavo. Dobro jo zapnemo in pričvrstimo, nato pa se poskusimo z njo tudi premikati oziroma obračati. Še boljša opcija je testna vožnja, če je to na voljo. Pri tem se izkaže, da imajo veliko prednost uveljavljeni in zanesljivi trgovci, pri katerih so takšne možnosti na voljo. Prav tako preizkus velikosti čelade narekuje obisk v fizični trgovini, čeprav lahko izkušeni uporabniki kupujejo tudi preko spleta – če poznamo lastnosti različnih čelad in vemo, kako točno odgovarjajo navedene velikosti izmerjenemu obsegu glave, lahko pričakujemo ustrezno ujemanje in popolno zadovoljstvo tudi pri nakupu preko spleta.

Otroške velikosti čelade

Kako izbrati pravo velikost čelade za otroka? Postopek je isti, le da moramo upoštevati posebne velikosti otroških čelad. Otroške motoristične čelade so na voljo v različnih velikostih, ki odgovarjajo otrokom, tako da seveda ne moremo pričakovati, da bo otroška čelada velikosti M enaka kot M čelada za odrasle. Otroci imajo obseg glave okoli 50 cm, tako da so njihove velikosti prilagojene drugemu razponu, kar moramo seveda upoštevati.

Otroške številke so manjše, imamo pa prav tako na voljo širok razpon, s katerim proizvajalci odgovarjajo na potrebe malih motoristov. Pred izbiro prave velikosti čelade vsekakor preverimo, ali številka odgovarja obsegu glave, tako da ne bo težko najti otroške čelade ustrezne velikosti.

Obiščite KMC Motoshop in preverite najnovejšo ponudbo

[toticiklist]

8. dan, petek, 17. 7. 2020: Bedoin - Avignon, 90 km.

Dan, ki zlepa ne bo šel v pozabo. Dan, ki je bil podrejen samo enemu cilju - pod vznožje sem prišel kot otrok, z gore sestopil kot moški (govorim v kolesarskem smislu).

Vzpon na to plešasto kraljico Provanse namreč ni zgolj še en navaden vzpon, ampak romanje telesa in duha, kot dokazujejo trume kolesarskih navdušencev - od popolnih začetnikov z gorci, družin z otroci, parov, upokojencev, do polprofesionalcev s karbonkami in ne nazadnje profijev samih, ki se po najboljših močeh trudijo doseči sveti gral - Chalet Renard, ki te kot bela raketa, ki se pravkar pripravlja na izstrelitev z lune, ves čas opazuje z vrha in ti daje vedet, koliko trpljenja te še čaka. Je osebna bitka, kjer pa je zmagovalec vsak, ki se uspe privleči do vrha. Kdor se v zadnjem kilometru, ki se po kratkem predahu spet postavi navzgor, znajde v brezupnem položaju, mu glasni vzkliki "courage!!" dajo čudežnih moči in ga ponesejo pod oblake.

Sam sem danes dosegel novo stopnjo kolesarske in predvsem psihične zrelosti, saj se kljub res brutalnemu ritmu, ki ga narekuje cesta in te poriva na meje tvojih zmožnosti, nisem ustavil niti za trenutek ali sestopil na asfalt. Kako res zahteven izziv je to, vam težko opišem, če sami niste kdaj poskusili zagoniti v klanec. Vsem Primorcem lahko dam za primerjavo klanec s Svetega Antona do Dvorov...le da se ta vleče slabih 15 km, preden se malo sprosti. Ob poti, ko sem opazoval kolesarje, ki so se spuščali z vrha, te ki so brzeli mimo mene in take, ki sem jih tudi sam prehiteval, sem se spraševal, ali sem res edina kamela tod okrog, ali je še kakšen norec, ki na tako goro s seboj privleče svojo streho in oblačila...moj pogled reže skozi gozd, zdi se, kot da jočem, ampak mi izpod čelade po vseh straneh glave tečejo debele kaplje znoja, ki pristajajo zdaj na okvirju, zdaj na računalniku ali telefonu. Ves čas spremljam ples številk, črta na ekranu se ves čas premika poševno navzgor..9, 10, 11, 12%...in vztraja...vsak premik pod 9 % je zgolj naključje in zdi se mi, kot da se pri 8% že vozim po ravnini in vsak tak trenutek izkoristim za nervozno tipanje po bidonu in divje sesanje ustnika, kot dojenček, ki ihteče sreblja iz flaške z mlekom, ker mu je to edini vir preživetja. Sence dreves so v uteho, ko je sonce v zenitu, vsaj to...veter je čez noč izgubil svojo moć. Goni, dihaj, živi...tri stvari, ki jih ne smeš pozabit. Vmes uspem umiriti svoj utrip in dihanje do te mere, da se mi zdi, kot da se sprehajam po promenadi. Počasi kopnijo kilometri in pri tabli za preostalih 8 km prvič pomislim, da mi morda uspe brez ustavljanja. Svet okoli mene ne obstaja, zvoki utihnejo, zibajoče veje se ustavijo, noge postajajo perpetuum mobile,obstajam samo jaz, ki slišim in se pogovarjam s svojim notranjim glasom in cesta, ki vodi pogled naprej. Popolna predanost in osredotočenost sta edini način, kako se prebiti. Vem, da če se ustavim, pa morda zgolj samo za fotografijo ali požirek vode, ne najdem več tega ritma in kalvarija se lahko začne...

