#prvič v šolo

[tvojepravljice]

Svit je izgubil medvedka

Nekoč je živel deček po imenu Svit. Imel je mehkega, rjavega medvedka, ki mu je bil najboljši prijatelj že odkar pomni. Medvedek je bil z njim, ko je bil srečen, ko je bil žalosten in celo ponoči, ko so ga strašile sence v sobi. A prišel je dan, ko je Svit prvič moral v šolo.

Prvi šolski dan je bil poseben, poln navdušenja in malega strahu. Svit je bil pogumen, a ko je prišel čas, da se poslovi od mame in očeta, ga je stisnilo v želodcu. Hotel je s seboj vzeti medvedka, da bi mu bil v tolažbo, a mama mu je razložila: "Svit, medvedek bo ostal doma, da bo pazil na tvojo sobo. V šoli pa boš spoznal nove prijatelje, ki ti bodo pomagali, ko boš v stiski."

Svit je stisnil medvedka, mu še zadnjič zašepetal: »Pazi name, medtem ko bom v šoli,« in ga pustil na postelji.

V šoli je bilo veliko novega – učiteljica je bila prijazna, otroci so se smejali, a Svit je kljub vsemu čutil praznino. Nekaj ​​mu je manjkalo. Manjkal mu je medvedek.

Ko je prišel domov, je stekel v svojo sobo, toda medvedka ni bilo. Pogledal je pod odejo, za omaro, povsod – a medvedek je izginil.

Svita je prevzela žalost. "Izgubil sem medvedka," je rekel mami s solznimi očmi. A mama ga je pomirila: "Medvedek morda ni fizično tukaj, Svit, ampak to ne pomeni, da je zares izginil. Ko greš v šolo, ko se družiš z novimi prijatelji, boš kmalu ugotovil, da je pogum, ki ti ga je medvedek dajal, še vedno s teboj."

Naslednji dan je Svit šel v šolo in se počutil pogumno. Učiteljica ga je opazovala in rekla: "Svit, ali si pogumen fant danes?" Svit je prikimal. Prijatelji so ga povabili, da se igra z njimi, in Svit se je začel počutiti bolje.

Z vsakim dnem je postajal bolj samozavesten, začel je uživati ​​v šoli in se smejati s prijatelji. Učiteljica, prijatelji in starši so mu pomagali ugotoviti, da mu medvedka ni treba imeti ob sebi, da bi bil pogumen.

Ko je po nekaj tednih spet našel svojega medvedka pod posteljo, se mu je nasmehnil in ga stisnil k sebi. Nič več ga ni bilo strah šole, saj je vedel, da ima ob sebi ljudi, ki mu bodo pomagali, kadar bo v stiski – tako kot je to vedno počel njegov medvedek.

Sporočilo zgodbe: Včasih se moramo posloviti od stvari, ki nas tolažijo, a ob pravih ljudeh in prijateljih lahko najdemo pogum v sebi.

[vsakodnevno]

Prvič v šolo

[someoneinthisbigworldsblog]

First year

Živjo,

verjetno se sprašujete prvo leto česa sem mislila s tem.

Ni tako globoko kot bi ugibali, gre za gimnazijo. V juniju sem zaključila 1. letnik in lahko vam povem, da je bil poln vsega, sreče, jeze, veselja, naveličanosti, uspehov, ...

O začetku v septembru že lahko berete na tem blogu zato bom nadaljevala z oktobrom. Pisali smo svoj prvi test in lahko vam povem, da zame osebno je bil lažji kot pričakovano. Nanj sem se z veliko zagnanosti še izredno dobro pripravila, tako da je bilo še toliko bolje. 

En dan pred testom pa so nas seveda obvestili, da se z naslednjim tednom ne vračamo v šole. Delali boste od doma. Takrat smo bili še skoraj zadovoljni. Minil je mesec, dva, trije,... Teste smo pisali normalno, vse ostalo je bilo obrnjeno okrog. Zoom nam je grenil življenja po osem ur na dan. Motivacija je vztrajala kar dolgo.

Z novoletnimi počitnicami pa sem nehala odpisovati na sporočila in postala zelo nesocialna. Prav tako pa me je zapustila motivacija. Ocene sicer niso padale, ampak za zvezke sem se usedla vedno težje in vedno bolj tesnobna sem bila zaradi tega. Ob živce sem spravljala samo sebe, ker se nisem mogla premagati. Vedela sem, da to nikamor ne pelje, ampak tega nisem znala popraviti.

