#kamén

[hudicevoseme]

France Prešeren - Sonetni venec

1 Poet tvoj nov Slovencem venec vije, 'z petnajst sonetov ti tako ga spleta, da magistrále, pesem trikrat peta, vseh drugih skupaj veže harmoníje. Iz njega izvira, vanjga se spet zlije po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja v prednje koncu je začeta; enak je pevec vencu poezije: Vse misli zvirajo 'z ljubezni ene in kjer ponoči v spanju so zastale, zbudé se, ko spet zarja noč prežene. Ti si življenja moj'ga magistrále, glasil se 'z njega, ko ne bo več mene, ran mojih bo spomin in tvoje hvale. 2 Ran mojih bo spomin in tvoje hvale glasil Slovencem se prihodnje čase, ko mi na zgodnjem grobu mah porase, v njem zdanje bodo bolečine spale. Prevzetne kakor ti dekleta zale, ko bodo slišale teh pesmi glase, srcá železne d'jale preč opáse, zvestó ljubezen bodo bolj spošt'vale. Vreména bodo Kranjcem se zjasnile, jim milše zvezde kakor zdaj sijale, jim pesmi bolj sloveče se glasile; vendàr te bodo morebit' ostale med njimi, ker njih poezije mile iz srca svoje so kalí pognale. 3 Iz srca svoje so kalí pognale, ki bolečin molčati dalj ne more; enak sem pevcu, ki je Leonóre pel Estijánke imenitne hvale. Das' od ljubezni usta so molčále, ki mu mračila je mladósti zore, ki v upu nič imela ni podpore, skriváj so pesmi jo razodevále. Željá se ogenj v meni ne poleže, das upa tvoj pogled v srce ne vlije, strah razžalíti te mi jezik veže. Bridkóst, k' od nje srcé več ne počije, odkrivajo njegove skrivne teže mokrócveteče rož'ce poezije. 4 Mokrócveteče rož'ce poezíje očítajo to, kar se v prsih skriva. Srcé mi je postalo vrt in njiva, kjer seje zdaj ljubezen elegíje. Njih sonce ti si. V oknu domačíje ne da te najti, luč ti ljubezniva, v gledišču, na sprehodih sreča kriva, ne v krajih, kjer plesávk vrstà se vije. Koliko krátov me po mestu žêne zagledat' tebe želja; ne odkrije se meni obraz lepote zaželêne. V samoti iz oči mi solza lije, zatórej pesmi tebi v čast zložêne iz krajev niso, ki v njih sonce sije. 5 Iz krajev niso, ki v njih sonce sije, kjer tvoje milo se okó ozira, kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira, vseh bolečin se pozabljívost pije; kjer se veselje po obrazu zlije, kjer mine jeza nótranj'ga prepira, kjer petje 'z polnega srca izvira, zbude se v srcu sladke harmoníje. Kjer porošêno od ljubezni čiste, kalí, kar žlahtnega je, žene zale, ko, ki budí dih pomladánski liste, od tamkaj niso pesmi tvoje hvale, pomladi srečne, blagodarne tiste cel čas so blagih sápic pogreš'vále. 6 Cel čas so blagih sapic pogreš'vále, od tebe, drage deklice prevzetne, prinesle niso bóžicam prijetne, ki bi bila jih oživíla, hvale. Bilé so v strahu, da boš ti, da zale Slovenke, nemško govorit' umetne, jih boste, ker s Parnása so očetne dežele, morebiti zanič'vale. Kaméne naše, zapuščene bož'ce, samíce so pozábljene žal'vale, le tujke so častile Kranjcev množ'ce. Cvetlice naše poezije stale do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce, obdájale so utrjene jih skale. 7 Obdajale so utrjene jih skale, ko nekdaj Orfejovih strun glasóve, ki so jim ljudstva Tracije surove krog Hema, Ródope bile se vdale. De bi nebesa milost nam skazale! otajat' Krajna našega sinove, njih in Slovencov vseh okrog rodove, z domačmi pesmam' Orfeja poslale! De bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije, in spet zedinil rod Slovenš'ne cele! De b' od sladkóte njega poezije potihnil ves prepir, bile vesele viharjov jeznih mrzle domačije! 