Na koncu sem dosegel čas dobrih dveh ur, ki sem si ga vse od začetka načrtovanja tudi potihem želel, ampak teh visokoletečih ciljev nisem delil naokrog. Po današnjem dnevu se počutim tako močnega, kot še nikoli, čutim, da bi lahko premikal gore, in zdi se mi, da me na moji trmasti poti nič ne more ustaviti, niti najmanj pa ne razmišljam o predaji. Krepko sem že presegel 1000 km in sem tako že čez četrtino poti. Jutri se končno spet ustavim na morju, kjer si bom vzel en dan oddiha.

[bojanambrozic]

V Bohinju so nadelali novo ferato in sem šel preverit kako zgleda. Baje je to za enkrat še lokalna skrivnost. Zato ne bom podajal natančnega opisa kako se do nje pride. Do ferate se pride po stezici nad severnim robom Bohinjskega jezera v ca. pol ure hoje. GPS sled je že na voljo na moje Garmin Connect profilu.

Savica

Ukanc

Pršivec

Imel sem to smolo, da se je razno v času mojega obiska po ferati vzpenjalo vsaj ducat Ameriških vojakov. Že od daleč se je videlo, da nimajo pojma kaj delajo. Baje so bili vsi prvič v ferati. Zato je kamenje ves čas frčalo navzdol po pobočju. Brez čelade danes zagotovo ne bi ostal živ. Poleg tega so bili vojaki neznansko počasni. Prav nič me več ne čudi, da so izgubilo vojno v Iraku, če niso sposobni splezati niti ene same ferate čisto povprečne težavnosti.

Čudovit razgled na Bohinjsko jezero

Ameriški vojaki plezajo

Najtežji del ferate (C/D)

Zelo krušljivo

Lahka ferata

Začetek ferate je C težavnosti. Nato ferata ves čas sledi izrazitemu razu. Težavnost nikjer ne preseže C/D. Na poti je zaenkrat še zelo veliko naloženega kamenja. Zato je ta ferata trenutno zelo nevarna in njen obisk odsvetujem. Jeklenice so nove in v odličnem stanju. Skob pa ni. Zato je na nekaj mestih potrebna moč v rokah. Ameriškim vojakom so na teh mestih napeljali fiksne vrve po katerih so se s prižemami počasi vlekli navkreber. Ampak za povprečnega feratarja resnično ni težko. S ferate je ves čas odličen razgled na Bohinjsko jezero. Ferata se zaključi s čudovitim z ozkim, a zelo razglednim grebenom.

Prečka v ferati

Iz ferate sestopimo tako da nadaljujemo še naprej navzgor in levo. Stezica je označena z rdečimi packami. Po ca. 20 min hoje skozi gozd stezica pripelje na raz nad izrazito grapo. Tu je nameščena vrv po kateri se spustimo levo navzdol v grapo. Brez vrvi bi bilo to plezanje I. težavnosti. Nato sledi le še spust po zelo zoprnem melišču nazaj do Ukanca.