V februarju sem prvič začela gledati nazaj, koliko časa smo dejansko že zaprti v svoje sobe. Minili so že štirje meseci in situacija še vedno ni čisto nič izboljšana. Ali se bomo do junija sploh kaj vrnili v šole?! Nekateri profesorji so nam počutje dvigovali, drugi so nas le še bolj ujezili. Razumem jih, ker vem kakšna situacija je bila, čeprav ne bi bilo treba svoje depresivnosti in jeze stresati tudi na nas. 

Sama sem še taka, da težko navežem stik, sploh od doma in sem se zato počutila še bolj osamljeno. Resnično obupani smo se trudili naprej in držali pesti, da nam namenijo vsaj kakšen mesec v šoli. V marcu pa je situacija končno postajala boljša. Ne vem točno kdaj so se v šolo vrnili osnovnošolci, ampak mi smo vseeno vztrajali doma. Ampak končno pride novica, da se vračamo v šole.

Seveda pa z vrnitvijo pride nov pritisk. Kako bo? Mi smo bili v šoli tako malo, da smo komaj poznali sošolce. Ali se bomo lahko spet povezali kot razred? Smo že tako pogrupirani, da to ne bo mogoče? Bom sploh še imela kaj prijateljev? Ampak vse je šlo super. Moj razred mi je všeč tako da je bilo fajn. 

Potem pa spet pride ključnih dvanajst dni. Ampak naša šola je za naš razred to naredila v tri tedne. Ne bom sploh razlagala. Ponovno smo zaprti doma. Ponovno smo se navadili tega življena. In ponovno smo se po treh tednih morali psihično pripraviti na vrnitev v šole. Tako smo nadaljevali kakšen mesec, dokler nas niso odrešili tega čudnega ampak zelo težkega obdobja, v katerem večinoma za tri dni naprej nisi vedel če boš v šoli ali ne, ali boš tisti test pisal ali bo prestavljen,... 

V maju smo imeli končno šolo kot si jo predstavljamo. Šolo v kateri smo vsi dijaki in poteka v živo v šoli. Zaključili smo jo zelo lepo. Sama sem v tistem mesecu končno uživala. Letnik sem zaključila z odličnim uspehom in z občutkom, da imam odličen razred, ki ga imam rada. 

Hvala vam, da ste mi leto naredili lepše, čeprav v njem nisem najbolj uživala.

Sedaj pa še nekaj besed o šoli. Imam jo rada in sem vesela, da sem jo izbrala. Naučila sem se veliko novega, moram priznati, da več zanimivega kot bi si lahko predstavljala in zato sem zelo vesela.  Čeprav nisem pisala o veliko srečnih trenutkov, so bili, in nikoli jih ne bom pozabila.

With love, Someone in this big world

[starerazglednice]

Kmetijsko-gospdinska šola Mala Loka

Graščina Mala Loka pri Trebnjem stoji na mestu nekdanje prazgodovinske naselbine. V virih se prvič omenja leta 1169. V večstoletni zgodovini je zamenjala številne lastnike, med drugimi tudi barone Galle. Zadnji lastnik Evgen Trbuhovič je graščino leta 1914 prodal Kranjskemu deželnemu odboru. Gospodarska zbornica Ljubljane je tu 1929 odprla banovinsko kmetijsko-gospodinjsko šolo, katero so v letih 1930-1949 vodile šolske sestre Sv. Frančiška Kristusa Kralja. Ob graščini je tudi baročna grajska kapela katero je pred 2. vojno preuredil arhitekt Ivan Vurnik (1884-1971). Mala Loka je eden redkih dolenjskih gradov katerega vojna vihra ni uničila. Danes se za stenami grajskega zidovja vari kakovostno pivo iz zasebne pivovarne kljub temu, da je ob Temenici mlinar že davno končal svoje delo in da o hmelju ni ne duha ne sluha. Na poslani predvojni razglednici so šolske sestre pri skrbni zgodnje spomladanski negi sadnega drevja.

[gorenjskaonline]

Dolores v spomin ...