8 Viharjov jeznih mrzle domačije bile pokrajine naše so, kar, Samo! tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo pozabljeno od vnukov veter brije. Oblóžile očetov razprtije s Pipínovim so jarmom sužno ramo od tod samó krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčíje. Minuli sreče so in slave časi, ker vredne dela niso jih budile, omólknili so pesmi sladki glási. Kar niso jih zatrle časov sile, kar raste rož na mladem nam Parnasi, izdíhljeji, solzé so jih redile. 9 Izdíhljeji, solzé so jih redile s Parnasa mojga rožice prič'joče: solzé 'z ljubezni so do tebe vroče, iz domovinske so ljubezni lile. Skeleče misli, de Slovenec mile ne ljubi matere, vanj upajoče, de tebe zame vneti ni mogoče, z bridkostjo so srcé mi napolnile. Željé rodile so prehrepeneče, de s tvojim moje bi ime slovelo, domače pesmi milo se glaseče; željé, de zbudil bi Slovenš'no célo, de bi vrnili k nam se časi sreče, jim moč so dale rasti nevesélo. 10 Jim moč so dale rasti neveselo, ko zgodnja roža raste, zapeljána od mlad'ga sonca kopnega svečána, ak' nekaj dni se smeja ji veselo; al nagne žalostno glavíco velo, megla k' od burje prileti prignana in pade iz nebes strupena slana, pokrije sneg goré in polje celo. Sijálo sonce je podobe zale, pogleda tvoj'ga pil sem žarke mile, ljubezni so cvetlice kal pognale. Nad žarki sonca so se te zmotile, na mrazu zapuščene so ostale, ur temnih so zatírale jih sile. 11 Ur temnih so zatirale jih sile vse pevca dni, ki té ti pesmi poje; obup, življenja gnus začela boje, Erín'je vse so se ga polastíle. Ko v veži je Orést Diáne mile zadóbil spet bil zdravje duše svoje, tak bi bilé se od ljubezni tvoje vmirile prsi, lica se zjasníle. Zbežále so te sanje kratkočasne, biló blisk nagel upanje je celo, ki le temnejši noč stori, ko ugasne. Od tod ni več srcé biló veselo; kakó bilé bi poezije jasne! Lej, torej je bledó njih cvetje velo! 12 Lej, torej je bledó njih cvetje velo in redke so in slabe, nebogljene, v zidéh tak podrtíje zapuščene rasejo včasih rože neveselo, ki jim kropiv krdelo rejo vzelo in kar nežláhtnih zélišč kal tam žene; ali ak' v gredice vrta jih zelene kdo presadi, cvetejo koj veselo. Tak' blizu mojiga bi srcá kraljice, bi blizu tebe, sonca njih, dobile moč kvišku rasti poezij cvetlice; ak' hočeš, da bi zaljši cvet rodile, veselo vele vzdignile glavice, jim iz oči ti pošlji žarke mile! 13 Jim iz oči ti pošlji žarke mile, mi gledati daj lic svetlobo zorno! Le nji teme kraljestvo je pokorno, samo njo bógajo viharjev sile. Skrbí verige bodo odstopíle, odpadlo bo železje njih okorno, s preblago tvojo pomočjo podporno vse njih se rane bodo zacelíle. Zjasnílo se mi bo spet mračno líce, spet upanje bo v srcu zelenelo in ústom dalo sladke govoríce; na novo bo srcé spet oživelo, v njem rasle jasnih poezíj cvetlice in gnale bodo nov cvet bolj veselo. 14 In gnale bodo nov cvet bolj veselo, ko rože, kadar mine zima huda in spet pomlad razklada svoja čuda, razsipa po drevesih cvetje belo. In toplo sonce vabi ven čebelo, pastir rumene zarje ne zamúda, v grmovju slavček poje spet brez truda, veselje preleti naturo celo. O, vem, da niso vredne take sreče, od straha, da nadležne poezije bi ne bilé ti, mi srce trepeče. Naj pesmi milost tvoja vsaj obsije, ki iz njih, hladiti rane si skeleče, poet tvoj nov Slovencem venec vije. Magistrale Poet tvoj nov Slovencem venec vije, Ran mojih bo spomin in tvoje hvale, Iz srca svoje so kali pognale Mokrócveteče rož'ce poezíje. Iz krajev niso, ki v njih sonce sije; Cel čas so blagih sapic pogreš'vále, Obdájale so vtrjene jih skale, Viharjev jeznih mrzle domačije. Izdíhljaji, solzé so jih redíle, Jim moč so dale rasti neveselo, Ur temnih so zatirale jih sile. Lej, torej je bledo njih cvetje velo! Jim iz oči ti pošlji žarke mile In gnale bodo nov cvet bolj veselo.

[maiasmp]

#DragonBall #Kamén #TestigosdeGokú

[orienta-vibe]

#Toys #my #childhood #aceitodoaçoes #Goku #meuDeus #Kamén