Ferata v Bohinju V Bohinju so nadelali novo ferato in sem šel preverit kako zgleda. Baje je to za enkrat še lokalna skrivnost.

[avto-moto]

Ogromno prtljage za smučarski dopust

Prednost uporabe nosilcev za smuči je tudi to, da po smučanju smuči enostavno namestiš na streho avtomobila in jih ni potrebno niti čistiti odvečnega snega, prtljažnik pa ne pride prav nič moker od snega. Nosilci za smuči so nam resnično olajšala in polepšali letošnji smučarski dopust. Sploh si ne predstavljam več iti na smučanje brez nosilcev za smuči.Letos me pred zimsko smučarsko sezono skrbi le ena stvar. Kako bomo odšli z enim avtomobilom in vso smučarsko prtljago na enotedensko smučanje? To bo letos zelo težko izvedljivo, saj smučata tudi že obe hčerki. Potrebujemo torej štiri pare smuči, štiri pare smučarskih čevljev, smučarske kombinezone, rokavice, čelade in še en kup oblačil, hrane in drugih potrebščin.

S partnerjem sva celo razmišljala, da bi odšli na pot z dvema avtomobiloma. A to, sploh za pot v tujino, kar precej stane. Zato bomo letos kupili nosilce za smuči. Nosilci za smuči nam bodo rešili smučarski dopust. Tako bomo imeli kar precej prostora več v prtljažniku, saj bomo štiri pare smuči peljali na strehi avtomobila. Pregledali smo kar nekaj spletnih trgovin, tudi tujih.

A najugodnejše in po ocenah uporabnikov tudi najkvalitetnejše nosilce za smuči smo dobili prav v spletni trgovini withcar.si. Prav takrat, ko sva s partnerjem izbirala nosilce za smuči, je bila razprodaja in dobila sva jih resnično ugodno.

Enostavna navodila za namestitev

Prejeli smo jih v dveh dneh in s pomočjo navodil za namestitev, smo jih takoj namestili na streho avtomobila. Bilo je res enostavno. Smučanje nas je čakalo že v dveh dneh in težko breme nam je padlo z ramen, saj sem lahko na smučanje vzela tudi kakšna oblačila več, kot bi jih lahko sicer.

Nič več stiskanja s prtljago

Pri pakiranju prtljage mi ni bilo potrebno prav nič varčevati in stiskati. Lahko sem vzela vse svoje najljubše puloverje in šale, pa tudi kozmetični kovček, ki bi sicer gotovo moral ostati doma. Tudi dekleti sta lahko vzeli svoje najljubše igrače in to so omogočili prav nosilci za smuči.

Prednost uporabe nosilcev za smuči je tudi to, da po smučanju smuči enostavno namestiš na streho avtomobila in jih ni potrebno niti čistiti odvečnega snega, prtljažnik pa ne pride prav nič moker od snega. Nosilci za smuči so nam resnično olajšala in polepšali letošnji smučarski dopust. Sploh si ne predstavljam več iti na smučanje brez nosilcev za smuči.

[vietnampetra]

To ni le ena, ki bi izstopala na cesti. Vsi se vozijo z raznimi skuterji, na katere imajo naloženo vse kar je treba in ni treba (gajbe pira, vrečke za krompir, v katerih je led, hladilnike prevažajo ma tem, tudi jogije...vse!!). Ponavadi se vozijo trije ali več...in samo prvi ima čelado, otroci pa nikoli. Na tem motorju vozijo tudi nekaj mesečne dojenčke v kengurujčkih-brez čelade😀

[litaulait]

OK, res da je zima, ampak recimo, da je motoristična sezona tik pred vrati :) Treba je malo pomislit že na novo čelado, ker stara je res, počasi že za v penzijo. Sicer ne vem, katero naj tokrat izberem, ampak mislim, da bom kar ostal pri klasiki. Čelada je le čelada in neko afnanje mislim da tukaj ni na mestu. Pozabaval se bom edino z dizajnom :) JA, bo pa ostala kar klasična čelada - tista v enem kosu :)

[toticiklist]

34., 35. in 36. dan, sreda - petek, 12. 8. - 14.8. 2020: Aljezur - Lizbona - Koper