V rubriki Iz svetovne glasbene zakladnice se največkrat posvečamo dogodkom, povezanim z izvajalci, ki so blesteli v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tokrat delamo izjemo, saj je glavna junakinja današnjega članka s svojim delovanjem pustila zelo močan pečat dogajanjem na svetovni glasbeni sceni ... devetdesetih let. Dolores Mary Eileen O'Riordan je bila irska glasbenica, pevka in tekstopiska. Najbolj znana je bila kot pevka in tekstopiska sprva alternativne rock skupine The Cranberries. Prav gotovo lahko zapišemo, da je imela O'Riordan v devetdesetih letih enega najbolj prepoznavnih glasov na svetovni glasbeni sceni. Znana je bila po svojem mehkem sopranu, ki mu je vgradila elemente pravcatega jodlanja in močnem limeriškem-irskem naglasu. V tistih časih je za skupino Cranberries napisala nekaj hitov, ki bi se menda lahko znašli med najpomembnejšimi pesmimi ... če že ne v zgodovini glasbe, pa vsaj v rock zapuščini devetdesetih let. Dolores O'Riordan se je 6. septembra 1971 rodila v katoliški delavski družini v Limericku na Irskem. Kot solistka je prvič svoj glas občinstvu dejansko predstavila v svojem cerkvenem pevskem zboru. Leta 1990 je zapustila srednjo šolo in se pridružila skupini The Cranberries. S svojim edinstvenim glasom in brezkompromisno umetnostjo je hitro dosegla svetovno slavo. S skupino The Cranberries je izdala sedem studijskih albumov, od katerih so se štirje zavihteli na vrhove lestvic po vsem svetu. Njen vpliv in avtorska dela so prišli do izraza predvsem na albumih Everybody Else Is Doing It, So Why Can't We? (1993), No Need to Argue (1994), To the Faithful Departed (1996), Bury the Hatchet (1999) in Wake Up and Smell the Coffee (2001). Po turneji je nato leta 2003 sledil večletni premor. Dolores je svoj prvi samostojni album z naslovom Are You Listening? izdala maja 2007, avgusta 2009 mu je sledil No Baggage. Istega leta je svoje moči ponovno združila s skupino The Cranberries, s katerimi je leta 2012 izdala album Roses in odšla na svetovno turnejo. V RTÉ -jevem The Voice of Ireland je v sezoni 2013–14 nastopila kot sodnica. Aprila 2014 se je nato pridružila snemanjem novega materiala tria D.A.R.K. Skozi vse življenje je morala premagovati osebne izzive, se boriti z depresijo in pritiskom lastnega uspeha, nazadnje so ji leta 2015. diagnosticirali bipolarno motnjo. S skupino Something Else je leta 2017 izdala svoj zadnji album. Dolores O'Riordan je po zastrupitvi z alkoholom tragično umrla 15. januarja 2018. 14. januarja je iz New Yorka, kjer je živela, pripotovala v London, kjer se je nastanila v hotelu Hilton. Ob dveh ponoči 15. januarja se je po telefonu še pogovarjala z mamo.  Kasneje tistega jutra so jo v kopalnici hotelske sobe našli neodzivno in jo ob 9:16 uri razglasili za mrtvo. Vzrok smrti ni bil objavljen do zaključka preiskave. Na Westminster Coroner Court so le-to predstavili 6. septembra istega leta na dan, ko bi Dolores praznovala svoj 47. rojstni dan.  Preiskava je pokazala, da je Dolores O'Riordan umrla zaradi naključne utopitve v kadi po zastrupitvi z alkoholom. V njeni hotelski sobi so našli pet praznih miniaturnih steklenic žganih pijač ter steklenico šampanjca, pa tudi nekaj zdravil, za katere je O'Riordanova sicer imela recepte. Toksikološki testi so pokazali, da je njeno telo vsebovalo le "terapevtske" količine omenjenih zdravil, vendar pa je bilo v njenem telesu v času smrti 330 mg alkohola na 100 ml krvi (3,30 g/L).  Dva dni po njeni smrti je časopis Santa Monica Observer razširil lažno zgodbo, v kateri so trdili, da je Dolores umrla zaradi prevelikega odmerka fentanila. Kasneje so pri časopisu spremenili prvotno poročanje in zapisali, da vzrok smrti še ni bil uradno objavljen.

