#jih je/lažje obvladati ali jih je /lažje\ obvladati | Explore Tumblr posts and blogs

stskoperblog · 6 years ago

Text

STŠ iz nežnejše plati

Tako pogosto dobim vprašanje zakaj sem izbrala to šolo, da znam vedno enak odgovor oddrdrati že na pamet. Potem se pripravim na predavanje o tem kako je to pretežno moška šola, da sploh ne govorimo o poklicnih možnostih, ki jih lahko pridobim s to šolo – te so seveda za moške.

Sprva sem brez problema odrinila moj strah pred nepripadnostjo med sošolci, paralelci in nasploh vsemi dijaki. Mojstersko sem začela obvladati tehniko »skozi eno uho notri, skozi drugo ven«, kljub temu sem nekatere pripombe po dneve in dneve premlevala in podzavestno na sebi poskušala spremeniti stvari tako, da zame ne bi več veljale.

Najhuje je, ko v kotu stranišča objokuješ stvari, ki jih ne moreš spremeniti. Nihče me ni vprašal, če želim biti ženska, to preprosto sem. In to je zadnja stvar katere bi se morala sramovati pa sem se kljub temu nešteto krat zalotila kako razmišljam, da bi bilo vse lažje, če bi bila moški.

Nečesa pa res nikoli nisem razumela. Označevanja deklet in tudi fantov kot »pička«. Ko sem se obrnila in junaka vprašala, zakaj mi je rekel pička pa je ves začuden odgovoril, da je to kompliment. Degradiral me je na nivo mojega spolnega organa, ker očitno nisem vredna več kot mišica na mojem telesu. Mislim, da bi naš junak temu sestavku dal naslov »Zgodba iz pičkaste plati«, ampak to bi bil seveda kompliment.

Oznako »pička« je dobil tudi moj sošolec, ki se je odločil da ne bo šprical testa iz matematike. Nisem razumela povezave med ženskim spolnim organom in fantom, ki sprejema neodvisne odločitve na podlagi tega, kar se mu zdi prav in kaj narobe. Ampak si je očitno s tem tudi on prislužil častni naziv pičke.

Zbodlo me je to, da se ljudem s tem prav nič ne zdi narobe. Kakor, da med nogami nosim velik flourescenten znak in je to prva stvar, ki jo ljudje na meni opazijo in s tem tudi edina zares pomembna. Kakšna sem, kaj mi je všeč, š čim se ukvarjam ni pomembno – ker sem pička. Kot pička imam eno samo nalogo na tem svetu, da rojevam otroke. Nekdo mi je očital, da sem samo mašina za rojevanje otrok, češ da je vse drugo kar počnem zanemarljivo. Šolanje, služba ter doseženi cilji zame niso zares pomembni in nič ne veljam, če nimam otroka. Če teh norm ne upoštevam in kakorkoli nasprotujem moškemu potem nisem več pička, takrat prerastem v kurbo.

Še in še bi lahko dolgotvezila in naštevala vzdevke, ki vsakič ko grem po hodniku komu zbežijo iz ust. Nepotrebni komentarji o mojem izgledu, oblačilih, telesu, ki je premajhno ali preveliko in nikoli ravno pravo. Od mene se pričakuje, da sem lepa in prsata zgolj iz tega razloga, ker sem dekle. Kakršen koli izraz zavrnitve pa v mojem slovarju ne bi smel obstajati. Početi moram ženske stvari, veliko vedeti o oblačilih in ličilih vseh barv in oblik, nikoli zares govoriti o športu, politiki in avtomobilih, ker jaz o temu tako ali tako ničesar ne vem. V skupini moških je najbolje, če utihnem in svoje mnenje zadržim zase. Če kdo od njih na napačno mesto za minuto ali dve odloži svoje roke, pa naj mu naklonim prijazen nasmešek in mu razložim, da mi to ni všeč, čeprav sem sama zaradi svojih provokativnih oblačil kriva, da je to take situacije sploh prišlo.

Ko se po nasvet zatečem h kakšni ženski pa mi ta le reče, da naj bom boljša od tega, naj jih mirno ignoriram, da to pač ženske počnejo.

Sama kot dekle nikoli nisem imela potrebe po tem, da bi dokazovala nadvlado žensk ali moških. To ni namen tega sestavka. Ker vem, da je ženske včasih zelo težko razumeti vsem vam ponujam plonkec – kratek vplogled v ženske možgane in kako neprijetni znajo biti ob lahkomiselni pripombi, ki se zacementira v možgane.

Ženske obstajajo, da omehčajo ostre robove sveta. Zdaj, ko poznaš zgodbo iz nežnejše plati, je čas da se začneš zavedati da obstaja in je prav toliko pomembna kakor tvoja.

2 notes · View notes

pocetje · 8 years ago

Text

Odziv publike

Score No. 27-29: IZ RAZ PADANJA V VEČNOST

Stoječi, mirujoči »živi kipi« so množična turistična poživitev na trgih svetovnih metropol. Prednje spustiš kovanec, pa ti pomežikne, dvigne roko, zamahne z angelskim krilom. Kako je mogoče, se takrat vprašaš, da je zmožen v tako mirujočem stanju zdržati ure in ure?

Fotografija: Urša Valič

Ampak mirujoče telo, ki vztraja v svoji statični točki, je gotovo moč lažje obvladati, kakor telo, ki se giblje, a svojo namero gibanja upočasni do take mere, da jo je komaj moč zaznati, pa je vselej nenehna in pri opazovalcu doseže učinek, ki ga poznamo, kadar nek predmet opazujemo v naravi, pa se nam zaradi gibanja / trepetanja zraka zdi, da se premika predmet. Tako kot takrat, ko zvečer zremo v nebo in se zdi, da se zvezde gibljejo. Ta izjemen učinek dosežeta performerja v predstavi do take mere, da te tvoje z gravitacijo omejeno telo zaboli, ko proces komaj zaznavnega gibanja opazuješ in dojameš, da so edino, kar gravitacije v njunem polju ni preseglo, kovanci, ki vsake toliko canknejo v vedro – edini zares statični element te »živeče skulpture«. Kako je mogoče, se vprašaš, da telo nikoli nenadzorovano ne zaniha, klecne in da se umetnika slišita, vidita, čutita tako dobro, da njuno gibanje nikoli ni neusklajeno, četudi sta obrnjena drug od drugega stran? Je to popolno nadzorovanje telesa, duha, prostora ali časa? Je nadzorovanje ali prepuščanje?

Umetniška dela, še posebej kiparska ( s svojo materialno formo) so lovilci večnosti. Umetniški performans pa, še posebej kadar gre za enkraten dogodek ( celo serijo takih dogodkov sta Radharani in Gregor doslej že izvedla; imenujeta jih »score«) in nenazadnje tudi zaradi mačehovskega odnosa do te umetniške zvrsti, le malokdaj. Radharani in Gregor sta s svojim dogodkom za vselej zaznamovala galerijski prostor Jakopičeve galerije, in tisti, ki smo dogodek spremljali, bomo odslej zagotovo pozorneje prisluškovali skulpturam, ki ujete v prostor in čas razstavnega prostora, na videz negibno in nemo odražajo večnost. Performans, ki bi si ga želela videti na vsakem naslednjem odprtju kiparske razstave.

Boža Krajcer

S Performansa:

Foto: Urša Valič

0 notes