Prva objava, ki jo pišem z obema rokama, je hkrati tudi moja zadnja. Ko sem se po vrnitvi usedel za računalnik, se mi je zdelo, kot da prvič udarjam po tipkovnici. Prsti so se na novo spoznavali s položajem in gibi, ki so jih bili pozabili, a moja neokretnost me ni razburjala. Prav nasprotno. Spoznal sem, da me to po eni strani navdaja z navdušenjem in srečo, saj sem vsaj za mesec dni ubežal starim navadam, ki me čez leto počasi telesno in duševno uničujejo, po drugi strani pa se je pojavilo močno hrepenenje po dnevih, ki so za mano. Čeprav so bili dnevi polni naporov, takšnih in drugačnih bolečin, trenutkov, kjer sem iz sebe kričal jezo in bes, za katere sam nisem vedel, da obstajata, da sem prestajal osebno trpljenje, za katerega prej nisem verjel, da ga lahko prenašam, zdaj hrepenim po tistem primitivnem občutku, da sem živ, da lahko začutim svet okoli sebe z vso močjo in predanostjo, da diham za smisel, za katerim se bom gnal skozi najhujše sranje, ki mi bo vrženo v obraz, s prepričanjem, da mi bo uspelo - saj druga možnost preprosto ne obstaja. Hrepenenje po doseganju neke svobode, ki ti jo dajo piš hladnega vetra na vrhu gore, reka znoja, ki ti sredi nepoznane puščobe teče izpod čelade, neskončen požirek vode, ki se zdi, da polni globok vodnjak, veselje ob skromnem “si”, ko vprašaš, ali je še mogoče dobiti kaj za pod zob - vse te neumne malenkosti naenkrat dobijo težo, ker predstavljajo vsak kanček volje in odločnosti, ki si je bil pripravljen za njih žrtvovati. Spomnijo te, da si delček tega nepredstavljivo velikega vesolja, ki te vedno znova postavlja pred izzive, ki jih spet in spet premaguješ, da se ti lahko považi, kako mogočno bitje je ustvarilo. Bitje, ki raste, se uči, se krepi in si postavlja vedno nove meje - če ga le ne ukleneš. Ponižnost do tega vesolja in zavedanje, da te nenehno varuje, te zdravi, neguje in osrečuje s stvarmi, ki hranijo telo in duha, me pomirja. Pomirja me, ker počasi dojemam, da so stvari slabe, samo, če jih vzameš kot take, in da ti narava nikoli ne vzame, ne da bi ti obilno povrnila. Dojemam, da ni nobena stvar tako zahtevna, da je ne bi mogel premagati, če se le zavedaš, da si tega sposoben. Ne pri premagovanju fizičnih ovir, ne pri medosebnih odnosih, ne pri odnosu do narave in nenazadnje pri sprejemanju samega sebe.

Na tem mestu bi prilepil citat iz starejšega intervjuja z Reinholdom Messnerjem, ki je objavljen na spleti strani Dnevnika, ko je odgovarjal na vprašanje, kako danes razume plezanje, in mi je zanimiv iz perspektive, ki je sam ne znam ubesedit dovolj dobro.

“Vidim ga kot način izražanja samega sebe. V obupne razmere, na skrajno višino greš le zato, da se boš vrnil. Po vrnitvi iz nečloveškega sveta, za katerega ljudje nismo narejeni, iz osame in mraza, se počutiš ponovno rojenega, dobiš novo možnost. Ta izkušnja je tako močna, da si jo želiš doživeti znova in znova, postaneš odvisen, zaradi tega moraš trpeti.”

Sicer pa bi se rad še enkrat iz srca zahvalil za toplo dobrodošlico, ki ste mi jo pripravili družina in prijatelji, ki ste pripravljeni sprejemati to “novo rojstvo” znova in znova in ste bili nekako ves čas ob meni na cesti, čeprav je bila (in je še vedno) to moja osebna, sebična pot, s katero nimam namena nikomur ničesar dokazovati ali mu kakorkoli modrovati. Niti ni bil moj namen prenašati bremena na moje starše, ki so (tudi ker še sami niso opravljali take poti in je bil za njih vsak element te poti neznanka) ves čas doživljali večjo bolečino, nevarnost in skeptičnost od mene. Žal mi je, da do tega nisem imel pretirane empatije, saj je vsako močno čustvo, dobro ali slabo, pri takem podvigu, kjer ves čas visiš na nitki in razpoloženje neprestano niha, močno obremenjujoče in te lahko upočasni ali prisili, da ga predčasno zaključiš. "Veseli, da sem vesel" - več si človek ne more želeti.