Naslednje leto je skupina The Cranberries z zadnjimi posnetki, na katerih je pela Dolores O'Riordan, izdala album In the End (2019), ki je bil nominiran za grammyja, nato pa razpadla. Skupina je z Dolores v glavni vlogi v času svojega delovanja prodala več kot 40 milijonov albumov po vsem svetu; po njeni smrti se ta številka giblje okrog 50 milijonov albumov. Pri tem ni všteta prodaja njenih solo albumov. V ZDA je Ameriško združenje snemalne industrije (RIAA) skupini podelilo štirinajst certifikatov za platinasto (milijon prodanih izvodov) prodajo albumov, v Kanadi so jih prejeli deset. V Veliki Britaniji so prejeli pet takih certifikatov. Dolores so počastili z nagrado Ivor Novello International Achievement Award, v mesecih po njeni smrti pa je bila na Billboardovi lestvici Alternative Songs razglašena za "najboljšo umetnico vseh časov". Kako se je spominjate pa vi? ---------- Gorenjske Online ne preživimo z oglasi. Veseli bomo, če boste naš trud ovrednotili. Vzelo vam bo le trenutek. Hvala. Vir naslovne fotogafije: KLIK Read the full article

[zabenundfliegen]

Kostanj, kaktus in monarhi // november 2019

Vso noč mi je vroče. Slabo spim, tudi zato, ker večino sorazmerno velike zakonske postelje zaseda maliveliki čuk Kalin. Tako težak je postal, da ga skoraj ne morem več prestavljati v njegovo super sobo in super posteljo (moram ju tako imenovati, da bi ga prepričala, kako super je tam spati). Tudi, ko to naredim, slej ko prej prihlača nazaj in s sabo prinese poušter, poušterček s krtkom, zajčkom in ježkom ter slona. Nato miga in štriga, glavo sem, rito gor, noge tja in nazaj, roke povsod, rompompom bum, mami, motiš me, Kalin, iz postelje bom padla, saj ni problem, mami. Zbudi se ob šestih zjutraj. Ponavadi ga okoli pol osmih z raznoraznimi triki s težavo spravim iz postelje (prva beseda, ki jo izgovori, je “ne”). Danes pa je poseben dan, ne gre v šolo, temveč se bo z dedkom prvič sam (torej brez mamice in / ali tatija) peljal z letalom. Komaj ga še malo zadržim v postelji, hoče namreč na letališče oziroma vsaj k dedku na igranje. Začne se daniti, nekam zgodaj se mi zdi, potem pa pomislim, da se je bržkone prestavila ura. Mislim, da se mi še nikoli poprej sprememba ure ni zdela fajn, prej nasprotno, tokrat pa se mi; veliko vzpodbudneje je zjutraj kuhati polento, ob oknu piti kavo in aktivirati malega moža ob vzhajajočem dnevu, petju ptic (tudi kokoši in petelina, ki živijo na sosedovi terasi), kot pa v trdi temi (ki v resnici to sploh ni, le nebo tam visoko zgoraj je temno, ulične luči so tu namreč zelo močno rumene, dve imamo celo pripeti na hišo) in tišini.

Ko s Kalinom preučiva dovolj vesoljskih postaj, raket in satelitov, napakirava moder kufer z njegovimi oblekami in drugimi nujnostmi, pa nahrbtnik-tigra z izbranimi igračami ter po najmanj sedmih prošnjah, če lahko zdaj gre k djadotu (djado je bolgarsko za dedka), mu rečem, da zdaj pa lahko. “A ne bi še kaj pojedel, recimo jajček, pa a narediva pisani koktejl (svež pomarančni sok z brizgom rahlo trpkega in zelo temno rdečega aronijevega), kaj pa malo toplega mlekca ali kakava?” “Ne, bom kasneje, čao!” In gre, v japonkah, s kufrom in nahrbtnikom, skoraj se odkotali po stopnicah navzdol, ker noče, da mu pomagam. (Ura je osem zjutraj, letalo odleti ob štirih popoldne. Še bo zabavno.)

Na teraso grem po perilo. Komaj diham, zrak je poln puščavskega peska, tako imenovane “kalime”, otoka se skoraj ne vidi, zakriva ga oranžasta peščena koprena. Praska me po grlu in pljučih, nizek pritisk je in s pristanišča smrdi po nafti. Okoli trideset stopinj mora biti, zrak se ne premika, majica se mi zalepi na telo. Flote oranžnih metuljev monarhov preletavajo mesto, nenavadno veliko jih je, gotovo so pribežali iz severnih krajev. Morda jedo vataste uši, ki so zasedle vse palme, fikuse in drugo mestno rastlinje, koliko je šele teh, ena sama vatasta koprena, tudi po zraku letijo in rinejo v stanovanja in hiše, kjer na sobne rastline odlagajo mnogotera jajčeca, da njihovi mladički žrejo nežno hrustljave mlade lističe.

Kalin se te nedelje trikrat udari v glavo, enkrat ga udari zid, drugič okenski okvir, tretjič zložljiv meter – od samega vznemirjenja. Vznemirjen je tudi njegov dedek, saj ga čaka povsem nova izkušnja. Predlaga, da gremo na letališče znatno prezgodaj, bosta že tam kaj počela, samo, da se spravimo od doma. Ena solzica mi steče iz enega izmed očes, ko prestopita rentgenski portal ter pomahata, nato pa izgineta nekam v brezcarinsko prodajalno (prepričana sem, da bosta iz nje izstopila z bonbončki ali čoko jajčkom.)

“Kaj bova pa zdaj, a greva na kosilo?” “Ja, kaj pa.” Jeva školjke s tipično kanarsko zeleno česnasto omako, tipično kanarsko avokadovo-paradižnikovo solato z mladim sirom in origanom ter sardine izza vogla, saj za voglom je morje. “Kaj bova pa zdaj?” Gledava film in nato še enega, noben ni prav dober, pa nič zato, ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledala dva filma enega za drugim, še enega samega zelo dolgo ne. “Kaj bova ta teden?” (Minuta za Strah pred svobodo) ... “Vsaj enkrat bi šla v kino, greva na romantično večerjo (zadnje se ne spomnim), tudi na en konkretnejši sprehod v naravi, čez drn in strn, lahko vzameva pohodne palice, saj imava oba tako ali drugače sesuta kolena, pa celo hišo lahko pospraviva in počistiva, veliko stvari stran vrževa, da se slabe stare energije nehajo motati naokoli, srečava se lahko s prijatelji, lahko zakurimo en roštilj (saj veš, da bo veganski), na terasi lahko spečeva veliko ribo in kakega raka, jaz lahko napišem knjigo, ti lahko izdelaš nekaj polic, miz, stolov, vrat in oken, lahko odplujeva tudi na sosednji otok za kak dan, dva, vse bova, nekaj bova, malo bova in tudi ne tako, kot sva si zamislila, eno po eno, manj je več (kako je to težko) in več je nič, dajva si že zapomnit.

V pravljično temni gozdni globeli, kjer skoraj zagotovo živijo vile in vilinci, med listjem najdem pet drobnih kostanjev, ki so popadali iz ježic, ob njih pa živo zelene kaktuse in evkaliptove plodove. Kako nepričakovano sožitje. Ali kostanj ne odpade z dreves šele po prvi zmrzali? So kanarski kostanji navajeni drugače? Če ne bi bila obuta v sandale, bi se lotila še kakšne odpadle ježice, tako, iz nostalgije.

In, ja, Kalin je že zdavnaj nazaj. Iz Barcelone je prinesel stekleno kroglo, v kateri po (dokončani) Sagradi Familii pada sneg.

[someoneinthisbigworldsblog]

Long way to win

Živjo,

danes pa bi pisala o nečem za kar sem se resnično zelo trudila. 

Verjetno smo vsi v življenju za kakšno stvar tako delali, kot za nič drugega. Zame je bila to ena izmed teh stvari.

Kot sedaj že vsi vemo, na gimnaziji nisem še prav dolgo. V tem trenutku ko to berete ravno zaključujem prvi letnik. 

Ampak za to, sem se začela truditi že veliko prej. Gre za matematiko. Sama sem jo vedno imela rada. Vedno mi je dobro šlo, prav tako pa sem ob njej resnično uživala. 

Moja “obsesija” se je začela že zelo zgodaj. Ampak izredno sem se je začela zavedati in se zanjo tudi truditi v petem razredu. Kot vsi ostali smo šli na kenguruja. Tisto leto je bilo po novem tako, da se je šlo na državno tekmovanje od petega razreda naprej. In zato resnično nismo nič pričakovali. Ampak uspelo je. Prvič sem se uvrstila na državno tekmovanje iz matematike. 