Vsi ostali, ki ste prebirali moje objave, upam, da boste vprašanja v smislu “Kako je bilo?” ali “Si se imel dobro, si užival?” znali obdržati zase, ali pa mi ne boste zamerili, če bo moj odgovor zvenel rahlo vznemirjen in razburjen, saj takšno vprašanje hitro postane kompleksno in zaahtevno. S tem blogom sem se nekako želel izogniti ponavljajočim se, plehkim odgovorom, s katerimi ne bi mogel opisati mojega dejanskega počutja in bi zgolj brezbrižno zadovoljeval potrebe small-talka. 

Vem, da nisem opisal vseh dogodivščin zadnjih treh dni (in teh je bilo ogromno), ampak se mi na tem mestu zdijo brezpredmetne. Prilagam nekaj slikic prestolnice, ki mi je zelo prirasla k srcu in v katero se bom še vračal, in nekaj ostalih utrinkov ... tudi moje prvo pristno Fado doživetje.

Fin.

[bojanambrozic]

Mont Blanc je z višino 4810 m najvišja gora v Evropi. Zaradi njene izredne višine in relativno enostavnih pristopov se vsako leto poskuša na vrh Mont Blanca povzpeti kar okoli 20.000 ljudi. Od tega jih povprečno okrog 100 umre. Zato si je ta lepotica Grainških Alp prislužila vzdevek Gora smrti.

Vlak do Nid d`Aigile

dav

Aiguille de Bionnassay

Aiguille du Midi

dav

bdr

Gouter

Tudi v meni že dolgo zorela želja o vzponu na Mont Blanc. Na goro bi se lahko že večkrat povzpel z alpinističnim odsekom. Vendar se mi je kar tri leta zapored zgodilo, da na tisti termin nisem imel časa. Druga možnost – najem gorskega vodnika – se mi zdi predraga. Zato sem se odločil, da sem organiziram odpravo.

Mogočni ledenik

dav

sdr

“Bazni tabor” pri Tete Rouse

V spalnici

dav

Sončni zahod nad 3000 m

Koča novi Gouter

Na vrh Mont Blanca vodita dve osnovni smeri pristopa. Prva poteka iz koče Nid d`Aigile prek koč Tete Rouse in Gouter. Druga smer pa se na Mont Blanc povzpne iz Aiguille du Midija prek prek vrhov Tacul in Maudit. Ta varianta je lepša in nekoliko bolj zahtevan. Moj cilj pa je bil da bi se po tej poti povzpel na vrh in sestopil, po drugi lažji varianti.

Ob 2:00 štart izpred koče Tete Rouse

Nočni vzpon do koče Gouter

Vendar ker sem načrtoval odpravo sredi vrhunca turistične sezone, je smer pristopa, bolj kot moje želja, narekovalo dejstvo kje bom dobil štiri prosta mesta v koči. V praksi je sredi sezone praktično nemogoče dobiti prosto mesto v kočah Gouter in Tete Rouse. Tudi jaz ga nisem. Prosta je bila le koče Cosmiques pod Aiguille du Midijem. Žal pa je v tednu pred našim odhodom odprave, na Mont Blancu tri dni zapored snežilo. Pot prek Tacula in Maudita pa je izpostavljena snežnim plazovom. Zato je bila edina možnost da gremo na Mont Blanc po normalni poti prek Gouterja. Tako sem hitro moral najti prenočišče na drugi strani gore ali pa bomo ostali doma. Na srečo imajo (verjetno zaradi velike verjetnosti slabega vremena) v kočah politiko, da je treba rezervacijo potrditi dva dni prej. Očitno je to nekdo pozabil storiti in na ta način sem dobil prenočišče v koči Tete Rouse. Treba pa je dodati, da v kočah v Franciji načeloma ne dovolijo spanja na klopeh, če je koča zasedena. Če pa že, pa tudi to mastno zaračunajo.