Ker učiteljica nekako ni imela nečesa iz katerega bi se lahko pripravljali, se ravno nismo pripravljali. Ampak vseeno sem dobila srebrno priznanje. Meni osebno se je takrat to zdelo odlično.

V šestem razredu sem prišla iz podružnične na matično šolo in ni bilo nič drugače. Uspelo se mi je uvrstiti na državno. Takratna učiteljica si je vsaj predstavljala kakšna so tekmovanja. Pripravljali smo se in ponovno sem usvojila srebrno priznanje. 

V sedmem razredu pa se je stvar malo spremenila. Dobila sem najboljšo možno učiteljico. Resnično sva se dobro razumeli. Sicer se nas je iz šole na državno uvrstilo kar 7 ali 8. Ampak sama učiteljica nam je s pokazala, da moramo in da lahko delamo za kaj več. Tisto leto smo se prvič resnično pripravljali na tekmovanje.

Na koncu sem sicer spet usvojila srebrno priznanje. Takrat samo mislim, da dve točki za zlatim. Kot najboljša iz šole sem si začela predstavljati, da če se potrudim, lahko usvojim še kaj boljšega.

Zato sem v osmem razredu na tekmovanje šla še z več zagona. Ki pa mi ga je dal tudi kenguru, na katerem sem bila 100%. Žal se naprej ni uvrstila moja zelo dobra prijateljica, ki je bila uvrstitvi zelo blizu. Tisto leto sva šla naprej le dva. Kot vedno prej, sem bila tam uspešnejša od vseh iz naše šole, ampak še vedno ni bilo dovolj. Manjkala mi je le točka do zlatega priznanja. 

Ne boste verjeli, kako jezna sem bila nase. Resnično sem verjela, da mi lahko uspe. Ker sem se že samo pri učiteljici pripravljala po kakšnih 10 šolskih ur tedensko. Nisem niti prištevala koliko sem se doma. Ampak seveda ni bilo dovolj.

Prišel je moj deveti razred. Takrat pa sem še bolj verjela, da mi končno lahko uspe. Ampak ne boste verjeli, zgodila se je corona. Resnično sem bila razočarana, ker je bilo tekmovanje odpovedano. 

Tu pa pride v zgodbo še druga stvar. V osnovni šoli sem si dala cilj, da hočem dobiti Zoisovo štipendijo. Po pogojih iz prejšnjih let bi jo komaj dobila ali celo ne brez tega priznanja. Na srečo so potem zaradi corone pogoje spremenili in dovolj je bilo dosti manj točk. Po ne vem kakšni sreči sem jo dobila, ampak morate razumeti, da je bil v tem slab priokus, ker je ta cilj vseeno vseboval tudi točko - želim to prizanje. 

Ampak morala sem se sprijazniti z dejstvom. Ni mi uspelo, boš poskusila še v srednji šoli. 

In sem. Sicer imam v razredu toliko dobrih in že kdaj prej uspešnih matematikov, da nisem verjela, da bi letos lahko kaj dobila. Menila sem celo, da nimam možnosti, da se uvrstim naprej. Ampak sem se. Ker so očitno vseeno pisali slabše kot jaz. Moram priznati, da se nisem pritoževala. Na državno tekmovanje nas je tako šlo kar 5 iz enega razreda.

Pa da ne bo pomote. Zasluge niso niti približno profesorjeve. Dobil nas je letos in nas celo leto učil na daljavo. Dvomim, da smo se iz tega veliko naučili.

Skratka, na državno sem šla še z nižjimi pričakovanje. Rekla sem si, da verjetno ne bom dobila nič, ne sekiraj se, odpiši. Kar bo, bo. In verjetno mi je to zelo pomagalo. Nisem paničarila. Bila sem zelo sproščena. Lahko sem razmišljala in to se je obrestovalo.

Čeprav sem takoj po tekmovanju mislila, da verjetno vseeno ne bo niti srebra, sem na državnem tekmovanju prvič osvojila Zlato Vegovo priznanje. Rada bi seveda čestitala tudi ostalim, ker so tudi oni zelo uspešno rešili tekmovanje in vsi osvojili zlato. Tako je naša gimnazija domov odnesla kar 5 zlatih izmed 23. Menim, da je to zelo dobro. Bravo.