  Na gori Do de Gouter

Točno na višini 4000 m

Prvi jutranji svit

Skratka kočo smo imeli rezervirano, vremenska napoved za vikend je bila odlična. In tako smo se štirje mušketirji, v petek ob 22. uri odpravili na pot. V Chamonix smo prispeli v soboto ob šestih zjutraj. Iz Chamonixa smo se zapeljali v 15 km oddaljeni La Fayet, kjer smo se vkrcali na zobato železnico, s katero smo se zapeljali do koče Nid d`Aigile na višini 2412 m. Od tu smo se z izredno težkimi nahrbtniki (s hrano in vodo za dva dni) povzpeli do koče Tete Rouse (3167 m). Do sem je poleti običajno pot kopna. Zaradi sneženja v preteklih dneh, pa smo mi že tu celo pot hodili po snegu. Take razmere so nam samo potrdile, da smo se pravilno odločili, da smo za vzpon na goro izbrali lažji pristop.

Kljub težkim nahrbtnikom smo kočo Tete Rouse dosegli v 1 h 45 min. Nočitev s zajtrkom v koči je zaradi popusta na PZS kartico stala le 36 €. Ker smo do koče prispeli že ob 12.uri, bi imeli čas nadaljevati do koče Gouter. Vendar prostega mesta v tej koči žal nismo dobili. Čas smo si krajšali tako, da smo uživali v čudovitih razgledih na Aiguille de Bionnassay (4005 m) in ledenik pod njim. Na koči Tete Rouse smo bili dovolj dolgo časa, da so se pri vseh nas razvili blagi znaki višinske bolezni. Iz postelje smo vstali ob 1.00. Zajtrk v koči so servirali ob 1:30. In ob 2:00 smo krenili proti vrhu gore.

Mont blanc

dav

sdr

sdr

Sam sem si mislil, da je tako zgodnja ura pretirana. Vendar sem bil zaradi izziva pred sabo tako nestrpen, da tako ali tako nisem mogel spati in sem bil vesel, da smo šli na pot zgodaj. V resnici smo iz koče Tete Rouse štartali med zadnjimi. Pred nami pa se je v pobočju Gouterja vila reka naglavnih lučk. Po prečenja položnega ledenika Tete Rouse je sledil strm vzpon do koče Gouter (3835 m). Najprej pot preči ozebnik Grand Couloir. Zaradi padajočega kamenja je vsako leto na tem mestu ogromno mrtvih. Tudi mi smo slišali padajoče kamenje. Za ozebnikom je pot ves čas strma. Vsa bolj zahtevna mesta pa so zavarovana z jeklenico. Gor grede ta pot ni nikomur predstavljala težav. Bili smo zelo hitri in Gouter dosegli v 1 h 40 min.

Od Gouterja do vrha pa se ves čas hodi po ledeniku. Vendar kakšnih pretiranih ledeniških razpok na območju poti (bolje rečeno gazi) ni bilo videti. Vseeno pa si nismo upali delati bližnjic in smo se strogo držali gazi. Zaradi teme tudi videli nismo najbolje. Vreme smo imeli ves čas trajanja vzpona odlično. Ne samo da je bilo jasno, tudi omembe vrednega vetra ni bilo, kar je na gori baje redkost.

Senca Mont Blanc

Koča Vallot

Idealno vreme pa ni moglo omiliti dejstva, da smo se počasi že približevali višini 4000 m. Boštjan se je z višino boril že od samega začetka. Ostali smo se zaenkrat še dobro držali. Sam sem v glavi na čase čutil blag do srednje močan glavobol. Preventivno sem zaradi efektov višine vzel aspirin, ker redči kri. Od koče Gouterja se pot povzpne skorajda na vrh Dome do Gouter (4304 m). Pot je zelo naporna, ker je ravno toliko strma, da je naporno in hkrati toliko položna, da se nisem mogel opirati na cepin. Vem da je to narobe, ampak na tem odseku bi bilo gotovo najbolje iti, kar s pohodnimi palicami, saj bi v primeru zdrsa moral imeti res grozno smolo, da bi zgrmeli v kak prepad. Na tem delu tudi nismo hodili v ledeniški navezi.

dav

dav

dav

dav

dav

Ko smo ob 5.45 uri zjutraj prilezli na vrh Dome du Gouter, se je končno začeli daniti. Končno bomo lahko začeli uživati v razgledih. Tu se je v daljavi tudi prvič pokazal vrh Mont Blanca. 500 višinskih metrov do vrha gore se ne sliši veliko in tudi ni. Povprečen gorski tekač bi za tako pot potreboval manj kot pol ure. Vendar se je tu efekt višine začel zelo poznati. Poleg tega je bilo tudi izredno mrzlo (okrog -12 °). Navezalo smo se v ledeniško navezo in nadaljevali proti vrhu gore.

dav

Augile du Midi

dav

dav

Najprej se pot celo rahlo spustiti na nekakšno ogromno sedlo. Potem pa se pot spet začne strmeje vzpenjati mimo bivaka Vallot na višini 4362 m. Tudi tu smo se še vsi držali odlično. Le kakšnih 100 višincev višje pa je Boštjana popolnoma odrezalo. Postalo mu je celo tako slabo, da je dvakrat bruhal. Zadnjih 300 višincev gore se je boril za prav vsak korak. Samo mu je pomagal na ta način, da mu je nesel nahrbtnik. Kaj dosti drugega, kot to, pa niti nismo mogli ali znali storiti. Menim, da je Boštjanu edino le trma pridobljena na neštetih ultramaratonih omogočila, da se je s težavo še lahko premikal naprej. Z naraščanjem višine pa se je njegovo stanje samo še slabšalo. Očitno je trpel za eno izmed oblik višinske bolezni.

Na Vrhu Mont Blanca

4810 m visoko

Zadnji del poti poteka po grebenu, ki pa ni niti strm niti pretirano izpostavljen. Tovorili smo vsak po dva plezalna cepina. Vendar je eden (pohodni) več kot dovolj. Brez derez pa zaradi ledu seveda ne gre. Tik pod vrhom gore je treba iti čez en manjši serak. Vendar je bila tu nameščena vrv.

dav

dav

dav

sdr

dav

Za zadnjih 300 višincev vzpona smo s številnimi postanki porabili skorajda dve uri. Vrh smo dosegli složno ob 8:30 min, kar je pomenilo da smo za vzpon iz Tete Rouse na vrh potrebovali 6 ur in pol. Jaz sem se na vršnem delu gore počutil celo bolje, kot nekje vmes. Občutek sem imel, da bi lahko celo tekel. Sedaj, ko vidim to pot, vem kako je Kilianu uspelo.

Koča Gouter

Vrh gore je skorajda povsem raven in okovan v večni led. Tako se višina gore ves čas rahlo spreminja. Najvišje skale pa ležijo približno 40 m pod ledom. Na vrhu gore smo kar predolgo uživali v razgledih. Videlo se je čez celotne Alpe z Matterhornom na čelu. Ker je Mont Blanc, kar 200 m višji, od druge najvišje gore, so ostale gore izgledali kot palčki. Oblaki pa so ležali nekje daleč tam spodaj. Bilo je tako lepo, da smo povsem pozabili na čas in na vrhu prebili kar 45 minut. Boštjanu pa je med tem postalo še bolj slabo. Edina rešitev je bila čim hitrejši sestop.

Prenočevanje v kampu

sdr

Sestop v nasprotju s vzponom ni terjal skorajda nobenega napora. Zaradi snega in ledu bi lahko navzdol skorajda celo pot udobno tekli ali pa se sankali po riti. Zaradi jasnega vremena in zelo močnega sonca je kmalu postalo zelo vroče. Na višini 4300 m smo bili v kratkih rokavih. Brez sončnih očal pa bi verjetno dobili snežno slepoto.