Vseeno pa moram izreči nekaj zahval. Najprej hvala moji osnovnošolski učiteljici, ki mi je izredno dobro predajala znanje kar 3 leta. Od nje sem se toliko naučila in resnično upam, da bova lahko ohranili stike.

Vseeno se moram zahvaliti tudi mojemu sedanjemu profesorju. Vseeno me zelo podpira, čeprav bi ga včasih samo udarila:)

Pa seveda, hvala družini in prijateljem na tej dolgi poti za vso dano podporo. Resnično mi veliko pomeni.

Torej, za konec bi vam rada povedala, da ne obupajte. Splača se.

With love, someone in this big world

[someoneinthisbigworldsblog]

Gimnazija - prvi vtisi, kako in kaj??

Živjo,

spet se Vam oglašam. Tokrat z blogom o mojih izkušnjah, PRVIH izkušnjah na gimnaziji. Zaenkrat sem se odločila obdržati zase, katero gimnazijo obiskujem, prvič zaradi osebnih podatkov, drugič pa, ker ne želim, da bi vsi vedli, da pišem o njih.

Da začnem, moje prve izkušnje v povezavi s šolanjem so kar dobre. Nekateri profesorji so dosti boljši kot prejšnji, drugi po prvih izkušnjah dosti slabši. Pa saj to je normalno. Pričakovati nismo mogli dosti več. Če vam zaupam, kako je s Korono na naši šoli - določila NIJZ se kar uspešno spoštujejo, no seveda razen dveh koridorjev, ki so jih postavili na naši šoli, ki jih nihče ne upošteva, seveda vključno z mano:)

Ampak, pustimo v tem trenutku korono. Naj vam zaupam, kako je ostalo.

Najprej bomo omenila nekatere dobre stvari, kasneje nekatere slabše strani.

Zelo mi je všeč, ker lahko izbiramo med petimi različnimi meniji. Večinoma je hrana kar dobra in razen vsakotedenskih pic in sendvičev se prva dva menija še nista začela ponavljati. Vesela sem, ker lahko hrano dobimo s pomočjo dijaške izkaznice in nimamo kakšnih drugih bedarij.

Seveda moram, kot vsi ostali pohvaliti tudi to, da je profesorjem na hodniku/med odmori dokaj vseeno zate in imamo med poukom dovoljene telefone. In pa, da jim ni več tako pomembno s čim pišeš, kaj pišeš in kam pišeš.

Omenila bi tudi, kako je kul, da so se med korono profesorji bolje naučili uporabljati različne naprave. Veliko več nalog imamo kar po internetu. Pri nemščini in mepiju imamo skupino kar na Instagramu. Je pa enormna razlika med osnovno šolo in gimnazijo ta, da se na srednji šoli nekako niso uskladili, kje nam bodo dajali naloge. Na osnovni šoli smo uporabljali le Spletne učilnice in Microsoft teams, tukaj pa imamo dvojne eAsistentove spletne učilnice, Arnesove spletne učilnice, Zoom in kot omenjeno Instagram. Sedaj ko smo v šoli to še ni takšen problem, ker stvari, ki jih je potrebno narediti po internetu dobimo zelo malo. Če bi bili ponovno doma pa bi znalo biti kar noro.

Pohvalila pa bi tudi, kako vsa komunikacija s profesorji in šolo, glede testov, domačih nalog, prehrane, drugih nalog, nadomeščanj in ostalega poteka po eAsistentu. Dobro je, ker vse super in enostavno deluje.

Sedaj pa nekaj stvari, ki bi jih skritizirala, no saj ni tako slabo:)

Najprej trije "štuki", ki sem si jih že zdavnaj naveličala. Stopnic je milijon, ampak bomo preživeli.

Zelo me moti tudi, da nismo vsi dobili omaric, ker jih je kar hitro zmanjkalo in pa ker so tako drage.

Šport pa je najslabši, dobili smo zelo prijazno učiteljico, sem pa presenečena kako zares delamo. Kar smo imeli v osnovni šoli za glavno stvar, ki smo jo naredili v tisti uri, je bilo tu ogrevanje. Ampak misim da se bomo tudi na to privadili.

With love, someone in this big world

Ps. O prvih ocenah bom govorila o kakšnem izmed naslednjih blogov. Tole zgoraj sem zapisala že v septembru, sedaj pa se mi ne zdi prav, da bi kaj dodajala.