S sestopanjem se je Boštjanovo stanje hitro izboljševalo. Vse slabše pa sem se počutil jaz. Najprej me je doletel izjemno močan glavobol, ki sem ga lajšal z Lekadoli. Kmalu za tem, še nižje na gori, pa sem se počutil tako slabo, da sem se le še s težavo premikal. Na Gouterju, že pod 4000 m, sem bil tako slab, da sem se samo še sesedel v sneg. Spraševal sem se: “Kako je to mogoče, da se sestopanjem počutim vse slabše, če so ostali naglo okrevali?” Do Gouterja pot ni nevarna in kljub temu da sem bil zelo slaboten, nisem mogel nikjer zgrmeti v prepad. Nasprotno sestop iz Gouterja do Tete Rouse nekateri imenujejo “aleja smrti”. Zavedal sem, da sem veliko prešibak za sestop po tako zahtevnem terenu. Zato sem obsedel in upal da “kriza” mine. Ostali pa so potrpežljivo čakali.

Potem pa sem ugotovil, da me močno srbijo/bolijo ušesa na mestu, kjer sem imel čez pripet trak za ušesa in smučarska očala. Samo privzdignil sem očala in v trenutku je s šibkim pokom za očala vdrl zrak. Takoj za tem sem se počutil povsem normalno. Izkazalo se je, da sem imel sloje ušesnega traku, kape, očal in čelade tako močno in tako tesno skupaj poveznjene, da je nastal za zrak neprepusten material. Posledično nisem mogel izenačiti pritiska v ušesih. Zato sem bil ves čas sestopanja še vedno na višini 4810 m. S sestopanjem se je razlika v pritisku samo še povečevala. Večja kot je bila razlika med tlakom v ušesih in v okolici, slabše sem se počutil. Takoj, ko sem izenačil to razliko, sem bil spet povsem dober. Banalna (tehnična) napaka, ki bi me lahko drago stala.

Še sreča, da sem prišel sebi, ker je bil sestop dol grede z Gouterja res zopern. Pa niti ne toliko zaradi težavnosti, ampak zaradi gneče in s tem povezane nevarnosti. Potrebno se je bilo zavedati, da je z gore sestopalo na stotine izredno izčrpanih gornikov, ki so seveda delali napake. Na Tete Rouse smo bili vsi štirje spet normalni in polni energije. Tako da smo brez težav odtekli še do vlaka na Nid d`Aigile. Nato smo prespali v kampu v Chamonixu in se naslednji dan vrnili domov.

Stroški:

Cestnine: 120 €

Tunel pod Mont Blancom: 55 €

Prenočevanje v Tete Rouse: 36 €

Vlak do Nid d`Aigile: 37 €

Kamp: 6 €

Skupni stroški na osebo: ca. 170 €

Mont Blanc Mont Blanc je z višino 4810 m najvišja gora v Evropi. Zaradi njene izredne višine in relativno enostavnih pristopov se vsako leto poskuša na vrh Mont Blanca povzpeti kar okoli 20.000 ljudi.

[bojanambrozic]

Tofana di Rozes (3225 m) je za Toffano di Mezza (3244 m) druga najvišja gora v gorski skupini Tofan v Dolomitih. Na Tofani di Rozes sem bil že dve leti nazaj po ferati Lipella. Tokrat pa Žiga ni imel čelade in samovarovalnega kompleta. Tako da sva na goro tekla po lahki poti iz parkirišča pod prelazom Falzarego.

Tofana di Rozes

Njena severna stena

Panorama

sklani stolpi pod kočo Giusssani

Vršna piramide Tofane

Najprej sva se povzpela do koče Dibona. Potem pa sva po mulatjeri nadaljevala do koče Giussasni (2580 m). Dejansko sva posekala kar vse bližnjice direktno navzgor. To je bilo zelo naporno, saj gre za precej zoprno melišče.  Od koče pa je sledilo še 600 višincev teka po zagruščenih policah. To je zahtevalo nekaj previdnosti. Poleg tega pa se je tu pri hudem naporu že konkretno poznala višina. Sam sem to vzel kot priprava na tekmo Redbull 3K, ki me čaka že dva tedna. Gre za tekmo kjer se v zgolj 10 km razdalje potrebno povzpeti za 3030 višinskih metrov na vrh 3538 m visoke gore Rocciamelone.

Tofana di Mezza

Vrh gore

Na vrhu je bila le stopinja nad ničlo

Lahka pot na Tofano di Rozes

Tofana di Rozes Tofana di Rozes (3225 m) je za Toffano di Mezza (3244 m) druga najvišja gora v gorski skupini Tofan v Dolomitih.